V založbi Družina gostimo pisateljico Lindo Jarosch, ki predstavlja prevod knjige Vidim se v tebi. Danes so znane Slovenke v dvorani Kinodvora v Ljubljani z njo v sproščenem »ženskem« pogovoru poklepetale o materinstvu, hčerah, svojih mamah, karieri …

Na pogovoru, ki ga je povezovala voditeljica Taja Zuccato, so svoje misli iskreno razpredale in delile s publiko pisateljica Linda Jarosch, družinska in zakonska terapevtka Andreja Poljanec (ki je mimogrede pri 36 letih mati petim otrokom), pravnica in pisateljica Milica Šturm in voditeljica Valentina Smej Novak.

Je drugače biti mati sinu kot hčeri?

Na začetku so gostje, ki so vse tudi same matere, spregovorile o tem, kako drugače je biti mati hčeri in kako sinu. »S hčerjo sem čutila posebno bližino, tudi videla sem se v njej. Hčere uresničijo nekatere želje svojih mater, sin pa je bil bistveno drugačen. V puberteti sva imela nekaj težav, čutila sem, kako se je hotel odcepiti od mene, velikokrat se ni strinjal z mojimi vrednotami. Svojih težav ne smemo prenašati na otroke,« je o svojem odnosu povedala Jaroscheva.

Mati in hči imata lahko dober odnos, ki ga lahko zgradita kadarkoli, nikoli ni prepozno, saj se velikokrat zgodi, da ko hči dobi svojega otroka, začne svojo mater gledati kot človeka, ki ni idealen, in takrat je zanju lepa priložnost, da ustvarita posebno bližino ali pa so konflikti med njima še poglobijo (na primer če se mati vtika v hčerino vzgojo). »Vedno je pomembno, da se mati in hči podpirata, da tudi v vsakem konfliktu najdeta neko novo moč,« je zaključila Jaroscheva.

Da imajo pravniki radi »svoj prav«, je znano, a Milica Šturm je odnosu s svojo hčerjo povedala, da se »demokracije prej ali slej nalezeš«, saj ji velikokrat, ko sta v sporu, da prav. Priznala pa je tudi, da je bila sama morda preveč zaskrbljena mati, saj je bila sama edinka, ki jo je zaznamoval odnos do matere, ki ji je zamerila njeno odsotnost. Velik del svojega časa je namreč posvetila karieri, zato se je mnogokrat počutila zapostavljeno, toda starejša je postajala, vedno bolj se je začela vživljati v svojo mater in jo tako imela tudi čedalje rajši: »Začela sem razumevati, kaj vse je naredila zame, ta manko sem ji oprostila. Dala mi je premočrtnost in mišljenje: Kaj je slabše kot neuspeh? Da ne poskušaš.«

Mater sprejmimo kot modro, a same smemo biti drugačne

Za dober odnos z materjo se lahko odločimo tako, da jo spoštujemo in »sprejmemo, da ima mama vedno prav,« je hudomušno začela Valentina Smej Novak. Sama za svoj odnos z materjo meni, da je dober, saj ji poskuša pustiti, da ima svoj način razmišljanja, četudi je drugačen od hčerinega. Skuša biti njena zaupnica, toda nikoli ne gre čez mejo intimnega, »tistega, kar je zelo žensko in zelo moje«.

Eden izmed pokazateljev, kako blizu sta si mati in hči, je tudi dejstvo, ali se lahko objameta. Terapevtka Poljančeva je povedala, da to danes lahko in rada naredi, a ni bilo vedno tako: »Sem drugi otrok, name je bila mama zelo ponosna, veliko je stavila name. To je bilo hkrati zelo lepo, obenem pa je vame polagala veliko nalogo. Imeli sva zelo težko obdobje, ko mi je govorila, kako naj vzgajam svoje otroke.« Veliko zaslugo za njun dober odnos pripisuje materinemu stalnemu prizadevanju za njun stik: »Vesela sem, da jo sprejemam kot mamo, ki se še vedno trudi za materinstvo.« Jaroscheva je poudarila, da tako hčere kot sinovi iščejo bližino matere: »Vedeti pa je treba, kdaj je ta bližina zaželena in kdaj ne.« Tudi Šturmova se je strinjala, da je enostavno treba počakati na trenutek, ko se hči odloči, da jo bo objela in tega na noben način ne sme vsiljevati ali biti razočarana, ko tega ni.

