V ponedeljek in torek, 28. in 29. novembra, so v Ljubljani zbrani škofje na plenarni seji Slovenske škofovske konference, pridružili se jim je tudi več gostov, t. i. delegatov iz sosednjih škofovskih konferenc: Avstrije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Italije in Madžarske. Ob koncu prvega dne zasedanja so se zbrali v ljubljanski stolnici pri večerni maši, ob somaševanju škofov, duhovnikov in bogoslovcev jo je daroval novomeški škof in predsednik SŠK Andrej Saje.

Škof Saje: »Advent nas od sebe preusmerja k drugemu«

V pridigi ob začetku adventnega časa je škof Saje spodbudil »k obnovitvi odnosa z Gospodom«: »Današnja odlomka Svetega pisma nas pri tem opogumljata in izpostavljata, da Gospod dela in nas bo pritegnil k sebi. Ni vse izgubljeno, kot se nam zdi, ko je mir krhek; v Ukrajini divja vojna, preživeli smo epidemijo, ogrožajo nas energetska kriza in druge družbene in osebne stiske. Zdi se, kot da se je Gospod odmaknil od nas in ne vidi naših potreb.« Advent pa nas, je nadaljeval škof Saje, »od sebe preusmerja k Gospodu, na bližnje in na njihove potrebe. Cerkev ne želi, da bi bila naša molitev omejena zgolj na osebne stvari, temveč je odprta tudi za potrebe drugih /…/ Advent nas vabi, da odpremo svoja srca in poleg sebe pomislimo na vse tiste, ki Gospoda še ne poznajo, ga nočejo poznati in ga kljub temu potrebujejo.«

S škofom Andrejem Sajetom so poleg nuncija Jean Marie Speicha in slovenskih škofov, članov SŠK: Stanislava Zoreta, Alojzija Cvikla, Jurija Bizjaka, Maksimilijana Matjaža, Petra Štumpfa in Franca Šuštarja ter upokojenih škofov Andreja Glavana in Stanislava Lipovška somaševali škofje sosednji držav: Jože Marketz, celovški škof, Bože Radoš, varaždinski škof, Ignazio Sanno, upokojeni škof iz Oristana, Marko Semreno, pomožni banjaluški škof, Janos Szekely, somboteljski škof in vladika Milan Stipić, pa tudi gost Andrew Small, tajnik papeške komisije za zaščito mladoletnih. FOTO: Rok Mihevc

»Občudujemo vero stotnika in Jezusovo dobroto«

Da nam evangelij – zgodba o stotniku, ki Jezusa prosi, naj reši njegovega služabnika - pove, kako se lahko srečamo s Kristusom, ki prihaja, je dejal škof Saje: »Pred tem je potrebno vedeti, kaj sploh potrebujemo in kaj bi radi. Pri ozaveščanju tega nam pomagajo upočasnjen korak, tišina in razmislek o svojem življenju.« Služabnik v evangeliju meni, da ni vreden, da bi Gospod prišel v njegovo hišo: »Vse, kar potrebuje, je le njegova beseda in služabnik bo ozdravel. Veruje! Občudujemo vero tega stotnika in Jezusovo dobroto.« Tudi mi nismo vredni, da bi sprejeli Gospoda, je nadaljeval škof Saje: »Pred prejemom obhajila pri sveti maši ponavljamo stotnikove besede: 'Gospod, nisem vreden, da prideš k meni …'. To so besede, ki naj izražajo ponižnost in zavest, da se približujemo Gospodu, ki na našo prošnjo lahko ozdravi nas in tudi druge.«

»Za ozdravitev je potrebna vera«

Škof Saje je ob tem navedel pomembne adventne drže: ponižnost, potrpežljivost, vera in gledanje Gospoda: Za priznanje in da sploh prosimo za pomoč, je potrebna ponižnost. Čeprav smo v stiski ali nesrečni, pred Gospodom nismo vredni. Gospod kljub temu želi, da mu povemo, kar nosimo v srcu, predvsem pa, da spoznamo in priznamo svojo nemoč in ga kličemo na pomoč. Za ozdravitev je potrebna vera. Gospod deluje na svoj način. Ta je drugačen od naših želja. Sprejmimo, da stori, kar želi. Spontano se v nas rodi želja, da bi Jezus prišel osebno in na viden način naredil čudež. Stotnik se v ponižnosti temu odreče in dopusti, da Jezus ozdravi s svojo besedo. To je zelo pomembno. Nimamo pravice zahtevati, lahko le prosimo. To storimo v veri. Jezus izrecno poudari pomen stotnikove vere.«

Maše so se udeležili tudi nekateri verniki. FOTO: Ksenja Hočevar

»Čakanje je naporno. Potrebni sta potrpežljivost in vztrajnost«

»Advent je čas pričakovanja,« je nadaljeval nagovor škof in dodal, da ne gre za pasivno držo, temveč aktivno pripravo na Božič in na srečanje z Gospodom ob naši smrtni uri. »Čakanje je naporno. Pogosto se zdi, da se ni nič zgodilo. Potrebni sta potrpežljivost in vztrajnost. Mi bi radi, da nas Gospod usliši takoj in da bi vedeli, kdaj se bomo srečali z Njim. Želimo si takojšnje Gospodove tolažbe in se pritožujemo, če ta ne pride takoj. Naša neučakanost je znamenje sebičnosti, medtem ko nas vztrajno čakanje postavi v držo ponižnega sprejemanja daru.«

Koliko adventov še potrebujemo?

Vprašamo se lahko, je dejal škof Saje, »koliko adventov še potrebujemo, da se končno spreobrnemo? Koliko božičnih praznikov moramo še praznovati, preden se Kristus resnično rodi v nas? Naša želja in volja, da se srečamo z Njim, sta močni. Močni pa so tudi ugovori in počasnost našega srca. Liturgično leto je kot spirala, ki se vrača na isto točko, vendar na globlji ravni. S pogumom in vero lahko resnično zaživimo življenje, ki se vsakokrat znova obnovi in v globini ozdravi.« Nagovor je sklenil z besedami papeža Frančiška, ki je med nagovorom na prvo adventno nedeljo vernike povabil k budnosti: »Če se danes ne zavedamo njegovega prihoda, bomo nepripravljeni tudi, ko bo prišel ob koncu časov«.

Ob koncu maše je škof Andrej saje povabil zbrane k molitvi, da bi bili škofje v dneh zasedanja odprti Svetem Duhu. Z glasbo je bogoslužje obogatil stolni zbor, na orgle je igral Gregor Klančič.