Knjiga dr. Mateje Čoh Kladnik in dr. Jelke Piškurić Kazen naj obsojenca prevzgoji (326 strani), o kazenskih ustavah v Ljubljani časovno obsega obdobje od konca druge svetovne vojne (od maja 1945) do sredine petdesetih let. Glavne kazenske ustanove v Ljubljani in njeni okolici so bile Centralni zapori Ozne oziroma Udbe za Slovenijo na Poljanskem nasipu, ki so bili preiskovalni zapori za osumljene političnih kaznivih dejanj, KPZ/KPD Ljubljana kot osrednja kazenska ustanova za obsojence, ki so prestajali kazen odvzema prostosti s prisilnim delom, ter delovišča in taborišča, ki so nastala z namenom izgradnje ali obnove pomembnejše infrastrukture. Kazenske ustanove namreč niso bile namenjene le izvrševanju kazni, ampak so bile pomemben del procesa povojne gospodarske obnove in izvajanja petletnega načrta. Komunističnemu režimu so omogočale brezplačno suženjsko delovno silo.

Fizično in psihično nasilje nad politični zaporniki

Cilj izvrševanja kazni je bila »prevzgoja« obsojencev v duhu nove komunistične družbenopolitične ureditve. Za njihovo »prevzgojo« so se posluževali predvsem suženjskega fizičnega dela. To naj bi obsojencem privzgojilo »pravilen« odnos do dela in nove družbene ureditve. Izvajanje »kazni« je spremljalo fizično in psihično nasilje, ki so ga najbolj občutili politični zaporniki. Proces razčlovečenja se je zanje pričel že ob aretaciji. Neprimerne življenjske razmere, pritiski, psihična in fizična utrujenost so spodkopavali njihovo zdravje in razum, stigma zapora pa se jih je držala tudi po prestani kazni.

Prisilno, »poboljševalno« in »družbeno koristno delo«

Take razmere so se nadaljevale do prve polovice petdesetih let, ko je začela najhujša ostrina politične represije postopoma popuščati. Od začetka petdesetih let je več dogodkov nakazovalo spremembe tako v kaznovalni politiki kot v sistemu izvrševanja kazni. Leta 1951 so bile s sprejetjem in uveljavitvijo celovitega Kazenskega zakonika in uvodnega zakona odpravljene kazni prisilnega, »poboljševalnega« in »družbeno koristnega dela«. Takrat so začeli postopoma ukinjati delovišča in taborišča ter obsojence prerazporejati drugam.

V drugi polovici petdesetih let se je režim prestajanja kazni začel postopoma spreminjati. V Sloveniji so bili ustanovljeni prvi oddelki »odprtega« tipa, in sicer leta 1956 v Brestanici za moške obsojence in novembra 1957 na Igu za ženske obsojenke.

Knjigo so predstavili Jelka Piškurić, Mateja Čoh Kladnik in Damjan Hančič. FOTO: Ivo Žajdela

Režimsko zatiranje politično drugače mislečih

V knjigi sta avtorici celovito prikazali različne oblike kazenskih ustanov, delovišč in taborišč v Ljubljani in njeni širši okolici (brez uničevalnega taborišča Ozne v Šentvidu iz leta 1945). V prvem delu sta predstavili razvoj organov za notranje zadeve, organizacijo kazenskih ustanov na območju Slovenije ter predpise o izrekanju in izvrševanju kazni. Osrednji del Knjige predstavljajo poglavja o kazenskih ustanovah v Ljubljani in njeni okolici, to so zapori državne varnosti, Kazensko poboljševalni dom Ljubljana ter različna delovišča in taborišča.

Kazenske ustanove so bile pomemben del povojnega represivnega aparata, preko katerega je oblast lahko obračunavala z dejanskimi in domnevnimi političnimi nasprotniki. Veliko obsojenih, ki so od konca vojne do začetka petdesetih let v kazenskih ustanovah prestajali kazen odvzema prostosti, je bilo namreč političnih zapornikov. Povojna oblast sama je zapornike delila na politične in kriminalne. Ohlapna zakonodaja ji je omogočala, da je preganjala vsa ravnanja, za katere je smatrala, da bi lahko ogrozila obstoječo državno ureditev.

