Matija (Bogdan) je bil kot apostol naslednik nesrečnega izdajalca Juda Iškariota. V Apostolskih delih beremo, kako so se apostoli po Jezusovem vnebohodu veseli vrnili z Oljske gore in so z devetdnevnico v dvorani zadnje večerje pričakovali Svetega Duha. V teh dneh je bil Matija izbran za apostola. Treba je bilo dopolniti število apostolskega zbora. Volili so pod vodstvom apostola Petra. Ta je najprej povedal, kaj se je zgodilo z Judom Iškariotom, in nato dejal: »Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prebival med nami, od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja.«

Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Justus, in Matija. Nato so takole molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral, da prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, ko je šel na svoj kraj!« In žrebali so, žreb pa je določil Matija in pridružili so ga enajsterim. Tako je resnično sam Bog dal Cerkvi dvanajstega apostola namesto izdajalca Judeža, in na sv. Matiju se je prav po črki dopolnilo, kar pomeni njegovo ime, ki ga slovenimo z »Bogdan«. Da ga je sam Bog poklical v apostolski zbor, poudarja tudi cerkvena molitev: »O Bog, ki si blaženega Matija pridružil zboru svojih apostolov, daj, prosimo, da bomo po njegovem posredovanju vedno čutili nad seboj tvoje prisrčno usmiljenje.«

Zgodovina nam ni sporočila, kam je šel Matija oznanjat evangelij, ko so se apostoli razšli po vsem takrat znanem svetu. Sicer so se ohranila neka stara »Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožrcev«, toda ta spis so si izmislili krivoverski gnostiki. Ti so podtaknili Matiju tudi poseben evangelij pod njegovim imenom. Bajka je tako čudna, da že to odkriva njeno neresničnost. Kako veličastno se loči preprosta resnica svetopisemskega poročila od nje!

Po nekem izročilu je Matija oznanjal krščanstvo po Judeji, potem pa med pogani v Etiopiji, kjer je umrl mučeniške smrti. Po Srednji Evropi je znan kot vremenski svetnik. Goduje 24. februarja.

»Vse je mogoče tistemu, ki ima vero,« kajti vera nas opremlja z modrostjo, ki prihaja od zgoraj in je čista, miroljubna, ljubezniva, ustrežljiva, polna usmiljenja. Molitev izganja ljubosumje in sebično, razuzdano častihlepnost ter prinaša preprostim modrost.



Potem ko jih je na nesrečen način zapustil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot, so apostoli, da bi dopolnili apostolski zbor, izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so tudi spremljali Jezusa, izbrali dva najprimernejša kandidata. Pogoja sta bila: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Žreb, za katerega so se apostoli odločili, je bil naklonjen Matiju. To, kar je zapisano ob njegovi izvolitvi, je tudi vse, kar vemo o tem »nadomestnem apostolu«. Legende in razna izročila pa govorijo, da je bil rojen v Betlehemu pobožnim in bogatim staršem, ki so ga še mladega dali v šolo starčku Simeonu v Jeruzalem. Kot deček naj bi bil v družbi tistih pastirjev, katerim je angel oznanil Jezusovo rojstvo. Pozneje se je Jezusu pridružil in bil eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki jih je Jezus »poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti«. Odlikovali naj bi ga predvsem dve kreposti: ponižnost in ljubezen. O njegovem poznejšem delovanju govorita dva apokrifna spisa: Dejanja Andreja in Matija ter Evangelij po Mateju; oba so si izmislili krivoverci. Bolj stvarna so nekatera druga izročila. Tako Zlata legenda pripoveduje, da je misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Po drugih virih pa naj bi oznanjal krščanstvo najprej v Judeji, nato pa v Etiopiji, kjer je ustanovil tudi škofijo. Na mučeniško smrt naj bi ga obsodil veliki duhovnik Anan II., ki je dal umoriti tudi Jakoba mlajšega: najprej so ga pobili s kamenjem, nato pa obglavili s sekiro.

Ime: tudi Bogdan, iz hebrejščine: božji človek, božji dar

Rodil se je v 1. stoletju Betlehemu,
umrl pa mučeniške smrti v Etiopiji okrog leta 63.

Zavetnik: škofije Trier ter mest Goslar, Hannover in Hildesheim, tesarjev, krojačev, stavbenikov, mesarjev, kovačev in slaščičarjev, priprošnjik proti alkoholizmu, oslovskemu kašlju, črnim kozam, neplodnosti v zakonu.

Upodobitve: upodabljajo ga kot apostola s knjigo in svitkom, tudi s čelado, kamni, najpogosteje pa z mečem oziroma helebardo (tudi sekiro ali sulico).

Pregovori: Matija led razbija, če ga ni, ga naredi. Če poje žvižgavec pred svetim Matijem, bo slabo vreme, če pozneje, bo dobro. Če sv. Matije dan zmrzuje, še štirideset dni mrazu prerokuje. Po sv. Matiju ne gre lisjak čez led domov.

Goduje: v Sloveniji in ponekod drugje 24. februarja, sicer 14. maja


»Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, z vzdevkom Just, in Matija … In žrebali so zanju, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom« (Apd 1, 23.26).