Maša za ubitega duhovnika Jožeta Geohelija
Maša za ubitega duhovnika Jožeta Geohelija
V nedeljo, 1. septembra 2019, je Območni odbor NSZ Logatec – Vrhnika pripravil na Vranjih pečinah pri Zaplani spominsko mašo, posvečeno med vojno umorjenemu duhovniku Jožetu Geoheliju, priljubljenemu župnika župnije Zaplana nad Vrhniko, ki so ga tam 27. julija 1942 umorili partizani.
Zaradi priljubljenosti so ga komunistični revolucionarji umorili
V času druge svetovne vojne je Jože Geoheli svoje farane z izobraževanjem in poglobitvijo verskega življenja skušal pripraviti in obvarovati tako pred okupatorji kakor pred komunistično revolucijo. Zaradi priljubljenosti med ljudmi so ga komunistični revolucionarji umorili.
Jože Geoheli
26. julija 1942 zvečer so ga partizani ugrabili v župnišču in ga odvedli v postojanko na Vranjih pečinah. Po celodnevnem mučenju so ga ubili, njegovo truplo pa vrgli čez pečine. Župljani, tudi nekateri somišljeniki OF, so od partizanov zahtevali njegovo vrnitev. Poiskali so njegovo truplo in ga 2. decembra 1942 pokopali na župnijskem pokopališču na Zaplani.
Župljanom je skušal reševati življenja
Jože Geoheli je v začetku leta 1940 postal župnijski upravitelj na Zaplani pri Vrhniki. Razmišljal je o potrebah prihodnosti. Načrtoval je graditev doma za katoliško mladino, že začel zbirati denar, a se je namera zaradi prihajajočih zapletov kmalu končala.
Maša na kraju zločina
Ko so spomladi in zgodaj poleti 1942 partizani začeli v okolici ubijati ljudi, se je moral odločiti. V pridigah ni hotel javno obsojati partizanskega ali okupatorskega nasilja, pač pa je – brez ozira na levo in desno – iskal stike z obema stranema ter posredoval za svoje župljane in jim tako skušal reševati življenja.
Partizanska ugrabitev in umor Janeza Šinkovca
25. julija 1942, v noči na nedeljo, kot piše v Kroniki župnije Zaplana, napisani konec leta 1942 – »so partizani naredili preiskavo pri Petrčku (Zaplana 48) ter odpeljali s seboj Šinkovca Janeza. Ta je ušel po bregu v Majerjevo grapo. Zato pa so partizani odvedli njegovega očeta, Petra Šinkovca, krojača, ter ga umorili ter pokopali v Češirkovem gozdu nad Podlipo ...
Spominsko mašo je daroval škof dr. Anton Jamnik.
Domači so vest o ugrabitvi očeta sporočili v župnišče in g. Geoheli je šel s kolesom v Logatec ter italijansko vojaško oblast prosil za zaščito prebivalstva. Po pripovedovanju domačinov so Italijani obljubili, da bodo prišli takoj popoldne, bila je nedelja, dne 26. julija 1942.« »Geoheli se je vrnil v Zaplano, opravil nedeljsko sveto mašo, mesto pridige pa je samo prosil farane: Molite, veliko molite!«
Partizanski napad na župnišče, ugrabitev in rop
»Zvečer ob mraku so partizani začeli streljati v župnišče, kjer je bil Geoheli z družino /oče, mačeha, sestra/ prav pri večerji ... Župnišče je bilo precej poškodovano ... Nato jih je nekaj vdrlo v župnišče in eden je /menda župnikov sošolec z Vrhnike/ ustrelil v kuhinjo. Strel je zadel župnika v bok. Sicer se je skril v stransko sobo, a partizani so ga kmalu našli.
Na kraju partizanskega zločina stoji Jarmov križ.Partizanke so ga obvezale /po tej obvezi so ga kasneje spoznali/, nato pa so ga odpeljali s seboj v gozd.« »Njegova sestra Angela je skočila skozi okno s prvega nadstropja ter ušla. Seveda so 'tovariši' popili vino, izropali vse župnikovo premoženje, ugrabili tudi ves cerkveni denar, zaklali prašiča ... V gozd sta bila odgnana 'na zaslišanje' tudi Modrijan Mirko iz Zaplane 61 in Kogovšek Ivan iz Zaplane 64. Oba so izpustili, župnika pa ne.«
Partizansko »sodišče« je bilo le morišče
Zadnje ure Geohelijevega življenja je opisal partizanski očividec, priča in akter tega dogajanja:
»Župnik se je počasi prestopal za nami in je neprestano stokal, kakšni smo, da ga vodimo s seboj, ko vendar lahko vsi farani povedo, da se je držal le svojega pastirskega dela. Še pred dnem smo dospeli v taborišče ... Okrog osmih zjutraj so prišli še nekateri drugi terenci v naš tabor. Odpeljali so ga kakih sto metrov iz taborišča in se tu z njim skoraj ves dopoldan zadržali ...
Pri zasliševanju ni skoraj nič priznal ... Okrog poldne se je štab bataljona dolgo posvetoval in nazadnje sklenil, da se mu izreče smrtna kazen. Ponudili so mu kosilo, pa je odklonil. Večkrat smo ga obkolili in ga kaj spraševali. Tu in tam nas je skromno opomnil, da smo daleč zašli, ker smo tako pozabili na boga in se tako sami ločili od poštenega ljudstva, ki ima brezmejno zaupanje v vsemogočnega. Nekateri smo se mu na take besede smejali ... V rokah je držal svoj brevir /prav: rožni venec/ in neprestano molil in vzdigoval oči proti nebu ... Še istega dne proti večeru smo ga likvidirali ...