Komunistični paravojski Ozna in Knoj

Komunisti so neposredno po koncu vojne na ozemlju Slovenije ustanovili več taborišč, kamor so internirali vojne ujetnike, vrnjene vojake in civiliste, tiste, ki so bili osumljeni sodelovanja z okupatorjem, ter pripadnike nemške narodne manjšine, ki so jih nameravali izgnati. Ta taborišča so bila pod upravo Oddelka za zaščito naroda (Ozna) ali Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (Knoj). Oddelek za zaščito naroda je maja 1945 prevzel tudi vse predvojne okrožne in okrajne zapore, mnoge od njih so med vojno uporabljale tudi okupacijske oblasti.

Nagovor direktorja Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaža Ivešića. FOTO: Ivo Žajdela

»Družbeno koristno delo« ali komunistični suženjski režim

Ministrstvo za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije je upravo nad posameznimi kazenskimi zavodi in taborišči prevzelo šele v začetku septembra 1945. Po prevzemu kazenskih zavodov je bil pri ministrstvu vzpostavljen oddelek za izvrševanje kazni, ki je vodil in koordiniral delo vseh zaporov, kazenskih zavodov in delovnih taborišč na ozemlju Slovenije. Kazenska taborišča, ki so jih ustanovili po vojni, so od januarja 1946 imenovali »zavodi za prisilno delo« in so jih ukinili do jeseni 1946. Obsojenci so kazen odvzema prostosti od leta 1946 prestajali tudi v »kazensko poboljševalnih zavodih«. Leta 1949 so začeli ponovno ustanavljati delovna taborišča, in sicer taborišča za »poboljševalno delo« in taborišča za »družbeno koristno delo«; uradni naziv zanje je bil delovne skupine.

Komunistična mučilnica na Poljanskem nasipu

Centralni zapori so bili preiskovalni zapori Oddelka za zaščito naroda in njegove naslednice, Uprave državne varnosti (UDV oziroma Udbe), in sicer za tiste, ki so jih osumili političnih kaznivih dejanj. Od sredine maja 1945 so delovali v nekdanjih Prisilnih delavnicah na Poljanskem nasipu, kjer je nemški okupator vzpostavil policijske zapore že med vojno. Proces razčlovečenja se je za osumljene pričel že ob aretaciji. Neprestana zasliševanja z grožnjami in fizičnim nasiljem, pošiljanje v samice, slaba hrana ter slabe bivanjske razmere, brezdelje in samota so vplivali na psihofizično stanje osumljenih. Centralni zapori so zapori na Poljanskem nasipu delovali vsaj do konca leta 1953. Oddelek za zaščito naroda in Uprava državne varnosti sta v preiskovalnem postopku zoper politične osumljence uporabljala tudi druge prostore, okrajne in okrožne ter nekatere skrite lokacije, o katerih pa je manj znanega.

Osrednji zapor v Ljubljani je bila jetnišnica za stavbo sodišča na Miklošičevi cesti, med vojno za okupatorja, po vojni za komuniste (pogled s severa). VIR: Kamra

Jetnišnica ob sodni stavbi na Miklošičevi

Osrednja kazenska ustanova v Ljubljani za obsojene je bil Kazensko poboljševalni zavod oz. dom Ljubljana, ki so ga ustanovili leta 1946. Prostore je dobil v stavbi nekdanjega sodnega zapora na Miklošičevi cesti. V prvi vrsti je bil namenjen prestajanju kazni odvzema prostosti s prisilnim delom, deloval pa je tudi kot preiskovalni zapor. Zavod se je hitro začel polniti z obsojenci, številke so se večale zlasti od leta 1948. Zapor je bil zgrajen za 400 zapornikom, komunisti pa so imeli v njem takoj po vojni 1.198 ljudi, leta 1951 pa celo neverjetnih 2.673.

