Ko se intervjuvancu že zjutraj kljub natrpanemu urniku ob misli na glasbo na obrazu zarišejo smejalne gubice hvaležnosti in predanega užitka, veš, da je pred tabo človek, ki s polnim srcem živi svoje poslanstvo pevca – Matjaž Robavs. Da imamo Slovenci med seboj enega večjih pevcev resne glasbe, ponudi že bežen pregled njegovega širokega opusa vse od nagrad na velikih pevskih mednarodnih tekmovanjih, do gostovanj na festivalih in v opernih hišah. 

»Ko sem pel v milanski Scali, sem se sprehajal po hodnikih mimo velikih omar s steklenimi frontami, v katerih so kostumi in napisi, kdo je v njih nastopal. V ta kostum je bila oblečena Maria Calas, v drugega Pavarotti … In jaz sem smel biti v tej garderobi in peti na tem odru,« svoje misli o veličini opernega poslanstva in spominov ubesedi Matjaž Robavs.

Vaša pahljača dela je široka: resna glasba, profesura na akademiji, zabavna glasba, kjer delujete s Triom Vivere. Kako vse to združujete?

Nikoli mi v življenju ni bilo nič nerodno. Vedno sem stal za tem, kako sem delal in živel. Vse to je oblikovalo moje življenje v tujini. Ko je nastal trio Eroika, sem večkrat slišal, da kaj se grem, saj sem vendar operni pevec s tako bogato kariero, zdaj pa se bom šel zabavno glasbo in mikrofon. A to je bilo le na začetku, potem sem imel občutek, da bi si to mnogi želeli. Na ta način smo želeli glasbo na kakovosten način približati ljudem. S tem smo veliko dosegli.

Študentom rad rečem, da mora na koncu študija glas zveneti tako, kot da ni za njim nobene ure solopetja. Mi se samo vračamo v tisto, kar si je Bog zamislil.

Veliko ljudi, ki so nas poslušali, je potem hodilo tudi na operne predstave ali klasične koncerte. Razvila se je neka simbioza, meje so malce zvodenele. Zame je bil velik kompliment, ko se mi je pred leti študent zahvalil, da se je pri meni naučil lepega petja. Ni rekel opernega. Izjemen stavek.

Študentom rad rečem, da mora na koncu študija glas zveneti tako, kot da ni za njim nobene ure solopetja. Mi se samo vračamo v tisto, kar si je Bog zamislil. Mi pa večkrat stvari zakompliciramo. Na ure glasbe pridemo s svojo celotno osebnostjo – z vsemi hrepenenji, žalostjo, jezo … Peti pa je treba nekaj čisto tretjega. Svoja razpoloženja je treba prevesti v literaturo, samospev.

Matjaž Robavs je redni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, predava pa tudi na različnih glasbenih akademijah in inštitucijah po Evropi. FOTO: Vid Ponikvar

Kaj pa, ko kdaj morda niste razpoloženi za takšno posredovanje?

Kakšno pa je idealno razpoloženje za priti na oder? Ni ga! Vsak hip smo malce drugače razpoloženi. Glede na to, kje smo, naša umetnost šprica s tega zornega kota. Potem je tisto žalostno še malce bolj žalostno, tisto veselo pa še malce bolj veselo. To je tisto, kar dela umetnost živo. Če smo v tem iskreni, se ljudi dotakne.

Tudi študentu v tistih zadnjih treh procentih študijskega procesa, ko je že vse tehnično predelano, rečem: »Zapoj to samo še s hvaležnostjo na legatu.« Ko nimam več skrbi glede petja, pojem s hvaležnostjo, da lahko to dajem naprej. Ko vidim, koliko ljudi s petjem nahranim ali jih odpeljem na lep travnik čustev, iz katerega lahko potem črpajo za vsakdanjik.

Muzikal Cvetje v jeseni – imeli smo 170 predstav, od teh sem jih večino odpel jaz. Na 90 odstotkih predstav sem jokal, ker je bila to res iskrena zgodba. Nisem igral tega.

Kot bi se lok sklenil – vaše poslanstvo je predajati naprej.

Ljudje zaznajo, ali je emocija iskrena. Naj za primer dam muzikal Cvetje v jeseni – imeli smo 170 predstav, od teh sem jih večino odpel jaz. Na 90 odstotkih predstav sem jokal, ker je bila to res iskrena zgodba. Nisem igral tega. Iskreno sem padel v zgodbo in vedno znova se je to zgodilo. Je pa za to potrebna velika koncentracija. Naporno je. Te predstave so me sicer zelo napolnile, emotivno pa sem bil izčrpan, ker sem dal sebe celega.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Praznična, poletje 2024. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.