Prispevek ljubljanskega nadškofa Antona Stresa ob predstavitvi zbornika Mati mnogih cerkva

Ko sta se pred davnimi petimi stoletji in pol papež in cesar odločila, da bosta ustanovila novo krajevno Cerkev s sedežem v Ljubljani, sta bila očitno prepričana, da bo nova škofija s svojimi škofi, duhovniki in verniki še bolj uspešno ohranjala in krepila krščansko vero in njene vrednote svojih članov. Papež Pij II. je zapisal, da potrjuje novo škofijo »za pomnožitev vere ljudstva«.

Samo pomnožitev vere je od zunaj težko ugotoviti, ugotovimo pa lahko njene vidne izraze. Med njimi so tudi župnije. Na začetku jih je bilo samo petnajst, pri čemer moramo upoštevati, da so bile neprimerno obsežnejše kot so župnije danes. Ob 550-letnici nadškofija šteje 233 teritorialnih in 1 personalno župnijo.

Razvoj škofije in njenih ustanov lepo prikazuje najnovejša knjiga o škofiji, ki jo imate v roki. Strokovno zgodovinsko monografijo o škofiji smo v tem jubilejnem letu že izdali. To je zajetna knjiga Ljubljanska škofija 550 let, kjer je prvič tako izčrpno podana zgodovina škofije iz najrazličnejših zornih kotov. Tu pa imamo v rokah knjigo, kjer je poleg krajšega zgodovinskega prikaza podan prerez sedanjosti in se lahko na svoj način najde vsak vernik nadškofije preko svoje župnije, ki je v njej na kratko opisana. To je svojevrstna osebna izkaznica škofije kot velikega občestva manjših občestev, ki so tukaj prikazana preko slik svojih najpomembnejših cerkva in osnovnih podatkov. Škofija ni oddaljena centralna ustanova daleč od svojih vernikov, ampak velika družina župnijskih družin in to je s to knjigo prikazano zelo nazorno in sem prepričan, da bo prispevalo k skupni medsebojni povezanosti in spoznanju, kako raznoliki smo, a vendar enotni in ponosni, da smemo pripadati Katoliški Cerkvi. Za to knjigo se najlepše zahvaljujem vsem, ki so jo pripravili in izdali: založbi Družina in njenemu direktorju gospodu Tonetu Rodetu, uredniku msgr. mag. Franciju Petriču, piscem člankov prof. dr. Metodu Benediku in msgr. Francu Trunklju ter drugim sodelavcem v redakciji, posebno še gospodu Marjanu Smrketu za lepe fotografije.

Letošnje jubilejno leto smo si zamislili tako, da bi okrepili zavest pripadnosti svoji škofiji in preko nje vesoljni Cerkvi. Ta nazorna in lepa predstavitev bogatega verskega izročila, ki danes odlikuje naše župnije in druge sestavne dele ljubljanske nadškofije, naj nas še globlje zaveže in utrdi v zavednosti in hvaležnem ponosu, da bomo danes in jutri ostali zvesti svoji nalogi »za pomnožitev vere ljudstva«.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit


Prispevek Metoda Benedika ob predstavitvi zbornika Mati mnogih cerkva


Po besedah zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora so župnije »najvažnejša krajevno urejena občestva vernikov«, ki v medsebojnem sodelovanju in predvsem v povezanosti s svojim škofom gradijo, spodbujajo in oblikujejo versko življenje v krajevni Cerkvi. Predstavitvi teh temeljnih občestev v ljubljanski nadškofiji smo v temle delu za izhodišče predložili vsaj bežen pogled na zunanjo rast in notranje zorenja krščanstva v naši deželi.

550 let škofije je že kar lepa doba in jubilej je častitljiv, obenem pa je jasno, da se ob jubileju ni mogoče ustaviti zgolj pri teh petih stoletjih in pol, ampak je treba zajeti krščanstvo na območju škofije v vsej njegovi časovni razsežnosti. Tak pregled sam po sebi ponuja ugotovitev, da pred 550 leti sploh ne bi bilo treba govoriti o ustanovitvi nove škofije, ampak o ponovni vzpostavitvi starega škofijskega sedeža v Emoni, koder je krščanstvo živelo približno od konca 2. stoletja naprej. Ob škofu Maksimu po imenu poznamo še druge emonske kristjane, ob Emoni še druga krščanska središča, med katerimi arheologija posebej odkriva Carnium, Kranj, morda tudi škofijski sedež. Prav arheologija dokazuje, da ob zatonu antike krščanstvo na naših tleh ni zamrlo, ampak v drugačnih oblikah kontinuirano živelo v dobo, ko se z misijonsko dejavnostjo Ogleja in Salzburga začne drugo pokristjanjevanje naših slovenskih prednikov, ko se začenjajo vzpostavljati osnovne celice urejenega cerkvenega življenja, župnije. V 13. stoletju nas preseneti spodleteli poskus ustanovitve škofije za dobršen del slovenskega ozemlja v Gornjem Gradu, končno pa v 15. stoletju po svojevrstnem spletu zunanjih okoliščin zaživi škofija s sedežem v Ljubljani.