Stavbo nepopisnega trpljenja sredi Ljubljane so porušili v začetku šestdesetih let, do takrat pa se je v njej nahajal zapor Tajništva za notranje zadeve Mestnega ljudskega odbora glavnega mesta Ljubljana oziroma okrajni zapor v Ljubljani. Na njenem mestu so pozidali hotel (trenutno se nosi čudaško ime ibis Styles) in dve stanovanjski stolpnici za izbrance režima.

Zgledovali so se po nosilcih totalitarizma

Kot sta zapisali avtorici, je bil cilj izvrševanja kazni »prevzgoja obsojencev v duhu nove družbenopolitične ureditve. Fizično delo je bilo razumljeno kot eno glavnih sredstev prevzgoje, obsojence pa so pri tem izkoriščali tudi kot poceni delovno silo ali izkoristili njihovo znanje, naj je šlo za inženirje tehničnih strok ali za druge izobražence. Sistem kazenskih ustanov namreč ni bil le sredstvo za izvrševanje kazni, temveč je imel pomembno vlogo pri projektih povojne gospodarske obnove in izvedbi petletnega načrta. Pri oblikovanju sistema kazenskih ustanov in prisilnega dela so imele jugoslovanske oblasti različne zglede, od jugoslovanskih zaporov iz časa med obema vojnama, do italijanskih in nemških zaporov in taborišč iz časa druge svetovne vojne ter sovjetskega Gulaga.«

Državno elektro-kovinsko podjetje Motor

Obsojenci iz Kazensko poboljševalnega zavoda oz. doma Ljubljana so delali v obrtnih delavnicah zavoda, ki so jih leta 1947 preoblikovali v posebno državno podjetje, in na kmetijskem posestvu zavoda. Kmalu so jih začeli razporejati tudi po različnih zunanjih deloviščih v Ljubljani in njeni okolici, kjer so opravljali zlasti gradbena dela, na delovišča drugje po Sloveniji ali celo izven nje. Večje število obsojencev iz Kazensko poboljševalnega zavoda oz. doma Ljubljana so sprva poslali na dobrih deset kilometrov oddaljen ižanski grad, kjer je imelo sedež kmetijsko posestvo in krajši čas tudi Državno elektro-kovinsko podjetje Motor.

Zapor sta vodila »upravnik« in »pomočnik«, ki je bil udbovec

Obsojenci so bili razporejeni tudi na nekatera druga večja gradbišča po Ljubljani in njeni širši okolici. Ta so bila organizirana na gradbiščih tovarne Litostroj, Doma Narodne milice in stavbe za upravo milice (na Kotnikovi), hidrocentrale Medvode ter policijske šole v Tacnu. Taborišča za obsojeniško delovno silo so vzpostavili še v Šiški, v Trnovem in na Žalah; zaporniki so od tam odhajali na delo na različne lokacije. Poleg omenjenih so obstajala različna manjša oziroma občasna delovišča, nekatere lokacije pa najverjetneje ostajajo skrite. Obsojenci, razporejeni na zunanja delovišča, so tam praviloma tudi prebivali v posebej za to namenjenih barakah, razen na Igu, kjer so prebivali v obnovljenem grajskem poslopju (med vojno so ga požgali partizani). Na gradbiščih so jih pazili miličniki. »Delo kot kazen ni bilo namenjeno le obsojencem, ampak tudi tistim, ki jim je bila izrečena upravna kazen poboljševalnega dela in prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela,« sta zapisali avtorici

»Fizično delo se je prepletalo z drugim prevzgojnim delom, od predavanj in političnih ur do kulturnega in športnega udejstvovanja, kar naj bi obsojencem privzgojilo 'pravilen' odnos do dela in do nove družbene ureditve. Kazenski zavodi so se začeli z organizacijo prevzgoje obsojencev načrtno ukvarjati kmalu po koncu vojne; za prevzgojo sta bila zadolžena upravnik in njegov pomočnik. Prevzgojno delo je bilo organizirano tudi na deloviščih in v taboriščih.«

»Zanimivo«, da je bilo vodstvo zapora enako kot med vojno vodstvo komunistične paravojske partizanov. Partizansko enoto sta vodila komandant in (komunistični) politkomisar, zapor pa upravnik in »pomočnik«, ki je bil udbovec. V obeh primerih je imel komunist glavno besedo (tega avtorici seveda ne omenjata, to je le moja opomba).

