Med drugim je zasnovala zunanji oltar na Brezjah in kapelo v frančiškanski cerkvi na Tromostovju ter novi dom za starejše KORA na Ravnah na Koroškem. Njeno delo pa sega tudi prek slovenskih meja in je prepoznano v mednarodnih krogih. Za svoje delo je konec maja v Dortmundu prejela medaljo Heinrich Tessenow 2024, ki jo postavlja ob bok največjim evropskim arhitektom.

Zasnovala je tudi zunanji oltar na Brezjah, kjer od pomladi do jeseni potekajo svete maše in številne slovesnosti. FOTO: Tatjana Splichal

Ustvarjanje prostora za skupnost

Kot nam je povedala v intervjuju za novo številko revije Praznična, že od malih nog rada opazuje prostor in ljudi, ki živijo v njem: »Vznemirjajo me prostori, ki so zelo živi.« Trenutno je vpeta v prenovo Lenta v Mariboru in z navdušenjem opazuje, kako se zanemarjen prostor ob reki, ki je bil prej veliko parkirišče, počasi preoblikuje v prostor, kamor ljudje radi zahajajo.

Daljši intervju z arhitektko Marušo Zorec lahko preberete v reviji Praznična (poletje 2024).

»Arhitekti smo najbolj srečni, kadar se ljudje identificirajo s prostori, ki jih ustvarjamo, in tako postanejo del skupnosti,« pravi. »Dobra arhitektura skrbi za prostor, kamor se umešča, in za ljudi, ki bodo v tem prostoru živeli. Samo to dvoje. Sliši se enostavno, vendar ni. Težko je danes, ko bi vsi radi imeli vse čim ceneje in čim hitreje, graditi v prostoru, ki ima močno identiteto in preteklost.«

Da bi ljudje dobro živeli

S svojim delom je zaznamovala praktično že vse slovenske pokrajine. »Bolj ko je hiša stara, bolj me navdihuje,« pove. »Pridem in se pustim navdušiti.« Ko so na primer na Ravnah na Koroškem delali dom za starejše KORA, kompleks, ki ga je Zorčeva pripela na dvorec Javornik, jo je očaral pogled na Peco in koroške hribe ter na cele Ravne, ki ležijo pod dvorcem. »Zato smo hišo odprli na teraso, na katero bodo starejši lahko prihajali občudovat sončni zahod in ta krasni razgled,« pove arhitektka, ki se vsakega projekta loteva tudi z veliko mero empatije do bodočih prebivalcev tega objekta.

»Vedno se trudim narediti projekt tako, kot da bom jaz tu živela,« pove. »Naš namen ni postavljati si spomenika, kot nam pogosto očitajo. Naš interes je predvsem narediti nekaj dobrega za ljudi, da bi ljudje tam dobro živeli.«

Prenova Švicarije v Ljubljani. FOTO: Tadej Bolta

Staro ima svojo vrednost

Še en dom za starejše so odprli minuli mesec po njenih načrtih: v kraju Rio di Pusteria na južnem Tirolskem v Italiji so ga preuredili iz nekdanjega samostana, v katerem so živele sestre frančiškanke (v nem. Tertiarschwester). Dom Freyenthurn je s kavarno in vrtom povezan z dekliškim domom, v kateri delujejo sestre frančiškanke, kar omogoča in spodbuja sožitje generacij.

Odprtje doma za starejše v tirolskem kraju Rio di Pusteria, ki so ga po načrtih Maruše Zorec preuredili iz nekdanjega samostana. FOTO: Jana Jocif

Zorčeva je samostan začela spoznavati, ko so v njem še živele frančiškanke, za katere je stavba postala prevelika. »Njihova prednica Maria Regina je izjemno izobražena ženska. V času naše prenove sva postali pravi prijateljici,« se z naklonjenostjo spominja Maruša Zorec. Vsak arhitekturni projekt je vedno znova tudi preplet odnosov z naročnikom, gradbeniki, konzervatorji, ki prinaša svoje izzive.

Maruša Zorec s prednico sester frančiškank Mario Regino na odprtju doma za starejše v Riu di Pusteria. FOTO: Jana Jocif

Prostor za odmik od vsakdanjega sveta

V arhitekturnem biroju Arrea se pogosto lotevajo tudi sakralnih objektov. Podpisali so se že pod izdelavo zunanjega oltarja na Brezjah, kapelo v frančiškanski cerkvi na Tromostovju, vežico za zadnje slovo v Škofji Loki.

Ali je treba zaradi sakralne komponente pristopiti k delu kaj drugače? Maruša Zorec odgovarja: »To so bili zelo močni projekti. Seveda me je malo skrbelo, ali nam bo uspelo doseči to, kar mora sakralni prostor omogočati: odmik od vsakdanjega ali celo banalnega sveta, ritual, premislek o nečem, kar je nad nami, kar je širše od nas.«

S čim to doseči? Pravi, da so ji pri teh premislekih zelo pomagali dobri sogovorniki: p. Silvin Kranjc, na Tirolskem pa liturgik pater Evald Volger. »Hitro smo našli stične točke. Pri takih pogovorih spoznaš, da si delimo enake poglede, po katerih se trudimo živeti.«

Ni vse za odmet

Ohranjena dediščina je za Marušo Zorec vez s tem, kar smo nekoč bili, in žalosti jo, da to pogosto zametujemo. Ob pomanjkanju razumevanja za ohranjanje dediščine pa je prisotnega tudi veliko neznanja. Arhitektki se zdi nedopustno, da mnogi njeni projekti po zaključku doživijo nestrokovne posege.

Arhitekti smo najbolj srečni, kadar se ljudje identificirajo s prostori, ki jih ustvarjamo.

»Glavne cerkvene fasade na Brezjah ne moremo več fotografirati, ker vse leto stoji pred baziliko tipska streha gasilskih veselic. Kapela pri frančiškanih hoče biti zdaj celo pekarna! V Ormožu so vgradili drsna vrata v novo fasado en teden po tistem, ko smo šli z gradbišča. Saj ne gre za odnos do mene in mojega dela. Gre za odnos do tega, kar imajo, do hiše, ki jim je bila zaupana v upravljanje.«

Za odprtost horizonta

Arhitektovo delo je seveda v prvi vrsti izpolnitev določenega naročila. Maruša Zorec je prepričana, da gre vedno tudi za nekaj več, da gre za »izpolnitev neke naše skrite želje: kako ta prostor napolniti s svetlobo, kako ga narediti prehodnega, v njem odpreti horizont, kako v njem zajeti spomine in udejanjiti neke zgodbe. Kako narediti prostor čimbolj svoboden za različne ljudi, ki v njem prebivajo.« To so cilji, ki jih skupaj s svojimi kolegi vedno znova predano zasleduje.