Papež Frančišek je v sredo, 15. novembra, med splošno avdienco govoril o maši kot molitvi.

Molitev je najprej pogovor, osebni odnos z Bogom. »Človek je bil ustvarjen kot bitje, ki je v osebnem odnosu z Bogom, ki najde svojo polno uresničitev samo v srečanju s svojim Stvarnikom. Pot življenja vodi v dokončno srečanje z Gospodom.«

Po papeževem mnenju je maša »najizvrstnejša, najvišja, najplemenitejša in istočasno najbolj konkretna molitev, »srečanje ljubezni z Bogom po njegovi besedi ter po Jezusovem telesu in krvi«. ter »srečanje z Gospodom«. Največja milost pa je doživeti mašo kot evharistijo in zato tudi kot privilegirani trenutek, da smo z Jezusom in po Njem z Bogom in brati.

Tako kot v pogovorih so tudi v molitvi trenutki tišine. To lahko doživimo nekaj minut pred mašo, da se pripravimo na pogovor, ne pa trenutek za klepetanje: »Je trenutek, da se umirim v srcu in se pripravim na srečanje z Jezusom. Tišina je zelo pomembna.« Maša ni spektakel, ampak da srečanje z Gospodom, ki nas v tišini pripravlja in nas spremlja.

Jezus je učencem dejal, ko so ga prosili, naj jih nauči moliti, moramo znati reči Oče. Papež je pojasnil: »Če nisem zmožen Bogu reči Oče, nisem zmožen moliti. Tako preprosto je to. Zato se moramo naučiti reči Oče. Reči Oče pomeni postaviti se v njegovo navzočnost z otroškim zaupanjem. A da bi se lahko naučili, je treba ponižno priznati, da potrebujemo poduk in enostavno reči: Gospod, nauči me moliti.«

Biti kakor otroci

Na prvem mestu je torej tole: biti ponižni, prepoznati se kot otroci, počivati v Očetu, zaupati mu. Da bi vstopili v Božje kraljestvo je nujno, da postanemo mali kakor otroci. V smislu, da otroci znajo zaupati, vedo, da nekdo skrbi zanje, kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli in tako naprej (glej Mt 6,25-32). To je prva drža: zaupanje in zaupnost, kakor otroci do staršev. Vedeti, da se te Bog spominja, zate skrbi, skrbi za vse nas.

Druga lastnost, ki je prav tako lastna otrokom, pa je »pustiti se presenetiti«. »Da bi lahko vstopili v Božje kraljestvo, si moramo dopustiti čudenje,« je izpostavil papež

Roditi se od zgoraj

V nadaljevanju kateheze je papež Frančišek spomnil še na prizor z Nikodemom (glej Jn 3,1-21). Nikodem gre k Jezusu, da bi ga spoznal. In Gospod mu pravi, da se je treba »roditi od zgoraj«. Kaj to pomeni? Se lahko »ponovno rodimo«? Ali je mogoče vrniti se in doživeti veselje in čudovitost življenja? Kot je zatrdil papež, je to temeljno vprašanje naše vere in to je želja vsakega pravega vernika: želja, da bi se še enkrat rodili, veselje, da bi še enkrat začeli. Ali mi imamo to željo? Ali si želim ponovno se roditi, da bi se srečal z Gospodom? Ali si to želite? To željo se namreč lahko z lahkoto izgubi, in sicer zaradi mnogih dejavnosti, mnogih načrtov, na koncu pa nam ostane malo časa in izpred oči izgubimo, kar je temeljno: naše življenje srca, naše duhovno življenje, naše življenje, ki je srečanje z Gospodom v molitvi.

Gospod se sreča z našo slabotnostjo

V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2). »Ta dar, ki je prava tolažba, je dar, ki nam je podarjen po evharistiji, preko poročne gostij, kjer se Ženin sreča z našo slabotnostjo. Gospod se sreča z našo slabotnostjo, da bi nas povedel k našemu prvemu klicu, kar je biti po Božji podobi in podobnosti. To je evharistija, to je molitev,« je sklenil katehezo papež Frančišek.

Vir in foto: Radio Vatikan