Spomin varuje pred zlom

Številno občestvo se je odzvalo vabilu župnije sv. Martina in Nove Slovenske zaveze k obletni sveti maši za teharske žrtve. Ob somaševanju drugih duhovnikov jo je daroval generalni vikar celjske škofije Rok Metličar. V mašnem nagovoru je sebi in zbranim zastavil vprašanja: Zakaj in v čem se nas Teharje in drugi kraji hudega spomina sploh tičejo? Ali se je kristjan dolžan spominjati trpljenja in smrti svojih bratov, svojih bližnjih? Ali je veliko zlo, storjeno nekoč v zgodovini, ostalo le v preteklosti ali pa se širi po svojih posledicah naprej in sega v sedanjost, tudi do nas?

Predsednik Nove Slovenske zaveze Matija Ogrin in teharski župnik Miha Herman. FOTO: Bogomir Štefanič

Odgovor duhovnika, ki je tudi župnik v Laškem in tako tudi Hude jame, je bil podkrepljen z osebnimi izkušnjami: »Duhovniki, ki delujemo v krajih, kjer so se med vojno in po njej dogajale grozote, po toliko desetletjih, verjemite, na svoji koži krepko občutimo, kako se zlo prenaša iz roda v rod. Storjeno zlo ima vedno svoje posledice in njegova mreža se naglo širi. Spomin na trpljenje in veliko zlo, ki je bilo storjeno, pa nas združuje v strahu pred zlom našega časa ter nas s tem, da vselej in vedno znova poimenujemo zlo, ki si tako rado nadeva obliko koristnega in dobrega, pred njim varuje.«

Slovenci moramo s takšno zmago dvignjene, polomljene in razmesarjene desnice, ki daje odvezo, svoja srca obračati k Angelu Sprave, ki ga kot narod še kako potrebujemo.

Teharski pridigar je v mašni nagovor vpletel tudi evangeljsko misel, prošnjo apostolov Jezusu, naj jim pomnoži vero. Na to prošnjo je odgovoril z resnično teharsko zgodbo o duhovniku Francu Kunstlju, ki je kljub mučenju z razmesarjeno desnico delil odvezo sotrpinom, obsojenim na smrt; v tej drži je Metličar prepoznal zmago te zdrobljene roke, ki je dajala odvezo, zmago, ki pomeni pomnožitev vere in Gospodovega spremstva v trenutkih trpljenja. »Zato moramo Slovenci s takšno zmago dvignjene, polomljene in razmesarjene desnice, ki daje odvezo, svoja srca obračati k Angelu Sprave, ki ga kot narod še kako potrebujemo,« je še dejal generalni vikar celjske škofije.

Verno občestvo v Spominskem parku Teharje. FOTO: Bogomir Štefanič

Zakaj prihajamo na Teharje?

Po maši je v spominskem delu slovesnosti zbrane nagovoril dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze. Z besedami tistih, ki so preživeli teharsko kalvarijo in ohranili spomin na pokojne sotrpine, je vstopil v poletje 1945, ko je šlo skozi teharski taborišče verjetno med 7.000 in 8.000 ljudi – večina v smrt. Zato so Teharje »svet kraj: zemlja, posvečena s trpljenjem nedolžnih in na koncu z veliko smrtjo, tu in na bližnjih krajih«, je dejal teharski govornik.

V trpljenju nedolžnih je velika skrivnost in zato se jih oklepamo s spominom.

V svojem nastopu pa je predvsem odgovarjal na vprašanje, zakaj prihajati na ta sveti kraj. Najprej zaradi teharskih žrtev samih – ker se hočemo spominjati domobrancev, civilnih oseb, celo otrok. »V trpljenju nedolžnih je velika skrivnost in zato se jih oklepamo s spominom,« je dejal dr. Ogrin. Na Teharje po njegovih besedah prihajamo tudi zato, »ker so tu pobiti možje in fantje živeli in zlasti umirali kot katoličani: bolj ko se je stopnjevala stiska, bolj so molili; bližje kot je prihajala ponje smrt, zvesteje so se prikrito združevali pri rožnem vencu, litanijah in celo mašnih molitvah,« kot so pričevali teharski rešenci.

Na sveti teharski kraj pa romamo tudi z mislijo na slovenstvo, »ker so teharski trpini bili vključeni v bit našega naroda, predstavljali so naš slovenski narod na poseben način: velika večina jih je bila tako povezana z izročili njihovih domačih družin, vasi, dolin, da nam ti možje lahko predstavljajo slovensko tradicijsko bit.« In v jedru te biti je bila zavest, kaj je res, kaj je dostojno, kaj je prav, ki je izhajala »iz stoletij življenja s krščanskim oznanilom v cerkvi pri pridigah, popoldne pri nauku, pri petju ob delu, doma v večerni molitvi, ob procesijah po poljih, na romanjih …«

Branite se, toda ne ubijajte!