Naj pri tem poudarim predvsem dva momenta. Prvič: krščanstvo je v naši deželi zaživelo v antični dobi in nikoli ni prenehalo. Razna neurja, od zatona rimske države in preseljevanja narodov, do zunanjih in notranjih viharjev našega časa, ga niso zatrla. Spreminjale so se oblike, evangeljsko sporočilo pa se je, včasih bolj sproščeno, včasih skoraj zatrto, kljub vsem viharjem ohranjalo. In drugič: kakor se nam zemljevid ljubljanske škofije ob njeni ustanovitvi v 15. stoletju zdi čuden in kar nerazumljiv – župnije raztresene po Kranjskem, Štajerskem in Koroškem – je pa prav po tej cerkveni organizaciji Ljubljana začela dobivati središčno vlogo v slovenskem prostoru. Besedo ljubljanskih škofov, njihove spodbude in navodila je bilo slišati v vseh treh slovenskih deželah. Kot da je to klic iz stare dobe po povezanosti in sodelovanju v naši dobi.

Pa še tretji moment. Zgodovina Cerkve je nenehno prepletanje službe in karizme, tako v vesoljni kot v krajevni Cerkvi. Pomenljivo je, da v Emoni poleg škofa Maksima zvemo tudi za skupnost menihov in Bogu posvečenih devic, s katerimi si dopisuje sv. Hieronim, ki krščanstvo oplajajo in so mu dodana vrednost. V zgodnjem srednjem veku benediktinci oznanjajo evangelij, sooblikujejo prva župnijska središča in rišejo smer slovenski vernosti. Potem župnije postajajo nosilke urejenega verskega življenja, posamezne redovne ustanove različnih zvrsti pa bogatijo in poglabljajo versko življenje, pri čemer imajo od poznega srednjega veka naprej bogat delež tudi najrazličnejše laiške skupnosti. Ljubljanski škofje so večinoma dobro znali prisluhniti duhovnim pobudam, včasih zelo širokosrčno, včasih z veliko mero opreznosti. Župnije, ki so postajale vse številčnejše, so svojo značilno župnijsko dejavnost krepile tudi ob pomoči redovništva. Prepletanje službe in karizme v Cerkvi na Slovenskem ni bilo vedno najspodbudnejše, vendar pa je treba zatrditi, da sta si obe komponenti Cerkve nenehno prizadevali za čim plodnejše sodelovanje v korist našega naroda.
Zgodovinski pregled od predhodnice, škofije v Emoni, do ljubljanske metropolije, želi pokazati, kako se je naša krajevna Cerkve porajala, kako je zorela v prepletanju in sodelovanju službe in karizme, kako sta krščanska misel in duhovnost sooblikovali slovenski etos in v marsičem ustvarjali tisočletno podobo našega naroda. Čeprav tale pregled sega vse do današnjih dni, pa vendar še ne more predstaviti ustreznega ovrednotenja življenja škofije v najnovejšem času, še manj seveda ustrezne umestitve tega časa v tisočletno zgodovino. V celoti pa vendar razločno pove, da ima krščanstvo z vsemi svojimi vrednotami v naši deželi tisočletne korenine in da je integralni del življenja slovenskega naroda. Spomin na to nas lahko navdaja s ponosom in veseljem – nismo šele od včeraj – za prihodnost pa nas zavezuje k vztrajnemu nadaljevanju evangeljskega oznanjevanja in predvsem k doslednejšemu prizadevanju za življenje po evangeljskih vrednotah.

dr. Metod Benedik OFMCap



Prispevek Francija Petriča ob predstavitvi zbornika Mati mnogih cerkva

Slovenski, še posebej pa ljubljanski krajevni Cerkvi, danes predstavljamo delo z naslovom »Mati mnogih Cerkva«, ki na 784 straneh (s težo 3 kilogramov in 600 gramov!) govori o ljubljanski nadškofiji.

