Želja, da postane duhovnik, ga spremlja že od otroštva. »Avtomatsko sem sledil temu klicu. Noben drug klic ni bil močnejši od tega.« Od septembra je vpet v pastoralno delo v župniji Moravče, kjer ga usmerja tamkajšnji župnik Kancijan Čižman. Kadar le lahko, se rad vrača na domačo kmetijo, kjer ob najrazličnejših opravilih preživlja čas z družino. Pravi, da mu to predstavlja poseben odklop in sprostitev. Njegov hobi so še sprehodi in branje, čeprav priznava, da je pri tem precej omejen s časom.

Kakšna občutja so vas prevevala ob nedavnem prejemu diakonskega posvečenja?

Pred začetkom slovesnosti sem bil kar malo živčen. Nato sem se prepustil dogajanju. Med samim dogodkom sem bil že zelo pomirjen, vedel sem, kaj sledi, saj sem se na to dobro pripravil. Sam obred me je zelo nagovoril. Najbolj globoko sem doživel litanije, ko smo diakoni oz. takrat še kandidati ležali na tleh. Čutil sem molitveno podporo vseh, ki so bili v tistem trenutku prisotni na slovesnosti. Posebni trenutki sreče so bili tudi pri polaganju nadškofovih rok na naše glave.

Ob diakonskem posvečenju 20. oktobra v Šmartnem pri Litiji. FOTO: Jožef Pavlič

Po tem obredu prideš iz cerkve drugačen. V tistem trenutku si se posvetil, dal na razpolago Bogu in to zapečatil z zakramentom diakonskega posvečenja. Čeprav sem se za duhovništvo odločil že mnogo prej, je bil to dokončen da Gospodu. Prešinila me je misel, da gre zdaj zares. Čeprav sem že prišel do nekega vmesnega cilja, diakonskega posvečenja, sem se zavedel, da se zdaj pravzaprav začne.

Kako izgleda diakonsko leto, česa se najbolj veselite pri delu na župniji?

Tri dni na teden, od nedelje zvečer do srede zvečer, sem še v Ljubljani, v bogoslovnem semenišču in na teološki fakulteti, kjer obiskujem pastoralno izpopolnjevanje. Od četrtka do nedelje sem vpet v dogajanje v župniji Moravče. Dajem se na razpolago za najrazličnejše zadolžitve. Poučujem verouk šestošolce, ukvarjam se z mladino in pomagam pri obhajanju bolnikov po domovih, imel sem tudi že uradne ure. Dela je precej, župnija je zelo aktivna.

FOTO: Osebni arhiv Matije Goloba

Ste se kdaj do sedaj že znašli v kakšni situaciji, ko kot bodoči duhovnik na kakšno vprašanje mladih niste imeli pravega odgovora?

Kakšnega hujšega pretresa nisem doživel, se mi pa zdi, da je pri tem predvsem pomembna ponižna drža, da sebi in drugim priznaš, da v tistem trenutku na določeno vprašanje ne znaš odgovoriti. Izkusil sem že, da so to razumeli, tematiko sem preštudiral in predstavil naslednjič. Se mi pa zdi lepo, da se porajajo tudi težja vprašanja. Sploh mladi znajo z njimi kar provocirati in ob njih se skušam učiti tudi sam. Skupaj smo na poti vere, imamo drug drugega.

Delo v hlevu mu še zdaleč ni tuje. FOTO: Osebni arhiv Matije Goloba

Predvsem pa sem navdušen, ker se mladi radi zbirajo ob molitvi in druženju. Čeprav je veliko drugih priložnosti, kamor bi lahko zahajali, se zberejo v župnišču in smo zbrani v Gospodovem imenu.

Ste prva generacija, ki je začela formacijo za duhovnika s propedevtičnim letnikom. Kako gledate na dotično leto, kaj vam najbolj ostaja v spominu?

Program je bil dobro pripravljen. Všeč mi je bilo, ker smo bili veliko vpeti v delo Karitas. Na njihovem sedežu v Vrbju pri Celju smo delali z brezdomci in bili na razpolago za razna fizična dela. Vključeni smo bili tudi v župnijo, sodelovali smo z župnikom, bili med ljudmi. Obravnavali smo različne teme o duhovništvu in se o njih pogovarjali. Nisem pa še takrat vsega razumel in doumel, tako da sem marsikaj večkrat slišal še potem v semenišču, da se je še bolj vsadilo v srce.

