Maša za domovino: potrebujemo jezik, prostor in ljudi
Maša za domovino: potrebujemo jezik, prostor in ljudi
Samostojnosti in enotnosti se veselimo in se zanjo zahvaljujemo
Nadškof Stanislav Zore je pri maši za domovino v nagovoru dejal, da se samostojnosti in enotnosti veselimo in se zanjo zahvaljujemo. »Najprej našemu Bogu, ki nas je skozi zgodovino cesarstev in kraljevin, pa skozi najbolj mračna desetletja strahotnih izmov, fašizma, nacizma in komunizma, ki so bili eden hujši od drugega, in so hoteli zavojevati, ukrasti in iznakaziti dušo našega človeka, obvaroval in ohranjal, da smo mogli v trenutku milostnega nasmeha zgodovine odločno reči: 'Da. Republika Slovenija naj postane samostojna in neodvisna država.' Hvaležni tudi tistim, ki so sebe, svoje sposobnosti in znanje, pa tudi svoje življenje zastavili za uresničitev volje ljudstva, da je odločitev na plebiscitu mogla čez pol leta postati razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.«
Odločujočo besedo naj imajo resnica, pravica in odpuščanje
Za zdravo sedanjost in rodovitno prihodnost bomo morali sprejeti zgodovino, je nadaljeval gornji misel. »Takšno, kakršna je bila. Brez mitov in brez olepšav. Zgodovino, ki je ne zakrivajo zaminirana brezna in pregrade v rudniških rovih. Zgodovino, ki ne ruši križev na grobovih pokopanih v mestu, v katerem ni prostora za vse. Zgodovino, ki bo sprejela vse svoje pokojne in jim izkazala spoštovanje. Zgodovino, v kateri bodo imeli svojo odločujočo besedo resnica, pravica in odpuščanje, kakor je rekel nadškof Anton Stres.«
Deležni smo veliko obljub in vedno znova razočaranja
Nadškof je spomnil, da imamo tehnike dovolj, manjka pa duha, manjka tiste potrebne notranje svobode, da bi lahko duhovno zbrani v celoti počastili spomin onečaščenih bratov. »A brez tega ne bomo mogli graditi prihodnosti, saj bomo neprestano gradili na nezdravih temeljih, ki bodo podobni kipu iz Danielove knjige, ki je imel noge deloma iz železa in deloma iz lončarskega ila. V njem ni bilo nobene trdnosti in se je ob prvem pretresu sesul v prah.
Potem pa se bomo morali zavestno ozreti v prihodnost. Prevečkrat ima človek ob našem obnašanju, zlasti ob obnašanju najbolj odgovornih v naši družbi, ki imajo dejansko moč v rokah, občutek, da njihova prihodnost ne sega dlje od njih samih. Zato smo deležni veliko obljub in veliko poskusov, in vedno znova razočaranja.«
Za prihodnje rodove moramo varovati troje: jezik, prostor in ljudi
Včasih moramo prisluhniti tujcem, ki so jim blizu naša domovina, kultura in ljudje, je dejal nadškof Zore. V mislih je imel letošnjega prejemnika naziva častnega senatorja Univerze v Ljubljani dr. Michaela Bigginsa. V zahvali za prejeto priznanje je v izborni slovenščini med drugim dejal, da potrebujemo jezik, prostor in ljudi. »Lahko bi rekli, da smo poklicani za prihodnje rodove varovati to troje: jezik, prostor in ljudi. Do teh treh temeljnih dejavnikov prepričljive podobe svoje domačije bomo morali zavzeti zelo drugačen odnos, kakor ga imamo danes. Najprej tisti, ki v državi odločajo, pa tudi vsi, ki nam je naša država več kot zgolj priložnost za uveljavljanje volje do moči ter priložnost za kopičenje dobrin, ampak jo imamo radi, ter si prizadevamo za njen napredek in razvoj.«
Ne pustimo, da o naši usodi odločajo samo nekateri
Dan prej, 20. decembra, je v novomeški stolnici škof dr. Andrej Saje pred praznikom samostojnosti in enotnosti, pri maši nagovoril župane, predstavnike vojske, policije, gasilcev ter druge zastopnike družbenega in kulturnega življenja. Poudaril je, da naša domovina pripada vsem. Vlada, občine in druge veje oblasti so postavljene za vse, da prisluhnejo in upoštevajo naše potrebe in delajo za skupno dobro vseh prebivalcev.
»Za gradnjo družbe, ki bo temeljila na pravičnosti in resnici in bo spoštovala človekovo dostojanstvo od spočetja do naravne smrti, versko svobodo, ki bo ustvarjala primerno okolje za družine in omogočala razvoj in napredek za vse, je odgovoren vsakdo od nas. Ne pustimo, da o naši usodi odločajo samo nekateri. Naj se sliši naš glas in upoštevajo naše potrebe!
Čeprav smo po osamosvojitvi države napravili velik napredek in razvoj, sta zaskrbljujoči dejstvi skrajna polarizacija družbe in naraščajoče širjenje nestrpnosti. Zmanjšujejo se že pridobljeni demokratični standardi, katoličani in druge krščanske Cerkve ter verske skupnosti občutimo nerazumno zmanjševanje že pridobljenih standardov verske svobode in pravic ter nazadovanje dialoga med državo in nami.«
Pokopljimo pred desetletji ubite ljudi po grapah in gozdovih
Škof Saje je spomnil, da nas državni praznik spodbuja k refleksiji glede odgovornosti vsakega od nas za domovino, še posebej tistih, ki vodijo državo in odločajo o skupni prihodnosti. »Ohranjanje in spodbujanje ljubezni do domovine je pomembno za vzpostavljanje trajnostne in pravičnejše družbe. Pri tem so pomembni narodni ponos, ovrednotenje naše kulture, zgodovine, vere ter narodne identitete ter pripadnosti. Pokopljimo pred desetletji nasilno ubite ljudi po grapah in gozdovih ter zaščitimo človeško življenje ter ustavimo vse poskuse uveljavljenja asistiranega samomora in evtanazije.« Škof nas je pozval, da ne dovolimo delitve na »vredno« in »nevredno življenje«, ki ga lahko ubijemo. Zavzemimo se za paliativno oskrbo hudo bolnih in za kulturo življenja, k čemur nas spodbujajo božični prazniki.