Od teh dogodkov po drugi svetovni vojni na Teharjah in množičnih izvensodnih pobojev v okolici in drugod je minilo že 76 let. Živi so še le redki, ki so šli skozi to trpljenje, ali svojci pobitih, še redkejši se lahko udeležijo spominskih maš in molitev za spravo. Zaradi nevarnosti širjenja okužb in PCT zahtev maša tokrat ni potekala na grobišču Bukovžlak, ampak v cerkvi na Teharjah. Po maši sta sledila kratek kulturni program in nagovor Petra Sušnika iz Nove Slovenske zaveze.

Upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek za oltarno mizo. FOTO: Jože Potrpin

Molk je temna stran naše medvojne in povojne zgodovine

Po besedah upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška je od konca vojne minilo 76 let, od teh pa 45 v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer priča 600 in več neurejenih morišč in grobišč po različnih krajih naše domovine. To po njegovih besedah predstavlja temno stran naše medvojne in povojne zgodovine. Kljub temu meni, da obstaja tudi svetlejša stran, in sicer prizadevanja, da bi se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.

Zahvala Novi Slovenski zavezi

Lipovšek je izrazil hvaležnost Novi Slovenski zavezi, ki v povojnem obdobju ohranja spomin na medvojne in povojne žrtve nasilja in skrbi za njihove svojce. Po njegovih navedbah je bilo po Sloveniji med drugim postavljenih približno 250 farnih spominskih plošč, na katerih so navedena imena več kot 15.000 oseb.

Ko v globoki hvaležnosti obhajamo 30. obletnico ustanovitve naše samostojne države, upravičeno pričakujemo, da se bo po vzoru nekaterih drugih evropskih narodov pospešeno nadaljeval tudi proces reševanja še odprtih vprašanj naše medvojne in povojne zgodovine in tako zaželene narodne sprave. (dr. Stanislav Lipovšek)

Celotno pridigo upokojenega škofa Lipovška lahko preberete spodaj.

Pridiga upokojenega škofa Lipovška.pdf

FOTO: Jože Potrpin

Spomenik kot pogled v preteklost

Peter Sušnik iz Nove Slovenske zaveze pa je z zbranimi delil razmišljanje o spomenikih. Med drugim je poudaril, da ima družba spomenike zato, da prepreči pozabo. »Hkrati pa naj bi spomeniki izostrili naš pogled v preteklost in postavili spomin tudi v polje presoje. Ob spomeniku naj bi čutili poklicanost k odnosu do tega, kar je sicer zgolj podatek o dogodku ali osebi v času. Ob spomeniku naj bi zavzeli stališče do tega, kar nam prikliče v spomin. Spomenik naj bi povabil bodoče rodove k ponavljajoči se evalvaciji obdobja, dogodkov ali oseb, ki jih priklicuje v spomin.«

Tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik. FOTO: Jože Potrpin

Vzbujanje enotnosti ali razklanosti?

»Teharje naj bi bile spomenik državnega pomena«, je nadaljeval Sušnik. »Torej naj bi kot država, kot narod, ob spomeniku presojali to, na kar nas spominja. Narod naj bi izhajal iz nekega enotnega odnosa do ključnih vprašanj, saj (prosto po evangelistu) »če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« »Iz preprostega vprašanja, ali ob teharskem spomeniku naš slovenski narod vsaj večinsko enotno doživlja enake občutke, lahko razberemo razklanost. V tej razdeljenosti lahko iščemo tudi odgovor vsem, ki bi zgodovino in spomenike pustili pri miru ter se ukvarjali s prihodnostjo.«

Če pri ključnih spomenikih nismo v stanju vsaj večinsko enotno razumeti sistema vrednotenja, se vrednostni sistem današnje ter prihodnje slovenske družbe tako razhaja, da o enotnosti ne moremo niti sanjati. (Peter Sušnik, Nova Slovenska zaveza)

Kot nadaljuje Sušnik, smo v nekem trenutku dobili blagoslov, da smo doživeli, kaj pomeni narodna enotnost. »Pred 30 leti smo se lahko poenotili o tem, da hočemo državo.«

Celoten govor Petra Sušnika je na voljo v priponki.

Govor Petra Sušnika.pdf

Med sveto mašo v župnijski cerkvi. FOTO: Jože Potrpin

»Molimo za vse žrtev sovraštva«

Teharski župnik Miha Herman je ob letošnji spominski maši dejal: »Tako je nam, ki sicer nismo osebno doživljali te tragedije, naložena odgovornost, da ohranjamo spomin na to trpljenje in kot kristjani obnavljamo Kristusov spravno daritev v obletni sveti maši. Pri njej molimo za vse žrtve sovraštva na vseh straneh narodove bolečine in za spravo med živečimi.«

Sprava je Božje delo

Kot še dodaja Herman, pri procesu sprave sledimo smernicam Krovnega dokumenta Pridite in poglejte, ki o tem pravi: »Za kristjane je sprava najprej dejavnost, v kateri se po odrešilnem delu Jezusa Kristusa zbližata Bog in svet. Sprava je Božje delo, ki začenja in dopolnjuje spravo z nami. Sprava ni nekaj, kar naredimo ali dosežemo mi, ampak nekaj, pri čemer smo soudeleženi, s čimer smo obdarovani in pri čemer delujemo kot Božji poslanci« (PiP 94).

Še nekaj utrinkov v fotografijah Jožeta Potrpina.

1/6