»Tata, ma kaj to pomeni – meja? Kako bo to videti? Bo to mreža ali lesen plot ali kaj?« »Ne vem,« je skomignil tata. »Še nikoli nisem videl meje. Morda pa bodo zasadili grmovje.«

Ni bil plot, ni bilo grmovje, bila je meja, ki je zarezala skozi mesto, med hiše in ulice, polja in vrtove, med ljudi in njihove družine. Med Goričane. Kako zgodovinski dogodki krojijo usodo človeka, ki mu meja vzame šolo, imetje, sestro, najstniško ljubezen, kakšna čustva se rojevajo in kakšni ostajajo spomini.

O tem v svojem novem, prvem zgodovinskem romanu piše pisateljica Mateja Gomboc. »Šivilja spomina«, kot se opiše v romanu, je v pogovoru za spletno Družino spregovorila tudi o osebnih vezeh in čustvih do (Nove) Gorice, dveh mest, ki bosta leta 2025 spet postali eno.

S pisateljico Matejo Gomboc o njenem zgodovinskem romanu Gorica.

Kaj vas je nagovorilo k pisanju romana Gorica?

Ko sem se spravljala k pisanju tega romana, je v resnici bila motivacija čisto drugje. Namenila sem se pisati roman o svojih letih otroštva, mladosti in mladega odraslega življenja. To so 70., 80., 90. leta, ki so bila z našo državo zelo zanimiva. To so bila leta najprej še trdega komunizma, potem rahljanja in skoraj malo strahu, kako bo, v 80. letih in potem osamosvojitve.

Potem sta čisto po naključju prišli do mene osebni zgodbi dveh Goričank, ena Furlanka, ki je ostala na tej strani meje, druga mlada učiteljica. Ti dve zgodbi sta me tako zaznamovali, da se je moja zgodba potem umaknila na zelo, zelo stranski tir v romanu. Morda bo še kdaj napisana.

Roman Gorica je bil na Slovenskem knjižnem sejmu 2023 nominiran za knjigo leta.

Nastal je roman s precej večjim časovnim razponom, začenši v letu 1942, in zgodbo, ki temelji na resničnih zgodovinskih dejstvih. Koliko raziskovanja je v ozadju?

Zagotovo me je nagovorilo tudi to, da je za leto 2025 napovedana evropska prestolnica kulture Gorice in Nove Gorice, ko bosta ti dve mesti postali eno. To vprašanje me je začelo zanimati in sem ugotavljala, da je to mesto enkrat bilo eno, potem nič več in zdaj bo spet. To me je nagovorilo. Zato sem začela na veliko študirati zgodovinska dejstva, se spoznala in pogovarjala z ljudmi, ki so že takrat živeli, ki se spoznajo na ta čas, bodisi zgodovinarji, urbanisti, kdorkoli je bival v tem mestu. Pošiljali so me k naslednjim informacijam. In tako je po globokem študiju nastal tak roman.

Od ideje, da bi roman napisala, do prve oddaje na založbo, je bilo leto in pol. Ampak od tega je nekaj mesecev samo branja študijske literature, pogovorov in pisanja osnutkov. Ideja je bila tako močna, me je tako posrkala vase, da sem, lahko rečem, živela to Gorico. Ko se nečesa lotim, me začne celo prežemati, da imam največ notranjega miru, ko ji popustim, se usedem in pišem.

Kot ste dejali, ste biografijo umaknili v ozadje, a delček Mateje ste ohranili v »šivilji spomina«. Koliko ste sami dejansko povezani z Novo Gorico?

Približno toliko, kolikor je vsaj v mladostnih časih povedana zgodba Mateje v romanu. V Novo Gorico sem prihajala kot dijakinja. V staro Gorico, ki je ostala na italijanski strani, sem pa prihajala kot sestra svoje sestre, ki se je poročila z zamejskim Slovencem in živela v Sovodjah in pri kateri sem tudi jaz veliko živela. In pa tipična mladenka, ki je »švercala« iz Italije. Potem sem se pa leta 1988 v Novo Gorico preselila, tu imam družino. Zdaj ta hip sem pa prebivalka goriške občine.

Jaz sem Novo Gorico vedno doživljala kot zelo mlado mesto, ki sem ga imela rada. Preprosto. Medtem ko je zdaj zanimivo, kako sedanjo Novo Gorico današnji mladi doživljajo drugače, kot sem jo jaz kot mlado dekle in kot mlada mama.

Na kakšen način?

