Pri tem opozarja tudi na izkoriščanje dejstva obstoja Matjaževe vojske za izločanje političnih nasprotnikov.

Raziskava, ki jo je na trenutke moč brati kot napeto kriminalko, se osredotoča na osebno zgodbo brivca Jožefa Koširja in njegove družine.

Razvoj Matjaževe vojske po prevladi komunistične diktature

V začetku je avtorica pojasnila vznik in faze v razvoju Matjaževe vojske po prevladi komunistične diktature po drugi svetovni vojni ter analizirala prijeme Udbe pri njenem razbijanju.

Nadaljevanje je posvečeno opisu delovanja uporniške vojske v Sevnici, njenemu razkritju s pomočjo vrinjenih sodelavcev Udbe, aretaciji Jožefa Koširja in sočlanov skupine ter sodnima procesoma proti njim in nato še proti Koširjevim sorodnikom, obtoženim, da so vedeli za obstoj skupine.

Natančno je dokumentirala prestajanje kazni obsojencev in njihovo življenje po predčasnih izpustitvah.

Zelo poveden je tudi sklepni del, ki se ukvarja z (uspešnimi) prizadevanji za sodno rehabilitacijo političnih obsojencev po letu 1990.

Sin je zgodovinarki povedal zgodbo očeta

»Ko sem pred dvajsetimi leti začela raziskovati delovanje ilegalnih skupin ali Matjaževe vojske v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne, je med ljudmi, ki bi o tem lahko pričali, vladal molk,« je v uvodu v knjigi zapisala avtorica dr. Mateja Čoh Kladnik.

»Podobno je bilo desetletje kasneje, ko sem pred objavo knjige o ilegalnih skupinah v Sloveniji ponovno govorila z več ljudmi, ki so brez izjeme zavrnili pričanje ali vsaj pogovor o tej temi.

Zato je bila zelo vesela, ko se ji je oglasil Jože Košir in povedal zgodbo o očetu Jožefu, ki je bil obsojen kot član organizacije Matjaževe vojske v Sevnici.

Pripovedoval ji je tudi o mami Mariji, ki je bila v zvezi z delovanjem omenjene organizacije obsojena pol leta kasneje.

Jožef Košir je bil trmast in vztrajen mož, borec za pravico in »prav«, ga je opisal sin.

Po sojenju je šest let preživel v več delovnih taboriščih

Jožef Košir je sledil ideji o samostojni, svobodni in demokratični Sloveniji, kar je sam poudarjal vedno znova in kjer koli je mogel.

Najprej med vojno, ko je bil pri partizanih; po njenem koncu je bil razočaran, ko je Slovenija postala del jugoslovanske države, slovenski partizani pa del Jugoslovanske armade.

Nato leta 1949, ko se je pridružil organizaciji Matjaževe vojske, a je doživel novo razočaranje.

Po sojenju je šest let preživel v več delovnih taboriščih, Udba ga je spremljala tudi potem, ko se je vrnil domov.

Nekaj desetletij kasneje je dočakal samostojno Slovenijo in takrat je začel iskati pravico.

Na različne načine se je trudil dokazati, da sta bila z ženo obsojena po krivici in si prizadeval za sodno rehabilitacijo, ki pa je ni dočakal.

Zgodbo o sevniški organizaciji Matjaževe vojske je napisala in zrežirala Uprava državne varnosti (Udba), ugotavlja avtorica.

Jožef Košir Vir: knjiga

Jožef Košir se je rodil v vasi Šmarčna pri Sevnici

Jožef (Joško) Košir se je rodil 17. julija 1927 v vasi Šmarčna 17 pri Sevnici očetu Jožefu Koširju in mami Mariji, rojeni Kržan. Imel je sestro Marijo in brata Alojza.

Končal je sedem razredov osnovne šole, eno leto je obiskoval obrtno šolo. Od maja 1943 do maja 1945 se je učil pri mojstru Francu Kropfu v Radečah za brivskega pomočnika in pri njem tudi delal.

Med vojno je sodeloval z Osvobodilno fronto in bil obveščevalec Kozjanskega odreda. Njegov brat je med vojno odšel na delo v Nemčijo in se od tam po njenem koncu repatriiral.

Ostali člani družine so se med vojno pred Nemci iz Šmarčne umaknili v štajersko vas Breg. Tam so živeli do oktobra 1944, ko so se preselili k teti v Praprotno v trboveljskem okraju in tam ostali do maja 1945.

S šestimi soobtoženimi so ga obsodili na procesu v brežiškega gradu

Od 8. maja 1945 do 1. aprila 1948 je bil v jugoslovanski vojski, od tega eno leto na jugoslovansko-avstrijski meji pri Dravogradu kot graničar, pripadnik Korpusa narodne osvoboditve Jugoslavije (Knoja).

Štab njegove čete je bil v Logarski dolini. Zatem je bil premeščen na mejo z Bolgarijo in Romunijo.

Devetega septembra 1948 je uspešno opravil strokovni izpit za kvalificiranega delavca brivske stroke. Po vrnitvi iz vojske je spoznal Marijo Beber in 1. maja 1949 sta se poročila.

Poleti 1949 ga je začela spremljati Udba zaradi domnevnega protidržavnega delovanja, in sicer kot člana sevniške ilegalne organizacije Matjaževe vojske.

Aretirala ga je 21. novembra 1949 ter zaprla in zasliševala v Centralnih zaporih Udbe v Ljubljani.

9. decembra 1949 so ga s šestimi soobtoženimi obsodili na javnem procesu v viteški dvorani brežiškega gradu na šestnajst let odvzema prostosti s prisilnim delom in pet let odvzema državljanskih pravic.

Družina Jožefa Koširja, Jožef zadaj desni, Sevnica, pred vojno. Vir: knjiga

Jožef Košir ni bil kriv izvršitve dejanj, za katera so ga leta 1949 obsodili

Kazen je prestajal v različnih delovnih taboriščih v Ljubljani in okolici, v Kočevju in Škofji Loki.

Potem, ko so ga pomilostili, so ga 29. novembra 1955 izpustili iz zapora. Kot političnega zapornika ga je tudi po prihodu iz zapora spremljala Udba.

Imel je težave pri iskanju zaposlitve; leta 1956 se je zaposlil v Kopitarni Sevnica.

Po šestindvajsetih letih se je invalidsko upokojil, saj so dolga leta trpljenja pustila hude posledice na njegovem zdravju.

Konec leta 1990 je vložil zahtevo za obnovo postopka in začel s postopki za rehabilitacijo, ki je ni dočakal, saj je mesec dni prej umrl.

Okrožno sodišče v Ljubljani je 9. julija 1996 izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka proti Jožefu Koširju.

Jožef Košir torej ni bil kriv izvršitve dejanj, za katera so ga leta 1949 obsodili, in so ga s tem sodno rehabilitirali.

Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic mu je oktobra 2018 priznala status bivšega političnega zapornika. Umrl je 10. junija 1996.

Jožef Košir se je leta 1949 poročil z Marijo Košir

Marija Košir je bila rojena v kraju Eysden v Belgiji očetu Ivanu (Janezu) Beberju, ki je bil rudar, in mami Frančiški, rojeni Mali, ki je bila gospodinja.

Imela je brata Ivana in sestro Frančiško. Otroštvo je preživela v Belgiji, kjer je končala osnovno šolo ter leto in pol obiskovala šiviljsko šolo.

8. marca 1944 se je z družino vrnila v Jugoslavijo, v družinsko hišo v Šmarje, ki jo je oče kupil že pred začetkom vojne.

Po vrnitvi je želela nadaljevati s šolanjem za šiviljo, a bi morala prej opraviti eno leto obveznega dela (»pflichtjahre«). Ker tega ni želela, tudi ni mogla nadaljevati s šolanjem.

Po koncu vojne je opravljala je razna priložnostna dela in maja 1948 našla stalno zaposlitev v sevniški gostilni Derenda kot kuhinjska pomočnica. Po poroki z Jožefom Koširjem 1. maja 1949 sta živela pri njenih starših Ivanu in Frančiški Beber, v Šmarju 53 pri Sevnici; rodila sta se jima sinova Jože (1957) in Zoran (1963).

Poroka Marije Beber in Jožefa Koširja, Sevnica, 1949. Vir: knjiga

Dolgotrajnost rehabilitacije tudi v demokratični državi

Kmalu po moževi aretaciji je Udba 6. decembra 1949 aretirala tudi Marijo, in sicer kot domnevno podpornico sevniške organizacije Matjaževe vojske.

Zaprta je bila skoraj pol leta, najprej v brežiških zaporih in nato v Kazensko-poboljševalnem domu (KPD) Ljubljana, preden je bila na procesu 24. maja 1950 s štirimi soobtoženimi obsojena kot podpornica Matjaževe vojske v Sevnici na leto in pol poboljševalnega dela.

Po procesu je bila izpuščena; kazen je prestajala v KPD Rajhenburg do 27. julija 1950. Po prestani kazni je tudi njo spremljala Udba, težko je dobila zaposlitev.

Marca 1954, takrat je bila zaposlena v sevniški Kolodvorski restavraciji, je opravila strokovni izpit za kvalificiranega delavca iz poklica kuharica.

Konec leta 1990 je vložila zahtevo za obnovo postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je 15. maja 1995 izdalo sklep, s katerim je ustavilo postopek proti njej in preostalim soobsojenim.

Marija Košir torej ni bila kriva izvršitve dejanj, za katera je bila obtožena in obsojena maja 1950, t. j. da je vedela za obstoj in delovanje organizacije Matjaževe vojske v Sevnici leta 1949, pa tega ni prijavila pristojnim državnim oblastem. S tem je bila sodno rehabilitirana.

Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic ji je oktobra 2018 priznala status bivše politične zapornice. Umrla je 23. decembra 2013.

Podružnična cerkev sv. Marije Pomočnice v Šmarčni pri Sevnici. Foto: Ivo Žajdela