V tem duhovnem svetu, ki jim je bil izročen in je bil njihov slovenski svet, so želeli še naprej bivati – to je bilo na prvem mestu; in ko je prišla revolucija, ki je hotela s tem presekati, so ji rekli: Ne! To je bil po besedah dr. Ogrina drugi korak; šele na tretjem mestu je bila nato samoobramba pred to revolucijo, a znova: samoobramba, ki je izhajala iz krščanske drže. Teharski govornik jo je ponazoril s prizorom iz pomladi 1942: »Ko so se vaški stražarji pri Sv. Vidu nad Cerknico utrdili v neki hiši in pričakovali napad partizanov, je mimo po naključju prišel njihov kaplan Franc Pezdir. Kaplan jim je dejal: 'Branite se, toda ne ubijajte!' Nato je šel k njim v hišo in ves čas napada molil. Njegov stavek 'Branite se, toda ne ubijajte!' po pravici navajajo kot dokument čiste samoobrambe, ki je bila prvi namen vaških straž.«

Sveto mašo za teharske žrtve je ob somaševanju drugih duhovnikov daroval generalni vikar celjske škofije Rok Metličar. FOTO: Bogomir Štefanič

Vprašanja za ljudi našega časa

Spomin na žrtve velikega zločina, ki še vedno v veliki meri ostaja nepremagan in je imel svoj vrh na Teharjah, na Hrastniškem Hribu, v Kočevskem Rogu in še številih drugih slovenskih krajih, pa zastavlja vprašanja ljudem našega časa: kako bomo sami ravnali v luči spomina na teharske in druge žrtve revolucije, kaj za našo držo pomeni njihova živa vez z domačim krščanskim izročilom, ki je bila za revolucijo največja ovira?

Koliko res sodobni Slovenci, ki živimo in delujemo, sprejemamo teharske žrtve in njihovo vez z izročilom kot svoje izročilo?

Dr. Matija Ogrin je zbranim na Teharjah in tako tudi vsemu narodnemu in katoliškemu občestvu postavil izziv: »Koliko res sodobni Slovenci, ki živimo in delujemo, sprejemamo teharske žrtve in njihovo vez z izročilom kot svoje izročilo? Koliko sprejemamo duhovnost teharskih žrtev – vsaj izpričanih svetih zgledov med njimi – zase kot svojo duhovnost? Koliko sprejemamo spomin na njihovo trpljenje, na njihovo veličino v tem trpljenju, kot svojo životvorno dediščino, ki nam v težavah govori, da nas iz preteklosti spremlja nekaj velikega in svetlega in močnega? Z eno besedo: koliko so teharske žrtve v nas naše živo izročilo? Izročilo, predano nam, ki smo ga mi dejavno sprejeli kot svoje, ker smo spoznali, da nas nosi in dviguje?«

Pri maši in spominski slovesnosti sta pela združena pevska zbora župnij Svetega Jožefa Delavca Ljubečna in Anton Martin Slomšek Celje. FOTO: Bogomir Štefanič

Ta vprašanja so, kot je v sklepu teharskega govora dejal predsednik Nove Slovenske zaveze, »v resnici najbolj pomembna za našo prihodnost. In kakor na vsa velika vprašanja tudi na njih ni mogoče odgovoriti z besedami. Resnični odgovor na ta vprašanja dajejo naša življenja. Le od tod, iz tega, kar smo s pametjo spoznali in s srcem osvojili kot svoje, izhajajo tudi poznejše spremembe v zunanjosti, v družbi in politiki. Naši pokojni so bili v svojem času mesto na gori, ki se ne more skriti. S tem, da želimo teharske žrtve sprejeti kot svojo vez z izročilom, ker se nočemo razkrojiti in izgubiti, bodimo danes tudi mi – mesto na gori, ki se ne more skriti.«

Le od tod, iz tega, kar smo s pametjo spoznali in s srcem osvojili kot svoje, izhajajo tudi poznejše spremembe v zunanjosti, v družbi in politiki.

Druženje po končani slovesnosti. FOTO: Bogomir Štefanič

Pri maši in spominski slovesnosti, ki jo je povezovala dr. Helena Jaklitsch, sta pela združena pevska zbora župnij Svetega Jožefa Delavca Ljubečna in Anton Martin Slomšek Celje. Slovesnosti se je med drugimi udeležil tudi kandidat za predsednika republike Anže Logar.