Maša za domovino pred praznikom dneva državnosti
Maša za domovino pred praznikom dneva državnosti
K zahvalni maši za domovino ob dnevu državnosti so povabljeni predstavniki družbeno-političnega življenja in diplomatskega zbora. Pri bogoslužju so poleg škofov sodelovali številni duhovniki, sodelovali člani Vojaškega vikariata pri Slovenski vojski, Policijskega vikariata, zbor Slovenske filharmonije in predstavniki Enote za protokol s kvintetom pihal orkestra Slovenske vojske. Maše se je udeležil tudi nuncij, predsednica države Nataša Pirc Musar z možem, predsednik državnega sveta, nekateri poslanci in vodje državnih ustanov.
Pravi Bog, Bog, ki je za vse, je Bog ljubezni
Predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje se je v nagovoru zahvalil vsem, ki so gradili in postavili temelje naši državi in zanjo skrbijo danes. S hvaležnostjo se je spomnil vseh, ki so za domovino dali življenje.
Pozval je k zaupanju, da Bog ve za vsakogar in da pazi na pota vsakega človeka (Ps 139,3). Izpostavil je središče ene misli. Ta resničnost z našim slovenskim narodom živi že vsaj tisočletje in pol. Vsaj od takrat, ko je začelo k krstom pripadati Kristusu in Cerkvi. In sicer: Pravi Bog, Bog, ki je za vse, je Bog ljubezni. Ta Bog ljubi vse ljudi brez razlike. Vse kliče k sebi in ne želi, da bi se kdorkoli pogubil ali izgubil (Krst pri Savici).
Zemlja, na kateri je polno prgišče lepote po Božji dobroti
Škof je spomnil, da so mnogi slovenski misleci in pisatelji pojem ljubezni razširili od posameznika na domačijo in z njo na domovino. Pri tem so izhajali iz spomina slovenske samobitnosti. Stalnost naselitve, polnopravnost, svoboda človeka, ki je imel pravico udeleževati se političnih zborov in ki je bil samooskrben ter sposoben poskrbeti zase in za svojo družino, je oblikovala Slovenca kot ponosnega prebivalca svoje domovine.
Prebivalca tiste domovine, ki jo Cankar opisuje kot zemljo, na kateri je polno prgišče lepote po Božji dobroti razsuto na vse štiri strani neba. To je domovina, ki jo je Bog ob stvarjenju pozdravil in blagoslovil, da bi v njej živeli veseli ljudje (I. Cankar, Kurent).
Plemenite vrednote naroda in družbe
»Polno prgišče lepot naše domovine so hribi, gozdovi, vode, travniki in polja. A pomislimo širše. Polna dlan lepote so plemenite vrednote naroda in družbe, v kateri živimo,« je nadaljeval pridigar. Govoril je o vrednotah, na katerih je utemeljena slovenska ustava. Te vrednote so: temeljne človekove pravice in svoboščine, temeljne in trajne pravice slovenskega naroda do samoodločbe ter zgodovinsko dejstvo, da smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost (Preambula ustave).
»So pa tudi časi, ko človek začuti, da ga polja in hiše, mesta in vasi ne pozdravljajo več tako prijazno, kot so ga nekoč. Pride dan, ko se na dom usede senca. Brižinski pridigar je rekel (Brižinski spomeniki): »Ker je bil človek z zavistjo Neprijaznega izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt.«
Ljubezen je zvestoba vrednotam, v katerih so nas vzgajali starši
Škof Saje je dejal, da zaskrbljeno opazuje, kako se roka neželene smrti izteza na ljudi v naši bližini in v svetu, v raznih vojnih žariščih. Hvaležni moramo biti, da živimo v miru, solidarno spremljamo stisko od vojne prizadetih ljudi in gostoljubno sprejemamo tiste, ki trkajo na naša vrata.
Povzel je jasno besedo evangelija. Ljubite vse, tudi tiste, ki so vam nasprotni. Še več, »molite za tiste, ki vas preganjajo« (Mt 5,44). K temu je dodal, da ljubezen v svetu krutih odnosov ni sladko čustvo, temveč zvestoba in sposobnost, da zdržimo na poti, ki smo se ji zavezali v dobro drugih. Ljubezen je zvestoba najbližjim, skupnosti, narodu. Ljubezen je zvestoba vrednotam, v katerih so nas vzgajali starši, učitelji in drugi vzgojitelji. Ljubezen je odgovornost do sebe in do skupnosti, ki se izraža v ustreznih dejanjih in v spoštovanju dogovorov ter pravil.
Besedilo v wordu: pridiga škofa Andreja Sajeta
Premrlova uglasbitev Missa S. Josephi
Pel je zbor Slovenske filharmonije, ki ga je vodil dirigent Gregor Klančič. Osrednje glasbeno delo letošnje maše za domovino je bilo Premrlova uglasbitev Missa S. Josephi. Regens chori ljubljanske stolnice Stanko Premrl, sicer tudi avtor napeva slovenske himne, je mašo na čast sv. Jožefu, zavetniku slovenskih dežel, uglasbil leta 1921. Po glasbenem izrazu predstavlja to delo enega od viškov njegovega glasbeno-umetniškega ustvarjanja. Prepoznaven glasbeni jezik Stanka Premrla pa se zrcali tudi iz preprostejših skladb, takih ki črpajo iz slovenskega narodnega izraza in so prav zaradi tega postale del repertoarja občestvenega petja. Ena takih je skladba Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Preostali izbor skladb maše za domovino se ob naših prepoznavnih skladateljih 20. stoletja, Francem Kimovcem in Lojzetom Mavom, stika z aktualnimi ustvarjalci, Andrejem Missonom in skladateljem mlajše generacije Anejem Černetom, ki je za skladbo O sacrum convivium prejel 3. nagrado na mednarodnem skladateljskem natečaju Musica Sacra Nova leta 2023 v Rimu.
Prvo mašo za domovino je daroval nadškof Alojzij Šuštar
Prvo mašo za domovino je daroval tedanji ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar 26. junija 1991. Preden je nadškof Šuštar v imenu Slovenske pokrajinske škofovske konference odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici ob somaševanju mnogih duhovnikov daroval mašo za domovino.
Po maši za domovino je bil v Škofijskem dvorcu sprejem za goste, predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje pa je Andreju Šušteršiču podelil odličje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi.