»Karlu je očitno uspelo prepričati Gospoda, ima svoj način, da mu Jezus ne more odreči prošnje, in to se mi zdi zelo prisrčno,« se v pogovoru za vatikanske medije nasmehne Antonia Salzano, mati Karla Acutisa, ko pove, kako vsak dan prejema vesti o domnevnih ozdravljenjih, o nepričakovani pomoči, o drobnih izjemnih stvareh, ki so bile po zaslugi sinove molitve in priprošnje podarjene številnim ljudem. Že leta govori o Karlovi »običajnosti«, svetosti, ki jo je mladenič živel v vsakdanjem življenju in je imela konkretno središče: evharistijo, njegovo »avtocesto v nebesa«. Gospod, tako Antonia Salzano, »je izpolnil željo mnogih, ki so molili za Karlovo kanonizacijo, kar seveda vidimo kot znamenje iz nebes. To mu bo gotovo omogočilo, da bo opravljal še večje delo, kot ga je opravljal doslej«.

Gospod je izpolnil željo mnogih, ki so molili za Karlovo kanonizacijo.

Papež Frančišek je pred dnevi potrdil odlok, ki bo omogočil kanonizacijo Karla Acutisa. Deček je leta 2006, star komaj 15 let, umrl zaradi levkemije, za blaženega pa je bil razglašen 10. oktobra 2020 v Assisiju. V mestu sv. Frančiška je tudi pokopan: njegovo telo počiva v cerkvi sv. Marije Velike. Asiški škof Domenico Sorrentino je svoje osebno veselje in veselje celotne Cerkve v Assisiju izpovedal v izjavi: »Slava Gospodu, ki dela velike stvari, da bi oživil naše navdušenje za krščansko doslednost in oznanjevanje evangelija.«

Karlo Acutis je spreminjal ljudi, ki jih je srečeval, pričuje njegova mati. FOTO: Vatican Media

Srečanje

Dekle, ki je bilo ozdravljeno na priprošnjo Karla Acutisa, bo kmalu zaključilo šolanje: Valeria se je rodila leta 2001 v Kostariki, sledila je svojim sanjam o modi in se leta 2018 preselila v Firence. 2. julija 2022 je okoli 4. ure zjutraj padla s kolesa in utrpela hudo poškodbo glave. Liliana, dekletova mati, se je odpravila na romanje v Assisi in tam molila na Karlovem grobu. V cerkvi je pustila pismo in se vrnila k bolniški postelji svoje hčerke, ki je nato spet začela sama dihati. Zatem se je stanje iz dneva v dan postopoma izboljševalo.

»Tako smo se spoznale,« pove Antonia Salzano. »Valeria je čudovito dekle, predvsem pa je velika vera njene matere. Ko je izvedela, kaj se je zgodilo njeni hčerki, se je takoj odpravila v Assisi in ves dan preživela na kolenih v molitvi pred Karlom, da bi prosila za to milost, saj je bila deklica v tistem trenutku že obsojena na smrt in tudi če bi se zbudila, ne bi imela možnosti za normalno življenje. Če resnično moliš h Gospodu, boš uslišan. Resnično, nebesa so s Karlovo pomočjo postala zelo dejavna.«

Karlovo poslanstvo je bilo ozaveščanje ljudi o pomenu zakramentov, ki so resnično »učinkovita znamenja, po katerih nam Bog daje milost, da se posvečujemo«.

Bistvo je pred našimi očmi

Antonia pogosto poudarja preprostost svojega sina, njegovo poslanstvo, ozaveščanje ljudi o pomenu zakramentov, ki so resnično »učinkovita znamenja, po katerih nam Bog daje milost, da se posvečujemo«. »Karlovo sporočilo naj bi nam po mojem mnenju pomagalo razumeti, da imamo pred seboj bistvo, da imamo dar, da imamo Cerkev, po kateri prejemamo milost, ki jo potrebujemo, da bi dosegli cilj, h kateremu smo vsi poklicani, to so nebesa,« tako Antonia. Karlo nagovarja vse: mlade »surferje« na spletu, ki je bil njegova strast, in tiste, ki so oddaljeni od vere. Njegova relikvija že nekaj časa potuje po svetu in je vedno sprejeta z velikim navdušenjem in duhovnostjo. Toda zakaj? Antonia takole odgovarja:

