Življenje mu torej ni prizanašalo, a se je skozi vsa obdobja, tudi najbolj temačna, naslonil na Boga. Želel je postati celo duhovnik, a je nato to misel opustil. Kljub temu je našel način, da služi Gospodu. Novih izzivov namreč specializantu logoterapije ne manjka, saj je med drugim romski katehet, lani pa je postal stalni diakon v novomeški škofiji, kar je zanj, kot pravi, »posebna milost«.

O odločitvi, da zapusti delo pastoralnega asistenta Vojaškega vikariata v SV

Že ob zaposlitvi sem vedel, da te službe v SV ne bom opravljal do upokojitve. Sem človek mnogih izzivov in potrebujem veliko dinamike. Pri pogovorih s pripadniki vojske ali pa tudi z zasebnimi klienti sem večkrat poudarjal, kako je pomembno, da se prepustijo Gospodu, da mu zaupajo, naj on vodi njihovo življenje. Prvič, ko sem sam začutil, da ne morem več izpolniti pričakovanj Vojaškega vikariata, ki jih ima do mene – polletna misija, sem začutil, da me Gospod kliče na drugo polje. Tudi moja vera je bila na preizkušnji, ali zaupam Gospodu ali ne. Še vedno verjamem, da je to najlepša možna služba, vendar klic je bil jasen. 

O očetovem alkoholizmu in maminem samomoru

Nikoli nismo bili ljubeča družina. Oče se ni znal soočati z mamino boleznijo in se je umikal v alkohol, tako da je bil ta stalnica v mojem življenju. Ko sem bil star 13 let, pa je mama naredila samomor. Nekaj časa sem živel pri starih starših, nekaj časa sam. Takrat tega nisem razumel. Spraševal sem se, zakaj se to dogaja, kje je Bog? A našel sem očeta v Bogu in mamo v Mariji. Bog me je čez vse to peljal, da lahko danes nekoga v polnosti razumem.

Med blagoslovom vozil ob prazniku sv. Krištofa na letališču v Cerkljah ob Krki. FOTO: Osebni arhiv

O delu z Romi

Romi so čudovito poslanstvo v mojem življenju. Prvi koraki so bili težji od prvih korakov dojenčka. So tako zelo posebni, tako zelo drugačni, da sem se najprej moral spremeniti sam. Moral sem se popolnoma prepustiti in predajati Svetemu Duhu. Naj on vodi, ker jaz ne znam. In me je vodil na čudovite načine. V teh petih letih sem stalno razločeval, kaj je moje, kaj je njihovo, kaj je zanje in kaj je po Božje. Iskal sem skupne točke, kjer je v središču Bog. Začeli smo z obiskom Miklavža, nato s postavitvijo jaslic, polnočnico, blagoslovom jedil, praznovanjem velikega šmarna.

Romski krst v cerkvi Sv. Janeza v Novem mestu, kjer kot diakon opravi večino romskih krstov. FOTO: Osebni arhiv

O službi in poslanstvu stalnega diakona

Biti diakon je posebna milost. To je služba služenja, kjer dajem prednost drugim pred sabo. To je tudi drža pravega kristjana. Na svetu sem, da ljubim in ne da sem ljubljen, da služim, ne da drugi služijo meni, da strežem, ne da sem postrežen. Prišlo je sicer nekaj več zadolžitev, vendar se z ženo Petro zaenkrat odlično usklajujeva. Prejem zakramenta diakonskega posvečenja je za celo družino obogatitev. Žena je bila sicer sprva zadržana in rekla, da bo imela župnika doma. Pa sem jo povabil, da greva skupaj na to pot.

Matic z ženo Petro in sinom Izakom. FOTO: Osebni arhiv

O izmoljenem sinu

Šest, sedem let je trajala ta najina neuslišana želja po otroku. Oba sva šla čez preglede, vsaka menstruacija je na nek način pomenila konec sveta. Vseskozi je bila v ozadju tudi močna molitvena podpora. Za naju je bila to velika preizkušnja, predvsem pa možnost, da sva se zgradila. Ogromno sva se pogovarjala, jaz sem se naučil izražati čustva. Ko sva izčrpala vsa sredstva, je enkrat prišel na obisk moj prijatelj, kaplan Gašper Naglost, in nama ponudil bolniško maziljenje. Petra je sprejela in po bolniškem maziljenju, čez tri tedne, ko sva bila naročena na četrto umetno oploditev, je test pokazal, da je Petra noseča.

V pisarni v Novem mestu, kjer opravlja terapije. FOTO: Jan Rifelj

O novem izzivu – logoterapiji

Znanje psihoterapije je za človeka, ki se ukvarja s pomočjo drugim, skoraj nujno. Če ne delaš samo s kristjani, je potreben še drugačen pristop, ki dela prostor tudi Kristusu. Logoterapija me je nagovorila ravno zato, ker je ena redkih smeri psihoterapije, ki predpostavlja duhovno v človeku. Kot specializant logoterapije zato nagovarjam svoje kliente kot terapevt, če pa se pokaže želja, da stopimo skupaj na polje religioznega, raziskujemo odnos z Gospodom. Navsezadnje le Gospod zdravi. Božja ljubezen zdravi in ne dela ran, ki jih je današnji človek poln.