Ob tej priložnosti je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK Stanislav Zore v ljubljanski stolnici daroval mašo za preganjane kristjane.

Kako se je moglo zgoditi nekaj tako strašnega?

Škofa so v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali. Želeli so mu smrt: »Ubijmo hudiča! ... Zgori, hudič! Crkne naj hudič!«, je spomnil nadškof Zore na nasilje pred 70 leti.

»Kako se je moglo zgoditi nekaj tako strašnega, tako nečloveškega, kot je zažig živega človeka,« je vprašal.

»Težko si predstavljamo, kaj mora biti v človeku, da je sposoben takega dejanja? Kaj poganja misli, ali pa morebiti kaj stiska srce, da se to zgodi?

Kako moreš na smrt obsoditi nekoga, ki ga morda še nikoli v življenju nisi osebno srečal, za katerega ne bi nikakor mogel reči, da ti je storil kakšno krivico ali da je tako ali drugače prizadel tvojo družino? Kako je to mogoče?«

Nadškof metropolit in predsednik SŠK Stanislav Zore med pridigo. FOTO: Ivo Žajdela

Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije

Za morebitni odgovor na to vprašanje je citiral besede dr. Franceta Bučarja, ki je o škofu Vovku takole povedal: »Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled.

Brez škofa Antona Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik« (v Družina, št. 10, 2004).

Somaševanje z nadškofom Zoretom. FOTO: Ivo Žajdela

Storimo vse za Vovkovo svetost

Nadškof je opozoril, da je zlo sposobno prepoznati dobro in se zaveda, da ga dobro ogroža. Še prej pa povprečnost spozna svojo povprečnost, čeprav je seveda ne prizna.

»Povprečnost še nikoli ni priznala svoje povprečnosti, ampak jo je spremenila v nekakšno zgodovinsko nujo, da bi preprečila, da bi jo karkoli ogrožalo.«

Dejal je, da je France Bučar govoril o spomeniku, ki bi ga bilo potrebno postaviti škofu Antonu Vovku.

»Mislim, da bi bil najlepši spomenik, ki bi mu ga postavili, v tem, da bi storili vse, da bi priznali njegovo svetost.«

Povabil nas je, da na njegovo priprošnjo prosimo Boga za vse tisto, kar v življenju potrebujemo in upamo dobiti od njegove dobrote. Molitev vernega ljudstva namreč ustvarja svetnike.

Pridiga nadškofa Zoreta je v priponki.

Anton Vovk, maša, stolnica, Ljubljana, nadškof Stanislav Zore, pridiga 20. 1. 2022.doc