Ob tem spominskem dnevu se vsaj komu v slovenski družbi misel umerja k žrtvam totalitarizmov in tako tudi k ohranjanju spomina na preteklost, saj, kot beremo v omenjeni resoluciji, »brez resnice in spomina ni sprave«.

Iskanje resnice in spominjanje kot spravno vodilo ima lahko veliko oblik, gotovo pa imajo v tem okviru pomembno vlogo tudi ravnanja, ki sodijo v območje vere; ne nazadnje, pojem sprave je pravzaprav v svojih bistvenih razsežnostih krščanski pojem. Koliko je vsako leto denimo maš, ki so darovane za žrtve treh totalitarizmom, ki so pustošili po slovenskih tleh. Najbolj znane in medijsko »pokrite« so spravne mašne daritve v Kočevskem rogu in na Teharjah, v Ferdrengu …, a še bistveno več je tistih, za katere darujejo in vedo po številnih slovenskih župnijskih in podružničnih cerkvah.

Aprila je bila na Brezjah, kot je bilo tudi javno povedano ob njenem začetku, res darovana maša za Edvarda Krištofa in Pepco Kardelj.

Ena takih maš pa je pred časom vstopila tudi v širši javni prostor. V mislih imamo drobno, tako rekoč mimobežno omembo iz sicer zelo odmevnega junijskega Intervjuja na TV Slovenija, v katerem je voditelj dr. Jože Možina gostil direktorja Muzeja novejše zgodovine in predsednika vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jožeta Dežmana. V njunem besedovanju je bila navržena informacija, da so sorodniki na Brezjah nedavno darovali za mašo za Edvarda in Pepco Kardelj. Podatek se je morda komu zdel na meji verjetnega (ali pa celo bistveno čez to mejo), a je bil vsekakor resničen. Aprila je bila na Brezjah, kot je bilo tudi javno povedano ob njenem začetku, res darovana maša za Edvarda Krištofa in Pepco Kardelj. Kolikor vemo, je za mašo daroval neki gospod, ki ni želel biti imenovan.

Zavedamo se sicer tveganja, da iz ene drobne geste delamo »senzacijo«, in vendar … Sporočilo takega dejanja (torej maše tudi za človeka, ki dokazano velja za enega največjih slovenskih zločincev, saj so njegovi ukazi med vojno in po njej puščali za seboj množice mrtvih namišljenih in dejanskih nasprotnikov revolucionarnega komunističnega prevzema oblasti, bil pa je tudi »oče« strahovitega boja zoper vero in Cerkev) je lahko večplastno, o njem pa lahko razmišljamo predvsem z vidika darovalca. Postavimo nekaj hipotez.

Če je bila mišljena zvestoba revolucionarnim izročilom in Kardeljevim nasilnim metodam, dar za mašo na Brezjah vsekakor ne sodi v tovrstno zvestobo.

Dajmo na prvo mesto domnevo, da je darovalec dejansko bil ožji družinski član pokojnih Kardeljevih. Legenda (menda izvira od Josipa Vidmarja) pravi, da je »najučinkovitejši slovenski revolucionar« (sintagmo smo si izposodili pri dr. Igorju Grdini) na smrtni postelji vnukoma kot poslednjo željo govoril, naj bosta »zvesta«. A zdaj se postavi vprašanje: zvesta čemu oziroma komu? Če je bila mišljena zvestoba revolucionarnim izročilom in Kardeljevim nasilnim metodam, dar za mašo na Brezjah vsekakor ne sodi v tovrstno zvestobo. Maša za pokojne – kar koli že so počeli v življenju – sodi v okvir zvestobe Bogu in odrešenjskemu krščanskemu sporočilu, ki ne odreče molitve za nikogar. In to je zvestoba, ki brez sence dvoma odpira spravni prostor. Če ne danes, morda jutri, če ne jutri, morda pojutrišnjem, vsekakor pa enkrat tja do večnosti. To je temelj naše vere.

Postavimo zdaj drugo domnevo o darovalcu: morda je bil to nekdo, ki je izgubil svojca prav zaradi ljudi, kot sta bila zakonca Kardelj. Iskrena molitev za storilce je, to dobro ve vsakdo, kdor se je vsaj enkrat udeležil denimo slovesnosti v Kočevskem rogu ali na Teharjah, eden temeljnih gradnikov vseh maš, ki jih v spomin na žrtve revolucije in za spravo v slovenskem narodu darujejo svojci žrtev in njihovi institucionalni predstavniki, kot je Nova Slovenska zaveza. Navedimo za primer prošnjo z letošnje roške slovesnosti, ki je bila 4. junija pri kapeli Božjega usmiljenja ob breznu pod Krenom: »Prosimo za vse, ki so krivi umorov in krivic ali ki še danes vzdržujejo sovraštvo in dušijo resnico – naj dosežejo milost kesanja in obžalovanja ter najdejo mir v Božjem odpuščanju.« Če je za mašo za Edvarda Krištofa in Pepco Kardelj daroval nekdo, ki mu je revolucionarno nasilje zarezalo v osebno ali družinsko življenje, je to še en dokaz več, da pri žrtvah pri iskanju resnice in pravice nikoli ni šlo za kakršno koli »povračilnost«, temveč dosledno za željo, da bi prek spreobrnjenja vseh udeleženih prišli do večjega razumevanja in tako tudi do večje pravičnosti v slovenski družbi.

Kristjani smo poklicani – pravzaprav dolžni – moliti za vse. Tudi za Edvarda Krištofa in Pepco Kardelj, kot so to storili na Brezjah.

Postavimo zdaj še tretjo domnevo: dar za mašo je prišel iz rok in srca nekoga, ki na noben način ni osebno udeležen v narodnem razkolu, kot ga je v neznosnih okupacijskih razmerah druge svetovne vojne po Kardeljevih izrecnih navodilih sprožilo nasilje komunistične revolucije in nato desetletja vzdrževal Kardeljev sistem ohranjanja revolucionarnih izročil. Takega darovalca bi lahko videli kot predstavnika tiste tihe večine v narodu, ki v okviru svojih zmožnosti in svojega dosega dosledno ravnajo v duhu »blagor tistim, ki delajo za mir«. Dodajmo: in za spravo v slovenskem narodu, kakor koli že si jo predstavljamo.

Gotovo je mogoče postaviti še kakšno hipotezo o mašni intenciji za Kardeljeve, a bodi zadosti. Da pa ne bo pomote: nič od omenjenega ne spremeni krutih posledic Kardeljevih ravnanj in nujnosti, da te posledice in njihove povzročitelje kot nacionalna skupnost (prav v duhu resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu) jasno obsodimo. A hkrati ne sme biti pomote: kristjani smo poklicani – pravzaprav dolžni – ob tem moliti za vse. Tudi za Edvarda Krištofa in Pepco Kardelj, kot so to storili na Brezjah.