Ime mladega ameriško-izraelskega talca je bilo v zadnjih mesecih v medijih večkrat omenjeno, saj si njegova mati Rachel Goldberg Polin že od ugrabitve talcev v začetku lanskega oktobra neutrudno prizadeva za njihovo izpustitev. Med drugim je poslala video sporočilo papežu Frančišku in se z njim srečala v Vatikanu.

Sodelavec angleškega uredništva vatikanskih medijev v Jeruzalemu, Roberto Cetera, v prispevku za spletni portal Vatican News predstavlja osebno izkušnjo žalujoče družine Goldberg. Kot piše, je Rachel srečal kmalu po 7. oktobru: v stik ju je spravil skupni izraelski prijatelj. Roberto jo je poklical in ji predlagal srečanje v mestni kavarni, mati mladega talca pa je vztrajala, da se srečajo na njihovem domu, skupaj z njenim možem Jonom in Hershovima mlajšima sestrama. In po besedah vatikanskega dopisnika je velika razlika, če se časnikar s človekom pogovarja na njegovem domu: na ta način veliko bolje razume njegove razmere in se jim približa.

Prvi pogovor za medije po 7. oktobru

Cetera je bil v zapisu po srečanju s Hershevimi starši zelo oseben: »Tistega še vedno poletnega jutra konec oktobra sem spoznal njuno žalost, njuno versko občutljivost, njuno krhko, toda mogočno moč in sočutje do trpečih. Tega srečanja nisem nikoli pozabil, ker sva se v teh enajstih mesecih boja in bolečine z Rachel še naprej srečevala ob drugih priložnostih. Rekel bi, da sva v tem času postala prijatelja. Nisva se pogovarjala o ugrabitvi, niti o vojni ali politiki.«

Hershova strast do glasbe se je pozneje, na zloglasnem koncertu Supernove, izkazala za usodno ...

Življenje in sanje Rachel in Hersha

Rachel je pripovedovala o Hershu, piše Roberto: »O njegovih 23 letih. O obdobju, ko je imel osem let in so se iz ZDA preselili v Izrael. O njegovi radovednosti do sveta in stanja človeštva. O njegovih avtoštoparskih potovanjih po Evropi. O njegovi ljubezni do Italije. O vozovnicah, ki jih je že kupil za enoletno potovanje po svetu. O njegovi strasti do glasbe, ki se je pozneje, na zloglasnem koncertu Supernove, izkazala za usodno. O njegovem študiju za zdravstvenega reševalca ('ampak tega ne zapiši, ker bi bilo lahko nevarno zanj, če bi ugrabitelji vedeli'). O njegovi izraziti družabnosti, ki mu je prinesla veliko prijateljev, 'celo Arabcev'. Skratka, preprost in jasen portret dobrega človeka z močno voljo do življenja.«

Besede ljubezni in upanja, ne jeze

Roberta je presenetila mirnost te ženske, ki je bila po njegovih besedah izraz globoke notranje duhovnosti. Presenetila ga je tudi njena izjemna sposobnost, da združuje moč in nežnost. Iz njenih ust ni prišla niti ena beseda jeze, obupa ali užaljenosti. Zgolj besede ljubezni: »V Gazi so matere, ki trpijo tako kot jaz, mnoge pa še bolj, ker niti nimajo več upanja« … in »prepričana sem, da za Hersha v Gazi zdaj skrbi tudi kakšna mati, in to me tolaži, saj matere ne znajo sovražiti«. Njena zgodba je vatikanskega dopisnika resnično ganila, kar je Goldbergova tudi opazila: »Močno sva se objela. Ta objem je bil znamenje dogovora. Zdelo se mi je nekoliko protislovno, da je bila ona tista, ki me je tolažila.«

Preberite tudi: Kaj je doslej znanega o talcih v rokah Hamasa?

Video sporočilo in srečanje s papežem

Rachel je pred slovesom Roberta prosila, ali bi lahko posredoval njeno sporočilo papežu Frančišku. Obljubil je, da bo poskusil, in pripravili so kratek videoposnetek, v katerem Rachel ni ničesar prosila, ampak se je papežu zahvalila za njegove besede in molitve za izpustitev talcev. Posenetek je prišel do svetega očeta in Frančišek se je nekaj dni pozneje odločil, da v Vatikanu sprejme delegacijo sorodnikov izraelskih talcev. Rachel je bila tista, ki se je s papežem najdlje zadržala v pogovoru. Ko je skupina obiskovalcev prišla iz prostora, kjer so se srečali s svetim očetom, so jih spremljali izraelski telesni stražarji, ki so časnikarjem preprečili, da bi se jim približali. Rachel pa je bila presenečena, ko je med njimi zagledala Roberta: izmuznila se je iz skupine, stopila k njemu in ga objela ter mu zaupala, kako ganljivo je bilo njeno srečanje s papežem Frančiškom.

Številna srečanja v zadnjih mesecih

V enajstih mesecih od izbruha vojne v Gazi sta se Rachel in Roberto še nekajkrat srečala. Cetera je mater mladega izraelskega talca predstavil kardinalu Zuppiju, ko je ta obiskal Jeruzalem. Zadnje srečanje je bilo pred nekaj tedni, ko sta se z Rachel pogovarjala s kolegico Marijo Gianniti z italijanske radiotelevizije. Goldbergova je pripovedovala o tolažbi, ki jo najde v pogosti molitvi psalmov. Vedno polna upanja je takrat vzkliknila: »Ko ga bodo izpustili, boš med prvimi, ki jih bom poklicala, da pridejo in se veselijo z nami.«

Govoriti o odpuščanju v teh razmerah je težko, morda celo nemogoče. Toda obstaja nekaj, kar lahko v prihodnosti utre pot vzajemnemu odpuščanju: da se zavedamo trpljenja drugih.

Telefonski klic sredi noči: našli so Hershovo truplo

Minulo soboto pa je Roberto prejel telefonski klic prijatelja iz Izraela: »Žal ti moram sporočiti, da so v Gazi našli šest trupel in zdi se, da je med njimi tudi Hershovo. Hersh se ne bo vrnil domov.« Tako so se odločili Hamasovi zločinci in tisti, ki se zaradi svojih sebičnih interesov niso hoteli pogajati o njegovi izpustitvi, piše Cetera, ki je v teh enajstih mesecih videl grozne stvari in o njih poročal: 40.000 mrtvih v Gazi, mnogi od njih stari toliko kot Hersh. Toda ta telefonski klic ga je po lastnih navedbah resnično pahnil v obup: »Tako kot sem sam vstopil v življenje Rachel in Jona, je Hersh vstopil v moje življenje.«

Odpuščanje in trpljenje

Rachel mu je nekoč dejala, ob koncu zapiše Cetera: »Vem, da se kristjani veliko ukvarjate z odpuščanjem. Govoriti o odpuščanju v teh razmerah je težko, morda celo nemogoče. Toda obstaja nekaj, kar lahko v prihodnosti utre pot vzajemnemu odpuščanju: da se zavedamo trpljenja drugih. Nismo edini, ki trpimo. Za zidom v Gazi trpi toliko nedolžnih ljudi. Tega ne smemo prezreti.« In, sklene Cetera, Rachel Goldberg se tega zaveda.