Mateja Čoh Kladnik in Jelke Piškurić s knjigo Kazen naj obsojenca prevzgoji. FOTO: Ivo Žajdela

Vsakršno nasilje, osamitev, bunker, stradanje ...

Avtorici pišeta tudi o bivanjskih razmerah obsojencev v kazenskih ustanovah, na deloviščih in v taboriščih ter ravnanje vodstvenega in pazniškega kadra z njimi. Bivanjske razmere so bile izjemno slabe. Prenatrpanost in slabe higienske razmere, slaba in nezadostna prehrana, pomanjkanje postelj, posteljnine in oblačil so se nadaljevali iz leta v leto. Obsojeni so bili zaradi slabih razmer in težkega fizičnega dela zelo izčrpani in v slabem zdravstvene stanju. Zlasti politični obsojenci so bili pogosto deležni fizičnega in psihičnega nasilja, kaznovanja z osamitvijo v tako imenovanem bunkerju, odrekanja zdravniške pomoči, večanja delovnih obveznosti ter odrekanja različnih pravic.

Take razmere so se nadaljevale do prve polovice petdesetih let, ko je začela najhujša ostrina politične represije postopoma popuščati /potem ko so komunisti uničili že večino drugače mislečih, ostale pa smrtno zastrašili, op. I. Ž./. Komunisti so formalno leta 1951 s sprejetjem »celovitega Kazenskega zakonika« odpravili kazni prisilnega, poboljševalnega in družbeno koristnega dela. Takrat so začeli postopoma ukinjati delovišča in taborišča ter obsojence prerazporejati drugam.

Knjiga temelji na arhivskem gradivu in deloma na spominih

Knjiga temelji na arhivskem gradivu, na poročilih kazenskega zavoda v Ljubljani v gradivu organov za izvrševanje kazenskih sankcij, poročilih državne varnosti ter gradivu uprave za organizacijo in kadre, dokumentih o zgodovini organov za notranje zadeve, ki se nanašajo na delovanje državne varnosti ter gradivu Republiškega sekretariata za notranje zadeve, ki ga hranijo na mikrofilmih. Avtorici sta na podlagi spominske literature in pričevanj vsaj malo osvetlili bivanjske razmere v »kazenskih ustanovah« in na »deloviščih« ter ravnanje z obsojenci. Spominske literature in pričevanj imamo kar precej, in šele ta, ne glede na kakšen neumesten pomislek koga o njej, prikažejo dejansko stanje. Vse ostalo je »enciklopedija Slovenije«, skrajno leporečje. Avtorici sta v knjigi objavili tudi različno fotografsko in dokumentarno gradivo.

Naj ob tem vsaj omenim, da je prvi direktor Študijskega centra za narodno spravo (takrat še Sektorja za popravo krivic) dr. Milko Mikola leta 2006 objavil knjigo Dokumenti in pričevanja o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji, 353 strani gradiva, ki je vsaj malo razgalilo zločine komunizma nad Slovenci po »osvoboditvi«.

Na predstavitvi knjige je zgodovinar Aleš Gabrič pohvail terminologijo, ki sta jo uporabljali avtorici. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so svoje zločine prikrivali z leporečno terminologijo

 Na predstavitvi knjige je zgodovinar Aleš Gabrič izpostavil terminologijo, ki sta jo avtorici uporabljali. To je historična terminologija, takšna, kot so jo uporabljali komunisti. Ta terminologija seveda v celoti prikrije dejansko stanje, to, kaj so po »osvoboditvi« Slovenije počeli s Slovenci. Slovence so množično ubijali, jih izropali domov, gospodarskih ustanov in drugega premoženja, jih zastrašili za dolga desetletja in moralno pohabili. Nekdo pa si ob vsem tem zločinstvu še želi, da je prava terminologija komunistično leporečje. Kaj si naj mislimo o takšnih.

1/7