Kot navdušen bralec Svetega pisma pravite, da bi se v njem najlažje poistovetili z apostolom Pavlom. V čem vam je blizu?

Zelo me nagovarja to, da je hkrati mistik in aktivist, pa obe besedi nista čisto pravi zanj, ker seveda ni aktivist, pa tudi mistik v nekem srednjeveškem smislu ne. Ima izredno intenziven, intimen odnos z Jezusom, prav poistoveti se z njim, hkrati pa je misijonar, človek, ki ustanavlja skupnosti, rešuje probleme v njih, svetuje, uči, se krega, debatira. Po navadi so ljudje usmerjeni v eno ali v drugo smer, Pavel pa kombinira oboje.

Evangelij je prinesel ven iz judovskega okvira in v veliki meri je njegova zasluga, da krščanstvo kot gibanje ni ostalo vpeto v spone judovstva. Ni bil profesionalec, ni bil eden izmed dvanajsterice. V času, ko je živel, je bil outsider, čudak, šele pozneje je postal »sveti Pavel«. Ko piše pred smrtjo, se zdi, kot da so ga vsi zapustili, umrl je osamljen; lahko se mu je zdelo, da od njegovega dela ni ostalo veliko. Rimski poveljnik ga je obtožil, da je nor. Pri Pavlu je nekaj, kar je človeško gledano noro; tudi sam pravi – to, kar mi oznanjamo, je norost za ljudi, za vladarje, modre, strokovnjake tega sveta, za nas pa je to v resnici Božja moč in Božja modrost. Kot da je sam pritrdil: saj to je res noro!

Pri Pavlu je nekaj, kar je človeško gledano noro; tudi sam pravi – to, kar mi oznanjamo, je norost za ljudi, za nas pa je to v resnici Božja moč in Božja modrost.

Ste tudi vi kdaj – tako kot Pavel – zgrmeli s konja ali vam je bila vera položena že v zibelko?

Ne, ni mi bila, prihajam iz ateistične družine, doma nismo verovali. V najstniških letih sem začel razmišljati o temeljnih vprašanjih. Ko se začneš resno spraševati o tem, kaj je smisel vsega, je materialistični pogled na svet nekaj obupnega. Ni smisla, vse skupaj je brez zveze. Potem sem začel iskati na vseh napačnih področjih, v raznih lažnih religijah, tako da sem bil v zgodnjih študentskih letih v New Ageu. V to sem se zelo poglabljal, tudi skupaj z ženo, s katero sva se takrat že spoznala in poročila.

Nikoli nisem hotel biti kristjan, a Bog je imel z mano druge načrte.

Nikoli nisem hotel biti kristjan, a Bog je imel z mano druge načrte. Preden sem se spreobrnil, sem imel dve zelo drastični srečanji z Jezusom, vendar takrat še nisem postal kristjan. Potem pa mi je prijatelj na nekem rojstnem dnevu zelo preprosto razložil evangelij. Vprašal sem ga: »Zakaj vi, kristjani, toliko govorite o tem križu, to je morbidno.« In mi je odvrnil: »Ne, ne, ne, to si narobe razumel; Jezus je na križu umrl zato, ker te ljubi.« Rekel mi je, naj molim, sprejmem Jezusa v srce. »A kar zdajle?« sem vprašal in je odvrnil: »Ja, kar zdajle.« In potem sem res rekel: »Jezus, pridi v moje srce.« Nič se ni zgodilo, a pozneje istega večera me je popolnoma objela misel: Matjaž, zdaj je konec vsega, kar poznaš, in prihaja nekaj novega.

Naslednji dan zvečer me je ta prijatelj povabil v binkoštno cerkev na Celovški v Ljubljani. To je bilo leta 1992, takrat je bilo med mladimi pravo prebujenje. Prišel sem tja in eden od pridigarjev, ki so jih takrat evakuirali iz jugoslovanske vojne v Slovenijo, je govoril o Jezusu. V glavi sem bil spet ves pameten, v smislu: to ne more biti res zato in zato in zato. On je pa rekel s prižnice: »Mogoče si misliš to in to in to, ampak jaz ti povem to in to in to …« In to se je ponovilo enkrat, dvakrat, trikrat in potem sem na neki točki dojel, da sem razkrinkan. 

Rekel sem si, zdaj pa, Matjaž, lahko se lažeš sam sebi do konca življenja ali pa greš za tem, kar je resnica.

Rekel sem si, zdaj pa, Matjaž, lahko se lažeš sam sebi do konca življenja ali pa greš za tem, kar je resnica. Ko je bilo konec, so povabili ljudi, ki bi želeli molitev, in sem šel. Ko so molili zame, sem začutil, kako se me je Jezus dotaknil, njegovo moč. Začel sem brati Novo zavezo. Prej sem jo poskusil brati, pa je nisem mogel, potem pa je nisem mogel nehati brati, verjetno sem jo v treh dneh prebral v celoti. Življenje se mi je popolnoma obrnilo na glavo. Malo zatem sem se dal krstiti, krst je prejela tudi moja žena.

Kje svoje krščanstvo živite sedaj?

Z ženo pripadava evangelijskim kristjanom. Dejavna sva v mreži hišnih skupnosti, hišnih cerkva v Sloveniji. Tu kot Jezusovi učenci prakticiramo splošno duhovništvo iz Nove zaveze – vsak je poslan, da prejema, se uči in daje naprej, dela nove učence. Gre za več majhnih občestev, povezujemo se tudi s kristjani iz širših evangelijskih krogov. Dojemamo se kot del Cerkve. 

Molimo skupaj, beremo Božjo besedo in jo poskušamo udejanjiti v praksi – ko preberemo, eden recimo reče – moram delati na svojem značaju, drugi – moram iti pomagat sosedu, tretji – želim moliti za tega človeka, da bi šel za Jezusom. In potem med tednom molimo drug za drugega in za te stvari. In ko se dobimo, se pogovarjamo o tem, kako je šlo ali ni šlo. Nujno je prakticirati Božjo besedo. Ker Božjo besedo razumemo šele, ko jo prakticiramo.

Nujno je prakticirati Božjo besedo. Ker Božjo besedo razumemo šele, ko jo prakticiramo.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (01/2024).