Jaz sem jo doživljala kot izjemno praktično mesto, ki ima vse, v katerem se otroci in mladi dobro počutimo in ima eno tako svežino. Medtem ko jo ti mladi zdaj doživljajo kot mesto duhov, ki se malo razvija in spreminja. V katerem ni ene krasne kavarne, kjer bi imeli literarna srečanja. Ima gledališče, ki sicer živi, a ne zaživi.

Različno doživljanje Nove Gorice prek glavnih literarnih junakinj, Dore, Pine in Lili, lahko občutimo tudi bralci. Ena novo nastajajoče mesto sprejema z odporom, druga z navdušenjem.

To sem tudi želela sporočiti, ker sem to doživela. Ljudje so jo zelo različno doživljali in še danes so spomini zelo različni. To sicer niso prenesene avtobiografske pripovedi, so pa živo prikazale, kako se lahko mesto različno doživlja. Na primer Dora in Pina, kako mesto nastaja; ena jo je smelo spremljala, druga z grenkobo v grlu, bolelo jo je tudi zaradi družinskega propadanja.

Liki so izmišljeni, a hkrati sem se trudila vsem trem dati karakter. Pinina spravnost je še mene begala, a sem jo doživela pri ženski, ki mi je pripovedovala. Da so tudi ženske, ki so tako spravne, pripravljene sprejeti situacijo tako, kot je.

Mateja Gomboc si želi, da bi nastalo tudi nadaljevanje romana. FOTO: Ana Rupar

Delovni naslov romana se je glasil Gorica, Adamovo rebro. Zakaj je na koncu obveljala Gorica, zakaj morda ne Nova Gorica?

Ko sem roman oddala v založbo, mi je skupina urednikov po njihovem utemeljevanju svetovala, naj ukinem drugi del, se pravi po vejici. In da bomo to Adamovo rebro, se pravi Novo Gorico na sami naslovnici ponazorili. To ločevanje.

V romanu pišem o tem, da je Nova Gorica nastala tako, kot je Bog Adamu vzel rebro in iz tega naredil novo bitje, Evo. Na tak način je tudi tukaj ta Nova Gorica Adamovo rebro, Eva. O tem v svoji spremni besedi govori tudi Mitja Velikonja. Izpostavi to, kar sem jaz poetično zapisala v romanu, da je Nova Gorica ženska in to pokažejo tudi skrite protagonistke. Dora, Pina, Lili so nepomembne, navadne prebivalke Nove Gorice, ki pa so jo gradile. Nobena od teh treh nima spomenika na Erjavčevi, na aleji slavnih v Novi Gorici. Roman govori o ženskem gonilu, ni pa to feministični roman.

Roman ne more mimo življenja pod nekdanjim režimom, pri čemer se dotaknete tudi dokaj občutljive teme sekularizacije.

Jaz sem to v Novi Gorici zelo doživljala. Vsaj tisti ljudje, ki so bili pod kapelo, so še hodili k maši. A v Novi Gorici se je zelo poznala sekularizacija. Izjemno. Da ne govorimo potem, tega obdobja roman ne opisuje, ko se je pojavil Casino. Čeprav se je istočasno pojavila cerkev Kristusa Odrešenika leta 1982. Tukaj se roman konča, potem je samo še Dorino spominjanje …

In Lili v Ljubljani.

Ampak Lili že izrazito noče več z mamo in očetom hoditi k maši. Tudi to sem želela nakazati. Sekulariziran čas. Želja, da bi to bilo mesto brez Cerkve. Gospod Rudolf, ki je bil, ko smo živeli v Novi Gorici, župnik v cerkvi Kristusa Odrešenika, je dejal, da je Nova Gorica kontaminirano mesto. Meni je bil to zelo zanimiv izraz. So pa bile in so še posamezne skupine, ki so bile zelo močne. Na primer, Rudolf je v 80., 90. letih držal goriško mlado, intelektualno skupnost. Ampak o tem roman ne govori. Še. Bo treba napisati nadaljevanje.

V zgodbe glavnih junakinj, ulice in kraje, ki jih opisujete, se bodo najbolj lahko vživeli Goričani. Kakšni so dosedanji odzivi?

Ne mine dan, da ne bi dobila vsaj ene pozitivne povratne informacije. Z vseh koncev Slovenije, a zlasti s Primorske. Presenetila me je objava v Primorskem dnevniku z izjavo Katoliške knjigarne, da so ljudje pred prazniki za darila najbolj povpraševali po romanu Gorica. V knjižnicah so čakalne vrste, v knjigarnah je knjiga že pošla. Tako da mislim, da je zanimanje neverjetno. Pa tudi sami domačini mi priznajo, da marsičesa niso vedeli. In hvala enako, tudi jaz marsičesa nisem vedela, dokler nisem proučevala. Na primer o obstoju Blanč.