Knjiga ima dva vsebinska sklopa. Prvi na 175 straneh pripoveduje o predzgodovini, nastanku in življenju ljubljanske (nad)škofije od antike do današnjega dne in ga je napisal profesor cerkvene zgodovine dr. Metod Benedik, drugi pa na 608 straneh predstavlja 234 župnij nadškofije in je delo avtorja dveh letopisov ljubljanske nadškofije (1991 in 2000) mons. Franca Trunklja. Monografija nosi tak naslov, ker govori o škofijskem občestvu, ki ga sestavljajo številna župnijska občestva, zato »mati« mnogih občestev verujočih naše krajevne Cerkve. Povezuje se z znamenitim nazivom lateranske bazilike v Rimu, ki nosi naslov »mati in glava vseh cerkva«, kar velja tudi za vsako škofijsko oz. škofovo cerkev, v prenesenem pomenu pa za občestva verujočih.

Pobudo za nastanek knjige, ki naj bi predstavila našo nadškofijo in njene župnije, je dal gospod nadškof dr. Anton Stres kmalu potem, ko je prevzel vodstvo naše nadškofije. Dogovarjanja o dokaj nelahkem delu so sicer nekoliko odložila začetek priprave, a po zaslugi obeh piscev, ki sta se velikodušno odzvala povabilu, predvsem pa fotografa Marjana Smerketa, ki je takoj in zavzeto pristopil k fotografiranju vseh župnijskih in nekaterih drugih cerkva (včasih tudi v težkih okoliščinah), je dalo zalet, da sva s tehničnim urednikom Robertom Debevcem lahko delo zaključila v dogovorjenem roku. Sodelovali so tudi številni župniki, ki so pregledali besedila za »svoje župnije« in prijazno omogočili zahtevno fotografiranje. Obsežno lektorsko delo je uspešno opravila profesorica Vida Frelih.

Medtem ko je bila zasnova prvega dela knjige, ki obsega zgodovinski pregled, lažja, se je bilo o vsebinskem okviru drugega dela, to je predstavitve župnij, potrebno dogovoriti oz. ga tekstovno omejiti. Da bi imelo delo trajnejšo vrednost, smo se izognili običajnim statističnim podatkom, značilnim za letopise, in razširili splošni del. Vsaka župnija je tako predstavljena s sliko zunanjščine in (če dopušča besedilo) notranjščine župnijske cerkve ter svojega zavetnika (v knjigi je nekaj manj kot tisoč slik – v prvem delu 200, v drugem 775, priložene pa so tudi barvne vinjete in zemljevidi). Tekstovni del je leksikografsko zgoščen in kolikor je mogoče natančen: župnijo (in kraj) postavi v geografske in zgodovinske okvire, predstavi župnijsko cerkev z zgodovinskega in umetnostnega vidika ter znane osebnosti, povezane z določeno župnijo. Vselej so tudi naštete in kratko opisane vse podružnične cerkve.

Župnije so razporejene po abecednem redu, na koncu je tudi kazalo po abecednem redu zavetnikov, dodan je zemljevid nadškofije z vsemi župnijami, njihovimi mejami in seznam oz. razporeditev po dekanijah in arhidiakonatih. Povsod so v opombah navedene tudi knjige ali spletne strani, ki obširneje pišejo o posamezni župniji. Knjigi smo dodali tudi statistične podatke naše Pastoralne službe (ljubljanska nadškofija ima 310 škofijskih duhovnikov in 143 redovnih duhovnikov; 233 teritorialnih in ena personalno župnija; 202 župniji imata svoje duhovnike, 31 pa jih je v soupravi; 72.106 prebivalcev in 555.798 katoličanov s »specifikacijo« po 17 dekanijah). Jubilejno leto, ki ga obhaja naša nadškofija, je močno omejilo čas priprave in izdelave monografije, ki ga imate v rokah, a upam, da bo upravičila pričakovanja mnogih in dostojno predstavila našo nadškofijo.

Pred dobrimi stodesetimi leti je nemški Herderjev leksikon pod geslom Laibach, Ljubljana, zapisal, da je to »die Katholischeste Stadt Oesterreichs«, torej najbolj katoliško mesto v Avstriji. Ko bodo bralci jemali v roke to knjigo, ne bodo mogli mimo opombe, da je po lepo urejenih, skrbno vzdrževanih in umetniško okrašenih cerkvah ljubljanska nadškofija tudi danes vredna presežnikov. Iz vsega, kar predstavi monografija, veje ljubezen vernega ljudstva, ki je sicer morda dandanes številčno res bolj razredčeno kot v 19. stoletju, a gorečnost za lepoto božjih hiš in čast krajevnega občestva sta enaki ali celo še večji.

urednik msgr. mag. Franci Petrič

Foto: Ivo Žajdela