Doma je bil v Panoniji kot sv. Martin Tourski. Že zgodaj se je odločil, da bo zvesto hodil po stopinjah svojega patrona, in tako se je v svoji domovini pridružil neki meniški družini. Nato se je odpravil v Sveto deželo in več let prebil v tamkajšnjih samostanih. Spoznal je življenje starih menihov, hkrati pa se je poglobil v študij grškega jezika in Svetega pisma pa tudi grške filozofije.

Okoli leta 550 se je vrnil v rodno Panonijo, toda ni ostal doma, temveč odšel dalje v špansko Galicijo. Morda ga je v ta najbolj oddaljeni kot Evrope gnal zgled njegovega vzornika Martina, ki se je po vrnitvi z romanja v Sveto deželo naselil v Galiji. V Galiciji so živeli germanski Svebi, ki so pripadali arijanski krivi veri. Martin je začutil priložnost, da obnovi katoliško vero. Ustanovil je samostan v bližini kraljevega mesta Brage. Njegovo svetniško življenje je kmalu privabilo dovolj novincev in samostanska družina je dobro zaživela. Trudil se je, da bi menihe vpeljal v globoko duhovno življenje vzhodnega meništva in je iz grščine v latinščino prevedel marsikateri nauk in izrek teh redovnikov.

Kasneje je postal nadškof v Bragi; v stolnici tega mesta je končno hranil relikvije sv. Martina, pridobljene v Galiji. Kmalu je prišlo do odločilnega preobrata. Kralj Miro (Teodomir) je prestopil v katoliško vero in z njim po navadi takratnega časa vse ljudstvo. Zdaj je bilo treba cerkveno življenje urediti in poglobiti, zato sta poskrbeli dve sinodi. Učenemu in preudarnemu Martinu so zaupali, da je sinodalne sklepe strnil v enoten miselni sestav. Takrat je nastala tudi vrsta njegovih pomembnih spisov, ki so se ohranili.

Umrl je 20. marca 579 in na ta dan tudi goduje.