Kaj potrebuješ čisto tehnično, da začneš snemati podkast?

Za začetek je telefon dovolj. Za večjo kakovost pa je najboljše razmerje med vložkom in rezultatom nakup dobrega mikrofona in nekoliko bolje izolirana soba. Kolega Rok Pisk je na Youtubu pripravil celo video vodič za to – kdor želi, si ga lahko ogleda.

Kako si začel ti?

Ko so me podkasti že nekaj časa privlačili, sem organiziral študijski krožek o tej temi. To je oblika učenja odraslih, ko damo znanje na kup in se učimo drug od drugega. Meni je takšna oblika učenja zelo blizu. Odzvali so se ljudje, ki jih resnično cenim, in vsi smo bili zelo zagnani. Kar začeli smo snemati! Zbralo se nas je osem in od teh nas je pet po koncu začelo snemati vsak svoj podkast.

Kaj pa za podkast potrebuješ vsebinsko?

Dobro vprašanje. Za vsako epizodo potrebuješ scenarij. Na širši ravni pa potrebuješ – po skavtsko bi rekel: dobro analizo stanja. Dobro je, da se zavedaš, katero ciljno skupino nagovarjaš in kakšne potrebe ima.

Kako izbiraš goste?

Pomembno mi je, da jih vsaj delno že osebno poznam, saj so pogovori potem bolj iskrivi. Radijska voditeljica Anja Hlača Ferjančič, ki je gostovala na našem študijskem krožku, nas je naučila, da so podkasti najboljši, ko ima poslušalec občutek, da v kavarni prisluškuje pogovoru prijateljev za sosednjo mizo. Da sliši skoraj malo več, kot bi smel. Sam sem dovolj pomrežen, da si goste, ki jih osebno poznam, tudi po 25 epizodah še lahko privoščim.

Iščem tudi goste, ki nekaj inovativnega ustvarjajo in so pri tem rodovitni. To sicer ne pomeni nujno, da veliko delajo in so uspešni, ampak da Gospod po njih veliko naredi. (Matej Cepin) 

Kateri sogovornik te je najbolj presenetil?

Uf! Težko bi rekel, da me je en sam, ker se vsakega posebej res iskreno veselim. Rad opazujem, kako jih Gospod kliče, in me to vedno znova navduši. V vsaki epizodi je omenjen kakšen mini čudež. Poslušalce pa je najbolj navdušila s. Andreja Godnič, ki ima tudi največ poslušanj.

»Goreči grm te sicer navduši, a za njim pride tudi trpljenje – pot skozi puščavo.« FOTO: Anže Prohinar, Socialna akademija.

Kdo pa bi bil sanjski gost?

Ja papež, a ne? (smeh)

Bi ga vprašal, ali si je vedno želel biti papež? 

(smeh) Ne, zanima me, kaj mu je Bog naročil, ko je izvedel, da bo papež, oz. kaj je za tistim »Popravi mojo Cerkev«. In tudi, kako zdaj, z oddaljenostjo, vidi, da ga je Bog že prej pripravljal na to službo. In kako se odvija to, kar sta se z Bogom ob izvolitvi dogovorila.

Je kdo že zavrnil sodelovanje?

Ja, marsikdo. Nekako eden na tri vabila. Običajno menijo, da nimajo zgodbe za v podkast. In iz želje po ohranjanju zasebnosti. Ljudje imamo mejo med javnim in zasebnim zelo različno postavljeno. Nekateri so pričevalci in jim ni težko spregovoriti tudi o bolj osebnih izkustvih Boga. Drugi pa ne. Tudi njih zelo cenim. Kažejo mi, da ni treba razkrivati toliko zasebnega, da lahko oznanjaš Božje kraljestvo.

Poslanstvo, verjamem, je enotno za vse naše vloge. Isto poslanstvo opravljam kot oče, kot mož in tudi v službi. Navdih za moje poslanstvo pa mi je tudi moja žena. Kar mimogrede ustanovi kakšno skupino, poveže ljudi in v njih dobro prepoznava darove. (Matej Cepin) 

Se ti zdi, da ima vsak človek svoj goreči grm?

Moje zelo globoko prepričanje je, da je vsak od nas ustvarjen kot edinstven in nenadomestljiv, za neko nalogo, ki je ne more opraviti nihče drug. Mislim, da smo vsi nenadomestljivi. Če ti neke naloge v svojem življenju ne boš opravila, se svet ne bo podrl, bo pa za nekatere ljudi slabši. Za to nalogo so nam dani vsi viri in se ni treba neskončno naprezati, da jo dosežemo.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (49/2021).