Martin Golob: Bog me pošilja v novo župnijo z neko nalogo
Martin Golob: Bog me pošilja v novo župnijo z neko nalogo
Za mnoge župnike in župnije se je v teh poletnih dneh zgodil »šok«. Namreč s prvim avgustom smo se nekateri preselili v nove župnije in nekateri so dobili nove župnike. Ob poslavljanju, če smo kolikor toliko normalno in aktivno živeli z ljudmi, se pojavijo tudi solze. Pri enih in drugih. Neki gospod mi je simpatično rekel, da se solze za župnikom najhitreje posušijo … Pa vendar nastanejo. To je normalno in človeško.
Foto: Tatjana Splichal
Novost prinaša tudi svežino
Nobeno poslavljanje ni preprosto in vsak začetek prinaša negotovost in določeno skrb. Vsekakor pa novost prinaša tudi svežino in novo gradnjo v zaupanju med ljudmi in duhovnikom. »Šok« je tudi za župljane, ki dobivajo novega duhovnika. Mnogo stvari jih skrbi: ali bo za mladino, kako jih bo sprejel, ali bo strog, kako bo pridigal … Zelo močno ga opazujejo, včasih kdo tudi kaj preizkuša in počasi se gradi most zaupanja.
Prestavitve duhovnikov niso nič novega. Že apostol Peter ni znal biti samo na enem mestu, kaj šele apostol Pavel, ki je potoval po celotnem takrat znanem svetu. Župniki nimamo mandatov, v smislu 5 ali 10 let imaš pogodbo, potem pa ti jo podaljšajo ali ne. Nastanjeni smo in živimo z ljudmi in med ljudmi, dokler Bog tako želi. Nekateri so že dalj časa na župnijah, nekateri se preselimo hitreje. Uporabljata se pastoralna modrost in potreba. Modrost v smislu, da je pametno, da v kraju zaveje nov veter. V mnogih primerih so menjave zelo pametne, saj dajo tako župniku kot župniji novega elana. Potreba pa v smislu, da nekega duhovnika pošljejo tja, kjer bi lahko še bolj v polnosti sebe dajal na razpolago. Gre za služenje.
Ne maram govoriti o prestavitvah, ampak mi je lepše, da sem poslan. Bog me pošilja v novo župnijo z neko nalogo, poslanstvom Očeta v kraju, s ciljem večnega življenja. Nisem prestavljen kot figura na šahovnici, pa čeprav morda tako izgleda, ampak sem poslan.
Poslavljanje od bohinjske župnije je bilo osebno umiranje
Še en vidik se mi odpira. Namreč močno sem zaživel sveti krst. Poslavljanje od lepe bohinjske župnije je bilo za mene osebno neko umiranje, kot da se v meni nekaj trga. Kaj ni to sveti krst? Umiranje samemu sebi in začenjanje vedno znova. To me je učil starejši duhovnik, ki je bil poslan v drugo župnijo. Čudil sem se, da je sprejel to poslanstvo. Sam pa mi je mirno rekel: to je sveti krst. Slediti Jezusovemu poslanstvu, pa vedno pomeni blagoslovljeno življenje.
V tem duhu sprejemam besedo svojega nadškofa. Če bi mi to rekel »samo« nadškof, v katerem ne bi prepoznaval Božje volje, ga ne bi ubogal. Ker pa verjamem, da po mojem nadškofu govori Sveti Duh, mu želim slediti.
Martin Golob je s 1. avgustom prevzel službo župnika v Grosuplju. Foto: osebni arhiv
Želimo graditi občestvo
Vsi, ki smo bili poslani v nove župnije, in vsi, ki ste sprejeli nove župnike, si najprej želimo, da bi gradili občestvo. Tako sem tudi sam nagovarjal moje farane. Da bi novega župnika »crkljali« kot mene, da bi novega župnika sprejemali kot mene, in da bi z njim sodelovali kot z menoj. Enako si jaz želim od mojih novih faranov in občanov. V tem ne vidim zarot, ampak nove možnosti in lepoto spoznavanja drug drugega in novih krajev. Gremo novim dogodivščinam naproti, Bog pa naj nas vse ob tem spremlja.
In še to za konec: Slovenija je tako majhna in tako lepa. V eni uri si lahko v popolnoma drugem svetu. Povsod se lahko počutiš doma. Povsod so dobri ljudje. To je moja izkušnja, ki mi pomaga pri spoznavanju novega prostora bivanja. Ko je sveti Janez Marija Vianey iskal svojo novo župnijo Ars, je za pomoč vprašal nekega dečka. Fant mu je pokazal pot, svetnik pa mu odgovoril: »Ti si mi pokazal pot do župnišča, jaz ti bom pa pokazal pot do nebes …« Na začetku se vsi malo lovimo. Zato bodimo drug z drugim potrpežljivi.
Avtor komentarja v zadnji številki tednika Družina (32/2020) je župnik v župniji Grosuplje Martin Golob.
Preberite tudi:
- Premestitve duhovnikov 2020