Franc Kek je bil duhovnik, kanonik in profesor, rojen v trebanjski župniji, živel in umorjen pa je bil v Župniji Novo mesto – Šmihel. Maše za uspeh beatifikacije so se udeležili tudi romarji iz Novega mesta na čelu s proštom stolnega kapitlja v Novem mestu prelatom dr. Janezom Grilom, stolnim župnikom in kanoniki.

FOTO: Tatjana Splichal

Kot je v uvodu maše dejala ustanoviteljica pobude Vseposvojitev Romana Bider, je imel tako kot Frančišek Asiški tudi božji služabnik Franc Kek srce, napolnjeno z Bogom. »Ko je človekovo srce napolnjeno z Bogom, se ves svet napolni z Bogom. Zraste čut za vesoljno bratstvo, ljubezen do stvarstva in mir v duši. Kaj je lepšega za naš tavajoči rod kot zgled Franca in sv. Frančiška.«

Ustanoviteljica pobude Vseposvojitev Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

Franc Kek se je rodil 20. avgusta 1895 v kmečki družini na Studencu pri Trebnjem. V duhovnika je bil posvečen 10. julija 1921. Arhiv Družine

Obnovimo Frančiškov način življenja

»Težko se danes človek odloča za pobožnost prvega petka, za češčenje Jezusovega srca, spoved in obhajilo, saj je cel svet naravnan na uspešnost in lepoto na tem svetu. Greha pri sebi ne vidimo ali o njem sploh ne želimo razmišljati,« je v uvodu nagovora dejal trebanjski župnik Jože Pibernik, ki je zbrane pri maši povabil, da sledijo zgledu sv. Frančišku in »obnovimo svoj krščanski in Frančiškov način življenja. Obrnimo se k Bogu in drug z drugim pričujmo za lepoto Boga, Božjega življenja in še druge vabimo k temu«. Pri tem so ključne spoved, molitev in gradnja odnosa z Bogom, je poudaril Pibernik.

Pobiti, ker so bili verni

Trebanjski župnik je izrazil željo, da bi z molitvijo dosegli uspešno končanje beatifikacijskega postopka ter se navdihovali ob spoznavanju življenja in smrti mučenih, molimo pa naj tudi za krvnike in še posebej za spravo v našem narodu. »Žal živimo v državi, ki nas še vedno zastruplja s sovraštvom do vsega, kar ni bilo komunistično revolucionarnega. Pozna se nam, da že toliko let poslušamo, kako so bili mnogi verni in zavedni ljudje izdajalci naroda, pa jih je bilo treba pobiti, ker so bili verni, ker so gradili družbo, ker so nekaj pomenili drugim ljudem in so bili kot taki nevarni za brezbožne revolucionarje.«

Trebanjski župnik Jože Pibernik. FOTO: Tatjana Splichal

Franc Kek je v času svojega pastirskega poklica zbiral novomeško mladino okrog sebe, jo duhovno spremljal, reševal ljudi, rad je imel domovino in to nazadnje kronal z mučeniško smrtjo, je nadaljeval Pibernik, ki se je v svoji pridigi naslonil na zapis Silvestra Čuk iz lanskega Ognjišča, kjer je ta orisal Kekovo življenjsko pot. Povsod, kjer je deloval Kek, je bil priljubljen. »Bil je goreč in moder duhovnik, velik ljubitelj mladine in skrben vzgojitelj. Kot vikar je ustanovil in urejeval župnijski list Križ, ki je povezoval vernike novomeške šmihelske in prečenske fare.«

FOTO: Tatjana Splichal

Mnoge je rešil pred internacijo 

Številne je rešil verske mlačnosti in jih ohranil verne. Več mladih duhovnikov se mu je zahvalilo za milost duhovniškega poklica. »Z dijaki je bil prijateljsko povezan med šolskim letom pa tudi v počitniških mesecih. Vodil jih je na taborjenje na Kum, h Kolpi in morju. Veliko svojih dijakov pa tudi drugih novomeških fantov in mož je pod italijansko zasedbo s svojim posredovanjem rešil internacije, lakote in smrti,« je podčrtal Pibernik. Po kapitulaciji Italije 3. septembra 1943 so Novo mesto zasedli partizani in ostali do prihoda Nemcev 21. oktobra 1943. Duhovnika Franca Keka so zaradi njegovega vpliva na ljudi partizani zaprli takoj po svojem prihodu v Novo mesto. V noči med 3. in 4. oktobrom 1943 so ga z drugimi jetniki odvedli v požgano graščino Breitenau pri Prečni, kjer so stradali in prezebali. Zaman je čakal, da bi ga zaslišali. Prepričan je bil, da mu ne bi mogli dokazati nobene krivde.

FOTO: Tatjana Splichal

Ustreljen in vržen v Mihovško brezno

15. oktobra so jetnike prepeljali v šolo v Birčni vasi. Tam se je 20. oktobra začelo »likvidiranje« jetnikov. Zgodaj zjutraj so odvedli osem jetnikov z oboroženim spremstvom v smeri proti Novemu mestu. Čez malo časa se je zaslišalo regljanje strojnice. Ko so partizani 21. oktobra slišali, da se bližajo Nemci, so v Birčni vasi izpustili kakih 70 moških in vse ženske, izbrali pa so 10 ali 11 moških in jih vzeli s seboj. Med njimi je bil tudi profesor Kek. Vodili so jih v gozd Padež, jih še isti večer postrelili in mrtve pometali v pet metrov globoko Mihovško brezno pri Podgradu. Kronika Marijine kongregacije bogoslovcev in duhovnikov v Ljubljani navaja kot smrtni dan profesorja Franca Keka 21. oktober 1943.

Svetniške kandidate vsak prvi petek s pesmijo predstavlja Gregor Čušin. FOTO: Tatjana Splichal

Pesem o Francu Keku lahko v celoti preberete v nadaljevanju.

FRANC KEK

Si bil presenečen, Franc, ko je prišel plaz, kot pride plaz,

ko je pokril sneg, kot pokrije sneg in je bilo vse le še belo

in tiho in mraz?

Si bil presenečen, Franc, ko je zmanjkalo zraka pod belo odejo

pod katero se zaspi, kot se zaspi, pod katero se leži

v beli tišini in belem mrazu

in se ne vstane več in ne zbudi?

Si bil presenečen, Franc, da si še dihal?

Da si se zbudil in vstal?

Da si odšel in za seboj pustil sled

na beli odeji tišine in mraza?

Belo gaz, kot sta bela sneg in plaz?

So bili presenečeni, Franc, ko si slekel uniformo, da bi oblekel uniformo?

Ko si zamenjal suknjo za talar, cesarja za Boga

in puško za oltar?

Ko si rekel: »Dovolj je vojne,« nato pa vstopil v bitko,

ki se nikoli ne konča!

Ko si rekel: »Dovolj je prelivanja krvi,«

nato pa si vsak dan prelival Kri in lomil Kruh

na oltarju večne zmage!

Si bil presenečen, Franc, ko so prišli, kot pride plaz,

da se ni dalo ne dihati ne spati

in so prelivali rdečo kri v belo tišino?

Iz belega plazu si gazil, rdeči plaz te je pregazil.

V belem plazu si utihnil, rdeči te je utišal.

In si rekel: »Za druge smo, ne zase,«

in umrl, kot umre seme, da zrase

bela roža iz črne jame,

spomin iz pozabe,

življenje iz smrti

in večnost iz ljubezni!

Za tabo vodi gaz,

Franc, prosi za nas!