Izbira med sovraštvom in odločitvijo, da dajemo, kar nam ni bilo dano

Na različnih križiščih sodobnega časa, ki prinaša rezultate časa, ko ni bilo veliko prostora in časa za raziskovanje odnosa otrok-mati, kaže se pogosto znajdejo tudi mlade mamice. Te se po ugotovitvah Poljančeve vse prevečkrat sploh ne začutijo in se znajdejo v velikem strahu in nezaupanju do občutkov, ki jih doživljajo ob otroku. To se velikokrat odrazi v izjavah, da je otrok problematičen, kriv za določena občutja, »kar pa nikoli ne drži«. Rešitev: »Čim več besed za svoja notranja stanja je treba imeti,« je menila Poljančeva. Šturmova je na tem mestu spomnila, da velikokrat beremo, kako pomembna je ljubezen matere do otroka v njegovem zgodnjem otroštvu. Če je ne dobi, je kasneje obsojen, da jo bo nekje iskal: »Ena pot je, da si sovražen, ali pa greš po poti evangelija in si rečeš, da če je ti nisi dobil, jo boš pa dajal. Ljubezen v srcu ostane do smrti, če se le ne pustiš.« Človek je po njenem mnenju zrel individuum, ko ugotovi, da je za svojo srečo odgovoren sam in ne njegovi, starši: »Vem, da sem nekaj vreden, mami pa bom odpustil, ker ni mogla biti drugačna.«

Večno vprašanje: materinstvo in poklicna kariera?

Jaroscheva je iz osebne izkušnje povedala, da je bila do tretjega leta svojih otrok gospodinja, s čimer je bila zadovoljna. Šele ko so šli v vrtec, se je podala v poklic in izobraževanje ter izpolnila ta del svojih želja. To, da postanejo matere, je odločitev, kar jim daje moč in pogum, ob tem pa naj se vprašajo, kakšne matere so, v čem so dobre in kje so njihove meje: »Ne smemo biti le matere ali žene ali poklicne ženske. Moramo si vzeti čas zase, saj se na ta način tudi spoštujemo in najdemo svojo notranjo moč.«

Ob tem je Smej Novakova opozorila, da moramo biti občutljivi za ljudi, ki si izberejo drugačno pot v življenju: »Materinstvo ni nikoli lasten izbor. Za ta dar moramo biti hvaležni, a moramo biti pazljivi zaradi žensk, ki imajo drugačno pot.« Pomembno je, da pri tem ne presojamo drug drugega, saj gre za osebne odločitve. Spomnila je na nedavno odločitev svetovalke ameriške političarke Hillary Clinton, ki je uspešno kariero nepričakovano obesila na klin, saj je ugotovila, da zamuja preveč stvari pri svojih otrocih: »To lahko samo spoštujemo. Vedno je imela slabo vest in s tem se moramo naučiti menedžirati,« je zaključila Smej Novakova.

Vse matere niso za to, da bi bile doma, tako kot ni bilo za mater Šturmove, ki to danes vidi kot dobro odločitev, saj meni, da je zelo pomembno, da ima otrok zadovoljno mater. »V materinstvu se ne da postavljati pravil, kaj je prav in kaj narobe, lahko rečemo, da vsaka mama v nekem obdobju da od sebe vse, kar je možno,« je o dvomih, ki se pojavljajo sodobnim materam povedala Poljančeva.

O krivdi, ki jo doživljajo matere, ker niso dovolj z otroki, se je Jaroscheva vprašala: »Kje so očetje? Tudi družba jih velikokrat spregleda. Za vzgojo sta pomembna oba. Za občutke krivde pa lahko pokažemo tudi na državo, saj ne nudi dobrih možnosti za delo in uspešno vzgojo družine.« Ob vsem tem pa ženske velikokrat pozabljajo, da se o karieri govori le v poklicnem svetu, medtem ko se materinstva ne smatra kot kariere, v kateri so lahko uspešne in bi se tega morale zavedati, namesto da ti dve karieri tako zelo ločujejo.

Novak Smejeva je v nekoliko šaljivem tonu dodala: »Materinstvo je kariera, ni pa tekmovalni šport.« Pri tem je imela v mislih vse možnosti, ki jih sodobnim družinam kot past nastavlja potrošniška družba, ki temelji na tekmovalnosti, ki se je razrasla tudi na materinstvo: »Katera je boljša mama? Nobena ni popolna. To moramo sčasoma spoznati.«


Knjiga Linde Jarosch Vidim se v tebi:
http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/knjigarna/A7AE0CA55641647BC1257B4A003AF137?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal