Atributi: knjiga, golob

Matilda velja za eno glavnih podpornic češčenja Jezusovega Srca. Rodila se je leta 1241 v Hackebornu v Nemčiji. Matilda, ki jo je izšolala sestra Jedrt, je postala voditeljica samostanske šole v Helfti. Sosestre so si , sprva brez njene vednosti, zapisovale njena mistična doživetja, pozneje pa jim je Matilda to tudi dovolila. Zapisi so zbrani v "Liber specialis gratiae" - Knjiga posebne milosti.

V cistercijanskem in benediktinskem samostanu se Matilde spominjajo tudi 26. februarja. Na slikah je upodobljena kot cistercijanka, kot atribut pa ima ob sebi knjigo, na kateri sedi golob, včasih pa jo kažejo, kako slepi nuni vrača vid.

Sveta Matilda goduje 19. novembra.
Matilda je že kot otrok želela slediti svoji starejši sestri Gertrudi v samostan, tako da staršem ni preostalo drugega, kot da so ji jo zaupali v varstvo in vzgojo. Matilda spada, skupaj s svojo sestro in bl. Matildo iz Magdeburga, med tri velike mistikinje v evropski duhovnosti. Poleg videnj in mističnih izkušenj zavzema pri njej osrednje mesto molitev in češčenje Jezusovega srca, saj je pri njem našla največjo moč za prenašanje številnih križev. Tako je s svojim zaupanjem, češčenjem in molitvami pripravljala »pot« poznejšemu češčenju Jezusovega in Marijinega srca.




Ime: Izhaja iz nemškega imena Mathilde oz. Mechthild, sestavljenega iz starovisokonemških besed maht »moč, sila« in hiltja »boj«; torej »močna v boju«.

Rodila se je leta 1241 blizu mesta Halberstadt na Saškem,

umrla pa 19. novembra 1299 v Helfti v Nemčiji.

Družina: Izhaja iz rodu Hackeborn, ene najstarejših in mogočnih turinških plemiških rodbin. Njena starejša sestra je bila sv. Gertruda (Jedert), opatinja samostana Helfta.

Skupnost: Cistercijani so pripadniki reformirane veje benediktinskega reda, ime pa nosijo po matični opatiji v francoskem kraju Citeaux. Največ je k organizaciji in širjenju reda prispeval sv. Bernard iz Clairvauxa. Hkrati kot moška je nastala tudi ženska veja.

Sodobniki: sv. Gerturda (Jedert), sv. Albert Veliki, sv. Tomaž Akvinski, sv. Bonaventura.

Zavetnica: Za svojo priprošnjico jo imajo slepi.

Delo: Sosestre so njena mistična izkustva, videnja in doživetja zapisovale in nastala je »Knjiga posebne milosti«, ki je urejena po cerkvenem letu, vsebuje pa opise praznikov, poglobljene molitve in mistična izkustva: zamaknjenja, videnja, pogovore z Gospodom.

Videnja: Njeno notranje duhovno življenje je bilo polno globokih mističnih doživetij, zlasti navzočnost Kristusa kot Ženina njene duše (mistika neveste). Bila je deležna številnih zamaknjenj in videnj, ki so se nanašala na Sveto Trojico, Devico Marijo, angele in svetnike, duše v vicah in pogubljene duše.

Preizkušnje: Morala je prestajati telesno in duševno trpljenje, bojevala se je s hudimi skušnjavami, z veliko žalostjo in pobitostjo ter raztresenostjo, kadar ni občutila Jezusove navzočnosti. Poleg tega so jo mučile težke bolezni, hudi glavoboli in zavest, da ni za nobeno rabo. Zadnjih osem let življenja je večinoma preživela na bolniški postelji.

Kreposti: Bila je zelo izobražena, odlična pevka, a hkrati tudi zelo skromna, ponižna, ljubezniva in vedrega značaja. Veliko se je odrekala, delala pokoro za grešnike, se postila, rada je nosila zakrpano obleko.

Upodobitve: Upodabljajo jo v redovni obleki cistercijanke s knjigo v roki, na njej pa sedi golob. Včasih jo upodabljajo tudi, kako slepi nuni vrača vid.

Beatifikacija: Uradno ni bila nikoli razglašena za svetnico, a so jo kmalu po smrti začeli kot svetnico častiti v benediktinskih in cistercijanskih samostanih. Cerkev je to češčenje priznala.

Goduje: 19. novembra, prej tudi 26. februarja.