Odličje za arhitekta Matijo Suhadolca
Odličje za arhitekta Matijo Suhadolca
»Opus arhitekta Matije Suhadolca zajema javne, industrijske in stanovanjske objekte ter sakralne prostore in elemente. Njegovi so načrti za prenove številnih župnišč, samostanov, kapel, zakristij in samostanskih knjižnic. Še več je posameznih elementov, ki jih je izdelal za potrebe bogoslužnega ali zasebnega življenja Bogu posvečenih,« so škofje zapisali v utemeljitvi.
S prenovami, rekonstrukcijami in načrtovanjem cerkvenih stavb, muzejev, knjižnic ali bogoslužnih prostorov je omogočil številnim slovenskim vernikom, da so praznovali svojo vero v estetsko urejenih prostorih ter ohranili pomemben del svoje kulturne dediščine tudi za prihodnost.
Navdih črpa v osebnem duhovnem življenju
Da Matijo Suhadolca (1936) odlikujeta njegova osebna preprostost in skromnost, so še zapisali škofje. »Ima pretanjen občutek za spoštovanje pridobitev preteklosti, za ohranjanje njenih arhitekturnih elementov kakor tudi smelo vizijo za uporabo sodobnih pristopov in rešitev. Navdih za svoje delo črpa v osebnem duhovnem življenju, katerega pomemben gradnik je tudi obhajanje zakramentov. Njegove predelave liturgičnih prostorov ali elementov, na primer sedilij, klopi ali spovednic, so plod ugotovitev, izhajajočih iz praktične rabe, iz lastnega dejavnega duhovnega in liturgičnega življenja.«
Za diplomo izdelal urbanistično ureditev Strunjana
Arhitekt Suhadolc se je po maturi na bežigrajski gimnaziji vpisal na ljubljansko Fakulteto za arhitekturo, kjer je bil učenec Eda Mihevca. Pri profesorju si je že kmalu pridobil potrebno zaupanje, da ga je proti koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let pošiljal na svoja gradbišča v slovenski Istri, na primer ob zidavi stolpnic v Kopru. Vključil ga je v svoj program urbanističnega urejanja in poznejše pozidave slovenskih istrskih mest. Za diplomsko nalogo, ki jo je uspešno zagovarjal leta 1960, je tako izdelal urbanistično ureditev Strunjana.
Delal je za frančiškane, minorite, uršulinke in sestre frančiškanke
K delu za frančiškane, posredno pa tudi za druge cerkvene naročnike, je arhitekta Suhadolca pritegnil p. dr. Roman Tominec, od šestdesetih let župnik pri sv. Cirilu in Metodu za Bežigradom, so zapisali v utemeljitvi škofje. Leta 1972 so se nanj obrnile uršulinke, ki so v svoji redovni hiši v Izoli želele urediti kapelo, kar je zadovoljivo opravil v tedaj še pretežno strogih modernističnih formah.
Ima pretanjen občutek za spoštovanje pridobitev preteklosti, za ohranjanje njenih arhitekturnih elementov kakor tudi smelo vizijo za uporabo sodobnih pristopov in rešitev.
V naslednjih desetletjih je načrtoval ali preurejal številne cerkvene in samostanske prostore. Veliko je sodeloval s frančiškani: v Nazarjah je zasnoval knjižnico in kasneje adaptiral prostore za dom duhovnih vaj, knjižnico je načrtoval tudi za samostan pri cerkvi Svete Trojice v Slovenskih Goricah, najobsežnejši opus preureditev in novih oprem pa je nastal v samostanu in baziliki na Brezjah: dozidava zakristije, samostanska kapela in knjižnica, tlakovanje notranjega dvorišča, umestitev svetih vrat in drugo. V zadnjem desetletju je svoj pečat preurejanja pustil še v frančiškanskih samostanih in cerkvah sv. Jakoba v Kamniku in sv. Ane v Kopru.
K sodelovanju so ga povabile tudi druge redovne ustanove: k uršulinskemu samostanu v Ljubljani je izdelal prostore za potrebe otroškega vrtca, za frančiškanke Marijine misijonarke pa je preuredil redovno hišo na Mirju. Delal je tudi za minorite: na Ptuju je uredil samostan s prostori za provincialat ter samostansko kapelo in celovito prenovil cerkev sv. Vida. Edino večjo cerkev je izvedel na Šmarjetni gori nad delno ohranjenimi razvalinami cerkve sv. Marjete.
Ohranil je pomemben del kulturne dediščine
»Arhitekt Matija Suhadolc prejme odličje sv. Cirila in Metoda za svoj sakralni opus in dolgoletni prispevek k ohranjanju slovenske sakralne kulturne dediščine. S prenovami, rekonstrukcijami in načrtovanjem cerkvenih stavb, muzejev, knjižnic ali bogoslužnih prostorov je omogočil številnim slovenskim vernikom, da so praznovali svojo vero v estetsko urejenih prostorih ter ohranili pomemben del svoje kulturne dediščine tudi za prihodnost,« so zapisali škofje.
Več v tiskani številki Družine.