»Za božič se vedno vračam nazaj k svojim staršem. Pripeljem tudi svoje otroke in vsi skupaj v družinskem krogu počastimo Jezusov prihod,« je kolesar, ki je odraščal v Podblici na obronkih Jelovice, povedal v pogovoru za Družino. »Pridem nekaj dni prej in potem takoj odidem nazaj na toplo na trening.«

Praznični maši na sveti večer sledi zelo lep običaj, na katerega ima Matej »res lepe spomine iz otroštva«: pokropijo hišo ob molitvi rožnega venca; mami pripravi zelo slavnostno večerjo.

Kot je po spletni povezavi dejal v decembrskem večeru, ko se je nad Slovenijo že stemnilo, v Španiji pa je bil še topel dan, je včasih to logistično težavno, a božič mu je res pomemben in se potrudi, da takrat pride domov. Na sveti večer gredo k maši, ne k polnočnici, ker bi bilo to za otroke prepozno, pač pa zvečer. Sledi zelo lep običaj, na katerega ima »res lepe spomine iz otroštva«: pokropijo hišo ob molitvi rožnega venca; mami pripravi zelo slavnostno večerjo, dobro domačo hrano. »Družimo se za mizo in se imamo neskončno lepo,« pravi Matej.

Preberite tudi: Stvari polagam v Božje roke

Trenutki, za katere živi

V daljšem pogovoru, v celoti objavljenem v tiskani božični številki Družine, je povedal, da to tradicijo želi ohraniti tudi zaradi svojih otrok. »Ti trenutki so tisti, zaradi katerih živimo, so nekaj najlepšega v življenju. To te poveže z drugimi in potem vse, kar se dogaja v vsakdanjem življenju, lažje preneseš, ker imaš nekaj, česar se neskončno veseliš.«

Za Mateja je družina zelo velika vrednota. Kadar je doma, otrokom skuša posvetiti vso svojo pozornost, z njimi preživeti kvaliteten čas in jim predati to, v kar veruje, svoje vrednote. »Mogoče sem res zelo veliko zdoma, kadar pa sem doma, sem zelo veliko časa z njimi. To so trenutki, za katere živim,« pravi. Kadar je zdoma, pa se z domačimi vsak dan sliši.

Vsak dan sem neskončno hvaležen, da mi je bil dan dar za kolesarjenje.

Na Jamniku, le nekaj kilometrov stran od domače Podblice. FOTO: Sportida/Matic Klanšek Velej

»Vsak dan sem neskončno hvaležen«

Kolo je Matejevo »orodje« že od otroških let, ko ga je uporabljal kot prevozno sredstvo za delo na kmetiji – za pot v gozd ali na njivo in nazaj, pa tudi v prostem času so se fantje iz vasi zelo radi preganjali s kolesi. Tiha ljubezen do kolesarjenja se je okrepila z vpisom v kolesarski klub v Kranju pri dvanajstih letih, še povsem drugačno razsežnost pa ima zadnjih enajst let, ko je to njegov poklic.

»Kolesarstvo mi daje neko širino in me izpolnjuje na tak način, da sem zaradi tega lahko tudi sicer boljši človek,« pravi dobrovoljni Gorenjec.

Čeprav bi se videl tudi v kakem drugem poklicu – ima veliko drugih talentov in zanimanj, v šoli so ga privlačile zlasti mehanične stvari – pa je trdno prepričan, da je njegova pot prava. »Vsak dan sem neskončno hvaležen, da mi je bilo to dano,« pove. »Kadar imam dolg, težak trening, mi je to v užitek, me izpolnjuje kot človeka, zame je to kot pet ur, ki jih imam samo zase, kot molitev, kot meditacija, ko se počutim eno s samim sabo, z naravo, z ljudmi okrog sebe. Niti me ne žene naprej želja po dokazovanju ali po rezultatih kot takih, bolj grem naprej zato, ker me osrečuje pot do cilja in iskanje, kaj lahko naredim bolje,« pripoveduje. Ko po koncu sezone manj kolesari, da si telo odpočije, opaža, da je takrat bolj nervozen, nestrpen. »Kolesarstvo mi daje neko širino in me izpolnjuje na tak način, da sem zaradi tega lahko tudi sicer boljši človek,« pravi dobrovoljni Gorenjec.

Šport je krut, ne kolesarstvo.

Je kolesarstvo kruto?