Sam sicer že prej nisem imel kakšnih posebnih dvomov glede klica v duhovništvo. Sem pa zaradi propedevtičnega letnika lažje začel življenje v semenišču. Nekaj razlik med nami in starejšimi bogoslovci, ki te izkušnje niso imeli, je bilo opaziti.

Morda sem malo pogrešal študijsko življenje, saj tisto leto še nismo študirali. Pogrešal sem tudi domače, kar se zgodi v vsakem primeru, ko greš od doma in imaš družino rad.

Česa se najbolj veselite kot duhovnik? 

Maševanja in podeljevanja zakramentov. Veselim se, da bom s tem, ko bom ljudem prinašal Jezusa, ljudi razveseljeval. Veselim se, da bom Božji služabnik.

Br. Ambrož Brezovšek in Matija Golob med nedavnim obiskom na Družini. FOTO: Siniša Kanižaj

Kateri pa bo po vašem mnenju največji izziv, s katerim se boste morali soočiti kot duhovnik? 

Prva stvar, ki mi pade na pamet, je, da bi v Cerkvi obdržali birmance, jim pokazali lepoto krščanskega življenja in bi začutili, da so sprejeti v skupnosti in tako ne bi zbežali takoj po birmi. Po drugi strani pa tudi, da jim pustimo svobodo.

Kot drugo pa želim biti pripravljen sprejeti vsakega človeka in da do nikogar ne bi imel predsodkov. Pomembno se mi zdi, da je duhovnik tisti, ki povezuje vse ljudi, verne in neverne, da se trudi za slogo, kljub različnosti, ki se pojavi med ljudmi.

Prvo leto v semenišču ste prestali težjo operacijo na srcu. Kako ste v trenutkih nemoči čutili Božjo navzočnost? 

Vedel sem, da bo do operacije prišlo, zdravniki so jo napovedovali že dlje časa. Čeprav je šlo za rutinsko zadevo, je bil poseg vseeno obsežen. Božjo navzočnost sem čutil tako, da me operacije ni bilo preveč strah in sem s svojim pristopom opogumljal tudi svoje domače. V sebi sem čutil moč in pogum, bil sem zelo sproščen.

Težje je bilo okrevanje po operaciji. Takrat sem bil precej fizično nebogljen, nisem mogel vsega početi, tudi študirati nisem mogel najbolje. V takšnih trenutkih čutiš, da si odvisen od drugih. Prek tega sem imel izkušnjo, kako se morda marsikdaj počutijo starejši, ko so onemogli, odvisni od drugih. S tega vidika mi je bila to zelo dragocena izkušnja, hkrati pa je bila najtežja.

Kljub vsemu sem čutil veliko molitveno podporo, predvsem prek tega, da me ni bilo preveč strah in da sem to izkušnjo prebrodil z neko odločnostjo. Tudi obveznosti na fakulteti sem lahko kljub bolezni oz. posegu opravil v roku.

Kako, če sploh čutite primerjavo z bratom Martinom? Kako vam pomaga, vas usmerja in obratno?

Z Martinom sva precej povezana in primerjanje z njim me ne moti, to sem že predelal. Pravzaprav mi je še lažje, saj se mi ni treba podrobneje predstavljati. Je neka referenčna točka in hitro lahko preidemo na bistvene stvari. Martin je dober zgled, daje lepo podobo, zato me nima biti česa sram.

Brata Martin in Matija Golob. FOTO: Osebni arhiv Matije Goloba

Sva precej povezana, vsake toliko ga obiščem, pogosteje pa se slišiva po telefonu. Veva, kaj se dogaja drug z drugim, sploh kadar mi je težko, ga pokličem in se pogovoriva. V njem imam veliko oporo in sem tudi hvaležen, da imam brata za duhovnika, ker mu lahko povem tudi kaj več, kot bi komu drugemu. Lahko mu zaupam tudi stvari, ki se tičejo duhovništva, o čemer na primer ne morem govoriti z vsakomer.

Kot začetnik na duhovniški poti se še ne počutim, da bi lahko svetoval. Mogoče sem mu dal kakšen nasvet, spodbudo nehote, ko mi je kaj povedal in sva tako podpirala drug drugega.

Pogovor je bil najprej objavljen na portalu Aleteia.si.