Misli za nagovor ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana pri sv. maši za domovino ob 15. letnici razglasitve samostojnosti

Spoštovani g. apostolski nuncij, Eccellenza Reverendissima, Mons. Santos Abril y Castelló, dragi sobrat v škofovstvu (škof Jamnik), dragi redovni predstojniki in sobratje duhovniki, drage redovne predstojnice, spoštovani predstavniki družbenega in kulturnega življenja, cenjeni predstavniki diplomatskega zbora, vsi prisrčno in lepo pozdravljeni.

Obhajamo 15. obletnico ustanovitve naše samostojne države Slovenije in se zanjo s tem bogoslužjem danes zahvaljujemo. Čeprav se še niso uresničila vsa pričakovanja, je vendarle prav, da smo hvaležni Bogu in ljudem in ponosni na svojo odločitev in na prehojeno pot. Obenem pa smo tudi zdravo kritični do neuresničenih nalog ter negativnih trendov in predvsem duhovne in moralne revščine, ki jo danes doživljamo. Narod, ki ga konstituira predvsem jezik, lastna kultura in zavest pripadnosti skupni zgodovini, ne živi samo od dobrih cest in lepih hiš, ne od »kruha in iger«, ampak potrebuje tudi hrano za dušo in duha. Naši predniki so šli skozi težke preizkušnje. Bili so časi, ki so bili razburkani, včasih celo brezizhodni.

Prav isti časi pa so bili tudi časi upanja, hrepenenj in prizadevanj za dobrobit prihodnosti naroda. Mnogi so tako kot apostoli v današnjem evangeliju vzklikali: »Gospod, ti ni mar, da se potapljamo«. Po drugi strani pa so zaupno molili po družinah – na kolenih zbrani ob krušni peči ali ob »bohkovem kotu«. Če danes mi vidimo dlje od naših prednikov, vidimo za to, ker stojimo na njihovih ramenih.

Mnogi veliki možje in žene so se skozi zgodovino močno potrudili, da je žalost, izgubljala svoj pesimizem; vse večjo gotovost pa je v zavesti našega naroda dobivala gotovost Slomškove misli, naj nam bo sveta vera luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike. Slovenska kultura in vrednote so se začele izražati v ponosnem jeziku »pesmi in vriskanja« (po I. Cankarju) in ljubezni do zemlje tega »raja pod Triglavom«. Niti vsiljevanje tujih jezikov in tujih ideologij ni moglo prekiniti tega ponosa in radostnih vzklikov, ki jih je mladina konec osemdesetih let izrazila v misli: »Bog, blagoslovi mojo deželo!«

Čas osamosvojitve je bil zato čas vriskanja, ponosa in enotnosti. Pa tudi čas žrtve. Nekateri so za našo samostojnost dali svoja življenja. Spomnili se jih bomo pri tej daritvi.

V času osamosvajanja je aktivno sodelovala tudi Cerkev, ki jo je takrat poosebljal nadškof in metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar. S kakšnim žarom je povabil kristjane in ljudi dobre volje naj se udeležijo plebiscita: »… Storimo vse, da bo referendum uspel … Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda.«

Veliki papež Janez Pavel II. je ves čas svojega papeževanja v zavesti Evrope in sveta utrjeval misel o enakopravnosti in enakovrednosti vseh – malih in velikih – narodov. Med svojim obiskom v Sloveniji (leta 1996) pa nam je močno priporočil: »Samo živa in bogata narodna kultura vas bo obvarovala pred nevarnostjo, da se pomešate ali celo 'izginete v svetu', ki je vse bolj izpostavljen izenačevanju in sivi poenotenosti. /…/ Zvestoba tej kulturi, prežeti s krščansko vero, je najboljše jamstvo za vašo prihodnost.«

Katoliška Cerkev v Sloveniji je bila v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, v zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.

Septembra leta 2003 smo v Sloveniji gostili predstavnike držav svetovnega združenja krščanskih vojakov (Apostolat militaire international – AMI). Med gosti je bil tudi glavni vojaški kaplan iz afriškega Konga, Anselme Badiabò. Na poti iz Celja proti Ljubljani je gledal po naši domovini in pripomnil: »Poglej, koliko cerkva! V vsaki vasi je in na vsakem hribu! Če bi mi lahko imeli nekaj izmed teh. Ampak, saj te cerkve so vaše in jih vi tudi potrebujete.«

Res je, te cerkve so naše, slovenske in jih ni mogoče prestaviti. Mogoče sicer koga motijo, toda naše so, slovenske so bolj kot marsikatera druga stvar, za katero menimo, da je slovenska. So znamenja vere, kulture, korenin, tradicije in predvsem vrednot, iz katerih so naši predniki živeli in živimo tudi mi.

Eden najstarejših evropskih zapisov v še živem evropskem jeziku so »Brižinski spomeniki«, ki so slovenski. Njihovo sporočilo je: »Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti.« Stara, večna resnica, ki od Adama, skozi vso zgodovino velja še danes.

Ob gospodarskih in političnih uspehih, ki ji beležimo v Sloveniji, ne smemo nikoli pozabiti, kdo smo, kakšne so naše korenine in kaj nas je skozi zgodovino držalo pokonci. Ob vseh prizadevanjih za zunanje blagostanje ne sme iz naših skrbi oditi prizadevanje za življenje, ljubezen, dobroto in upanje. Naj se na Slovenskem uresniči Cankarjeva napoved: »Tukaj bodo živeli veseli ljudje«.