»Karlo je imel izredno čisto srce, v njem je bil Bog. Ko je pri sedmih letih pristopil k prvemu svetemu obhajilu, po tistem ni nikoli več nehal hoditi k maši, vsak dan se je udeleževal evharističnega češčenja in molil rožni venec. Čutiti je bilo, da v njem nekaj je, in mislim, da se mu zato ljudje še vedno približujejo. Evharistija je bila središče njegovega življenja, njegovega dneva, Boga je ljubil čez vse.«

Predvsem mladi se v molitvi radi priporočajo bl. Karlu. FOTO: Vatican Media

Sreča pomeni zreti Boga

Karlo je spreminjal ljudi, ki jih je srečeval, spremenil pa je tudi svojo mater, ki - kot sama priznava - ni bila ravno »vzor svetosti«: »Tako sem odraščala, nikoli me niso silili, naj hodim k sveti maši, potem sem se poročila z možem, ki je izhajal iz bolj verne družine, vendar sem bila zagotovo precej oddaljena, o ničemer nisem imela pojma,« pripoveduje. Otrok spremeni življenje vsake matere. »Pri treh mesecih je izrekel prvo besedo, pri petih mesecih je začel govoriti in vse njegove stvari so bile vedno malo prezgodaj, vedno pravim, da je čas pri njem tekel hitreje. Vse njegovo življenje je bilo pospešeno in tak je bil tudi v veri,« pojasnjuje Antonia in nato nadaljuje:

»Karlo je bil resnično zelo pobožen, šla sva mimo cerkve, hotel je vstopiti, pozdraviti Jezusa, stal je tam in rekla sem mu, naj gre, saj je bilo že pozno. Imel je komaj tri leta. Nisem bila pripravljena. Očeta sem izgubila prezgodaj, ko je bil star 57 let. Karlo mi je povedal, da je imel videnje svojega dedka: bil je v vicah in je potreboval molitve.« Antonia je bila takrat osupla, vendar je vedela, da to ne more biti laž, saj je bil Karlo velikodušen otrok: »Nikoli se ni pritoževal, nikoli ni kritiziral, vedno je hotel pomagati vsem in nikoli ni mislil nase. Rekel je, da žalost pomeni gledati nase, sreča pa pomeni zreti Boga.«

Karlo je bil res nekaj posebnega, bil je življenjska šola, zgled, da svetniki resnično obstajajo ...

»Karlo je bil zame učitelj«

»Prek Karla,« tako Antonia, »sem doživela razkritje svojega življenja, saj sem razumela, da je Jezus resnično navzoč v zakramentih, predvsem v evharistiji. Prej sem mislila, da je to simbol, da gre le za simbolične stvari, ko pa sem razumela, da gre za živo in resnično Kristusovo navzočnost, je jasno, da se je moje življenje spremenilo in da sem sledila Karlu.« Antonia o svojem sinu govori povsem naravno, s pogledom matere, ki ljubi in je ljubljena. In potem doda:

»Ko je umrl moj oče, se nisem počutila kot sirota, ko pa je umrl Karlo, sem dobila ta občutek. Tega ne znam pojasniti: Karlo je bil zame res nekaj posebnega, bil je življenjska šola, zgled, da svetniki resnično obstajajo, saj sem živela z njim, v vsakdanjem življenju sem lahko videla, kako se je obnašal, kakšen je bil. Zavedali smo se, da je izjemen fant, vendar si nikoli nisem mislila, da mi ga bo Jezus tako hitro vzel. Toda Božji načrti so vedno veliki. Karlovo smrt smo sprejeli, čeprav je prišla prezgodaj, to smo storili v veri in prepričanju, da Bog vedno vse uredi na najboljši način. In danes bolj kot kdaj koli prej čutimo, da je tako.«