V izjavi po eni od etapnih zmag letos na Touru, ki se je zaradi njegove iskrenosti in vsebinskosti dotaknila izjemno velikega števila gledalcev po vsem svetu, je dejal, da je kolesarstvo tudi kruto. Ko ga spomnim na te besede, odvrne: »Šport je krut, ne kolesarstvo.« »Takrat, po težki zmagi, sem kot kruto občutil to, da se nagradi samo zmagovalca. Po eni strani je prav tako, evolucija deluje na tak način in svet se izboljšuje z nagrajevanjem najboljših. Po drugi strani je pa 'smotano', da moraš sotekmovalce, s katerimi si en mesec sobival ter doživljal njihove zmage in poraze, ne bom rekel izkoristiti, ampak mogoče prelisičiti za to, da prideš do zmage,« pravi. Ta šport danes ni več le vzdržljivostno naravnan kot nekoč, pač pa je zelo tehničen, pomembno je razporediti svoje moči in napasti v pravem trenutku. »Malo kruto je potem, da druge izigraš za svojo zmago,« razmišlja Matej.

Čutim se dolžnega zmagati tudi za tiste ljudi, ki me spremljajo.

Trening z Matejem ... FOTO: Sportida/Matic Klanšek Velej

Odlepiti mlade od telefonov

Za uspeh v kolesarstvu je ključno tudi to, da kolesarja »vrhunsko podpre« ekipa. Z dobrim rezultatom sotekmovalcem v ekipi in osebju povrne. »Čutim se dolžnega zmagati tudi za tiste ljudi, ki me spremljajo, ker vem, da lahko s svojimi dejanji in s svojimi zgledi posredno vplivam tudi na njihova življenja,« pripoveduje. Od ljudi vsak dan prejema odzive; povedo ali napišejo mu, da so se zaradi njega začeli ukvarjati s kolesarstvom, da so shujšali, si začeli jemati več časa zase in s tem pomagali drugim … Dotakniti se želi zlasti mladih. »V današnji dobi je zelo pomembno, da jih uspemo odlepiti od telefonov, jih spravimo ven, jim pokažemo, da so tudi druge stvari v življenju, ki so zelo fine,« pripoveduje.

Včasih zdi, da gre družba v smer, da bo »šlo vse v franže«, razmišlja, »a če se vsi trudimo in z majhnimi koraki poskušamo drug drugega spodbujati k lepšemu in boljšemu, ni tako in gre svet počasi na boljše. Sam nikoli ne občutim, da je to Sizifovo delo. Če lahko enemu človeku pomagaš, je to že veliko.« Spoštovanje do sočloveka, poštenost, sočutje, pomoč in prošnja za pomoč so po njegovem stvari, ki svet delajo lepši.

Meni to, da zaupam v Boga, da usoda ali Bog že ve, kaj je na koncu dobro ali pa kako se bodo na koncu stvari odvile, pomaga, da živim lažje.

»Vse polagam v Božje roke«

V znameniti izjavi po etapni zmagi na Touru je Mohorič dejal tudi: »Vedel sem, da če štartam 100 metrov pred ciljem z vso močjo, imam morda možnosti. Na koncu sem vrgel samo kolo in ostalo položil v Božje roke in je bilo dovolj za zmago.« Ali torej večkrat v življenju stvari izroča v Božje roke? »Živim po načelu, da poskušam, kar je v moji moči, nekaj, na kar jaz lahko vplivam, kar znam,« odgovarja. »Vse ostalo, na kar pa nimam vpliva, pa pač polagam v Božje roke in mi to tudi pomaga, da živim z manj odgovornosti in pritiska na svojih ramenih. Iz vsake situacije poskušam, tudi če mi življenje vrže polena pod noge, potegniti najboljše, kar znam. Meni to, da zaupam v Boga, da usoda ali Bog že ve, kaj je na koncu dobro ali pa kako se bodo na koncu stvari odvile, pomaga, da živim lažje, z manj pritiska in z manj odgovornosti.«

Kaj Boga prosi

Ali Boga kaj prosi – pred dirko in sicer? »V bistvu ničesar,« odgovori. Večinoma je predvsem hvaležen – to mu pomaga izkazovati hvaležnost drugim, ceniti svojo službo in v drugačni luči pogledati na stvari, ki so nekoliko težje. »Ničesar pa Boga ne prosim, ker verjamem, da ve, kaj dela, in predvsem zaupam in v vsakem trenutku delam čim bolj vestno, natančno in pravilno. Vse ostalo pa položim v Božje roke. Zaupam, da bo že tako, kot mora biti,« pravi Mohorič.

Cilji za prihodnjo sezono

Matej se že pripravlja na prihodnjo sezono. »Fokusiral« se bo na spomladanske »klasike« in na etapne zmage na Touru, upa pa tudi, da bi sedanja »zlata generacija« slovenskih kolesarjev dosegla dober rezultat, če ne morda kar zmago na svetovnem prvenstvu in na olimpijskih igrah. Poleg tega ga čaka nekaj dirk v gravelu (makadamkanju), novi disciplini, ki je »na zelo strmi krivulji popularnosti«. Blizu mu je, saj je »odrasel na gozdnih cestah, makadamih, brezpotjih«. Tam se je pravzaprav je vse skupaj začelo.