Čeprav bi ljudem dokazali, da je bil župnik nevaren belogardistični organizator, bi le malokdo odobraval, da smo mu sodili. Že tisto jutro smo prejeli več prošenj in zahtev, naj župnika čim prej vrnemo ... Prebivalci iz Zaplane so nam obljubljali vse, samo da jim vrnemo gospoda. Še tisti, ki so delali z nami, so na vso moč pritiskali na nas.«
Lagali so se, da so ga poslali v bolnišnico »na Dolenjsko«
»V ponedeljek (27. julija) popoldne so Italijani napadli partizane v Vranji peči. Seveda so morali bežati. Vendar niso pustili, da bi ostal župnik živ, zato so ga ustrelili v glavo, da mu Italijani ne bi nudili kake pomoči. Italijani so se umaknili, partizani so šli spet na svoj 'položaj' in po izjavi nekega ujetega partizana župnik še ni bil mrtev. Zato so ga še tolkli po glavi in ga vrgli preko skalnatega roba v prepad ...«
»Domačini so bili v strahu za župnika, ki je bil zelo priljubljen, zato so /partizani/ v gostilni Mesec in drugod govorili, da so ga poslali v bolnišnico 'na Dolenjsko'. Res so nekateri tem besedam verjeli in čakali, kdaj bo Geoheli prišel zdrav nazaj ...«, dokler župnikovega trupla niso našli in identificirali v Vranji peči 29. novembra 1942.
Tipična komunistično-partizanska laž
Govorica o Geohelijevem zdravljenju na Dolenjskem je bila tipična komunistično-partizanska laž, podobna oni o najdbi čistega (praznega) lističa v mrliški knjigi, ki naj bi ga partizani našli in zaplenili že prejšnji dan, v soboto 25. julija. Napisan naj bi bil z nevidnim limoninim sokom, s sporočilom, naj Italijani v Zaplano hitro pošljejo okrog 30 pušk ... in s seznamom štirih ljudi, ki bi jih bilo treba takoj odstraniti ...
Vir o lističu ne navaja ne naslovljenca ne odpošiljatelja, tudi ne omenja, v katerem jeziku naj bi bil napisan – italijanski, slovenski –, tudi ne, kdaj, komu ali po kom naj bi bilo odposlano, ali je bila pisava Geohelijeva, itd. »Po župnikovem umoru je bil seveda v Zaplani velik strah, kdaj bodo Italijani prišli požigat. Nekaj fantov so potem res prijeli, peljali so jih v Rovte, od tam pa v Št. Jošt. Tam je bila ustanovljena prva domača četa protikomunističnih borcev. Nato pa so jih poslali v Zaplano ... 22. avgusta so prišli ...« Prekop na pokopališče v Zaplani
Truplo umorjenega župnika so 30. novembra 1942 izkopali in prepeljali v Zaplano. Pri komisijskem ogledu je bil navzoč tudi pokojnikov oče. V kroniki so zapisali: »Ta je sina hitro spoznal po barvi in črtah hlač, v katerem je bil še ključ (zložljiv, v obliki samokresa) od hišnih vrat župnišča v Zaplani. V hlačnem žepu je bil tudi žepni robec z monogramom G. J. Na trebuhu je bila še obveza, s katero so pokojnega gospoda obvezale partizanke dne 26. julija zvečer ...
Tudi zobje in oblika lobanje so kazali, da je truplo res Geohelijevo. Lobanja je bila dvakrat prestreljena in del lobanje oddrobljen ... Oba strela v glavo sta bila zaradi težke poškodbe možganov in zaradi krvavitve v možganih smrtonosna. Smrt je lahko nastopila takoj ali pa po nezavestnem stanju čez nekaj ur«.
Spominsko mašo je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik
Na Vranji peči je vsako leto spominska slovesnost z mašo. Letos jo je daroval ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je govoril o odpuščanju, ki, kot je dejal, ne pomeni pozabljanja tega, kar se je zgodilo, »pač pa je pogumna odločitev za neko novo prihodnost, drugačno, kot jo zahtevajo pretekla in v spominu obnovljena dejanja. Dejanje odpuščanja človeka osvobaja in mu daje moči, da stopi v avanturo srečanja z drugim.
Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kvaliteto bivanja tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Lahko si predstavljamo prihodnost hromega, ko mu Jezus ne bi bil odpustil in ga ozdravil; ali pa prihodnost obsojene prešuštnice in njenih tožnikov. Takoj ko je prekinjen zakon neprestanega ponavljanja ali povračila, je prihodnost nepredvidljiva in odprta.
Tako torej verujoči človek v odpuščanju posnema Boga Stvarnika. Do človeka, ki mu odpušča, ustvarja nov odnos. Odpuščanje v temelju spreminja medčloveške odnose in s tem razodeva obličje Boga. Odpustimo, toda ne pozabimo!«
Pridiga je v celoti v priponki.
Geoheli, Vranje pečine, pridiga Anton Jamnik, 1. 9. 2019.docFoto: Peter Hladnik
