Dobitnica letošnje Desetnice, ki jo je prejela z roman Balada o drevesu, Mateja Gomboc je izdala nov mladinski roman Sposojena babica Štefi, za katerega želi, da ga bodo v roke vzeli ne le otroci, temveč tudi starši. Ter se ob njem zabavali, tako kot se je sama zabavala ob njegovem nastajanju. Zgodba pripoveduje o Uli, Janu in Luku ter njihovih starših, ki so se znašli pred veliko težavo. Starša morata na službeno pot, babice, dedki in ostali, ki bi prišli v poštev kot varuške, pa so zasedeni. Rešitev se pojavi v obliki Štefi, nekdanje tabornice in gospe mnogih presenečenj.

Kako je nastal lik sposojene babice Štefi?

Moram priznati, da se ne spomnim povsem, kako je nastala ideja. Sem pa pred nekaj leti prevajala otroški roma Gospodična Evforbija. Evforbija je slaščičarka in je na pravo pot spravila dva zelo ranjena otroka. Verjetno mi je Evforbija povedala, da obstajajo taki ljudje, čeprav jih tudi sama pozna okoli sebe. Po drugi strani sem po Baladi o drevesu potrebovala roman, ki me bo spustil. Balada o drevesu je pretresljiv roman, ki sem mu pripadala in čutila s svojimi liki. Potem sem se lotila Štefke, ki je pa nagajiva, zabavna, smešna knjiga. Upam, da jo bodo zelo radi brali. Ne samo otroci, upam, da jo bodo tudi starši prijeli v roke, ko bodo videli, da se njihovi otroci smejejo in jih bo zanimalo, čemu se smejejo. Ni pa samo zabavna knjiga, nam tudi nudi zrcalo sodobnemu svetu, ko hitimo, živimo v družinah v stalnem stresu in se otroci radi zatečejo v kakšne igrice.

Štefi je odbita, a idealna varuška, polno presenečenj in raznih trikov. Ste jih pri svojih otrocih uporabili kakšen njen trik?

Sem sem. Ne morem ravno reči, da sem jaz babica Štefi, ker je povsem drugačna. Po drugi strani kot pisateljica pišem tisto, kar znam. Tako sem tudi tukaj pisala. Plezala z otroki po drevesih nisem veliko, ampak priznam, da še zdaj rada plezam po drevesih. Sem nekaj takih potez, ki jih Štefka ima, povzela po sebi.

Mateja Gomboc in njen nov mladinski roman Sposojena babica Štefi. FOTO: Ana Rupar

Dejali ste, da ste se ob pisanju te knjige zabavali. Najbrž ni dvoma, da se bodo tudi mladi bralci.

Predvsem si tega želim. Kot pisateljica sem se zabavala, ker sem dobila kakšne dobre ideje. Sem pa tudi garala, pisanje je delo. Ko sem ustvarjala, sem pred očmi imela bralke in bralce, ki jim je življenje iskrivo in želijo o takem življenju tudi brati. In da si bodo rekli, joj kako sem dobro knjigo prebral, preberi jo še ti. Tega si želim.

Koliko mladi danes sploh še berejo in zakaj bi vi priporočili, da mladina v roke ne vzame le telefona, temveč tudi knjigo?

Otroci še vedno berejo in odrasli spet postanemo bralci. Otroci berejo, ker imajo še malo več časa. In tudi ko zagledaš eno babico Štefi, jo vzameš v roke, ker je privlačna, ker je lepa naslovnica. Ravno tako kot sem se jaz zabavala pri pisanju, se je Jaka Vukotič zabaval pri ilustriranju.

Krizna skupina so najstniki. Šola je težka, težko je najti svojo identiteto na svetu. Tukaj mladina zamuja, ker z branjem bi še in še našli svojo identiteto in odgovore na vprašanja, ki se jim zastavljajo. Mislim, da mladi ne vedo, kaj zamujajo, če ne berejo. Branje je potovanje v druge svetove, odkrivanje odgovorov na vprašanja, je razčlenjevanje zelo zapletenih življenjskih položajev. Mislim, da je ta svet hiter, nagel, poln slik, v katerem se mlad človek niti ne zna več umiriti, se usesti v kotiček in brati.

Korak k branju so tudi revije, sami sodelujete tudi pri ustvarjanju Mavrice.

Res je, tudi te so koristne. Mavrica je zagotovo najlepša otroška revija za otroka, ki išče. V otroku raste religiozni čut in pri Mavrici to zelo prebujamo, zelo se trudimo.