Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [8]

Za konec naj poobjavim pogovor z Martinom Brecljem v goriškem Novem glasu 6. oktobra 2016 (avtor je bil Igor Gregori), ki so ga pod naslovom »Raziskava je bila tudi moralni in čustveni napor« objavili ob izidu njegove knjigi Anatomija političnega zločina.

Martin Brecelj FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je pokončal tri mlada in obetajoča življenja?

V stanovanju v tretjem nadstropju v Rossettijevi ul. 31 v Trstu so 10. marca 1944 nekaj pred 21. uro počili revolverski streli. Pretrgali so življenjsko nit obeh stanovalcev, dr. Stanka Vuka in njegove žene Danice Tomažič, pa tudi Ljubljančana dr. Draga Zajca, ki se je tamkaj mudil na obisku. Tako se začenja študija Martina Breclja, nekdanjega novinarja pri Primorskem dnevniku, publicista, filozofa in političnega delavca, ki je svojčas imel pomembne naloge v stranki Slovenska skupnost. Knjigo je pred kratkim izdala založba Mladika.

Martin Brecelj se je tematiki zloglasnega umora na Rossettijevi ulici kot publicist in novinar posvečal že pred leti, tokrat pa je svoje izsledke strnil v zajetno publikacijo, ki obravnava družbenopolitične in zgodovinske dinamike tedanjega časa.
V svojem delu pa je šel še dlje, saj kritično presoja različna stališča nekdanjih komentatorjev, ki so odgovornost za umor pripisovali različnim vpletenim stranem: dejansko slovenskemu protikomunističnemu taboru in komunistični sferi. V knjigi se Brecelj torej sprašuje, kdo je pokončal tri mlada in obetajoča življenja. Kdo je sprožil strele? In zakaj?

Umor so zagrešili trije pripadniki Varnostno-obveščevalne službe

Avtor je na osnovi poglobljene zgodovinske raziskave ugotovil, da so trojni umor v Rossettijevi ul. zagrešili trije pripadniki Varnostno-obveščevalne službe Osvobodilne fronte. Imeli so nalogo, da likvidirajo predvsem Vuka (pripadnika krščanskosocialnega tabora), ki se je tedaj skupno z ženo in najbrž tudi z Zajcem pripravljal na odhod v partizane. Slovenski komunistični voditelji so se namreč bali, da bi mladi krščanskosocialni voditelj načel njihov politični nadzor nad narodnoosvobodilnim gibanjem na Primorskem.

Odmev tistih strelov še se vse do danes ni polegel, saj ožje kriminalne okoliščine dogodka na ul. Rossetti simbolno zrcalijo vso tragiko naše boleče polpretekle zgodovine, katerih učinke v določenem vidiku Slovenci še danes plačujemo ...

Martin Brecelj (na sredini) med predstavitvijo knjige Anatomija političnega zločina v Trstu 5. oktobra 2016, levo Renato Podbersič ml, desno Jože Pirjevec. FOTO: Ivo ŽajdelaZačnimo pri naslovu dela. Bralec ima ob branju besed na platnici knjige nekako že razkrit del zagonetke krvavega dogodka, ki se je 10. marca 1944 zgodil v Rossettijevi ul. št. 31 v Trstu nekaj minut pred 21. uro. Naslov namreč jasno postavlja bralca pred dejstvo, da je takrat šlo za politični umor oziroma zločin. Dejansko je ta pojem izhodišče, temelj, na podlagi katerega se razprede celotno pripovedovanje: končna teza dela je namreč ta, da so trojni umor zakrivili slovenski komunisti.

Da je šlo za politični zločin, je resnici na ljubo eden izmed rezultatov raziskave, ne pa njeno izhodišče. Na začetku dela navajam doslej neznano razsodbo tržaškega sodišča z dne 15. junija 1944, po kateri naj bi imeli opraviti z ropom, torej z navadnim kriminalom. Preiskovalni sodnik Egone Corsi je namreč ugotovil, da so se morilci polastili kakih 16 tisoč lir ter raznih dragocenosti žrtev, kar naj bi bil zadosten razlog za trojni umor. A to je bilo v nasprotju že z ugotovitvami policije, ki je kljub kraji menila, da so bili morilci politično motivirani in da so prihajali iz vrst slovenskih partizanov. Verjetno se je tržaško sodišče hotelo na čim lažji način znebiti umora treh Slovencev, dva od katerih – Stanko Vuk in Danica Tomažič – sta mu že bila dobro znana kot protifašista. Poleg tega ne gre pozabiti, da je tedaj divjala vojna, ki okupacijskim oblastem ni nič dobrega obetala. V knjigi pa potem nanizam nič koliko dejstev, ki potrjujejo, da se tržaška policija ni motila.

V drugem delu knjige analizirate stališča raznih avtorjev (Jože Vilfana, Jožeta Vidica, Fulvia Tomizze, Mirana Košute, Emila Cesarja in Ravla Kodriča), ki so umor v Rossettijevi ul. pripisovali nasprotnikom Osvobodilne fronte. Pravite, da so njihove teze prepričljive, ko govorijo o motivaciji zločina (preprečiti namero Stanka Vuka, da gre v partizane), ne zdržijo pa teže resnice, ko morajo pokazati na materialne izvajalce zločina.

Stanko Vuk se je skupno s svojo ženo Danico Tomažič nesporno opredeljeval za OF in se je z njo prav tako gotovo pripravljal na odhod v partizane. Verjetno se jima je nameraval v kaki obliki pridružiti Drago Zajc, ljubljanski filozof in glasbenik, ki se je nekaj mesecev poprej zatekel v Trst. S tem namenom je najbrž usodnega večera prišel k Vukovim, a je našel smrt. Vse to na prvi pogled govori v prid tezi, da so zločin zagrešili nasprotniki OF. V tem smislu so razvili svoje razlage avtorji, ki jih omenjate.

V dokaj podrobnem kritičnem preverjanju pa ugotavljam, da vse te razlage odpovedo, kadar morajo pojasniti, kako naj bi bil zločin izveden. Med drugim pokažem, da ne držijo obtožbe na račun krščanskosocialno usmerjenega pravnika Ernesta Jazbeca, ki se v teh razlagah pojavlja kot glavni osumljenec. Našel sem dokumente, iz katerih izhaja, da Jazbeca 10. marca 1944 zvečer ni bilo v Trstu in da v trojni umor ni mogel biti vpleten niti v posredni obliki. Proti možnosti, da bi bil zločin delo domobrancev ali koga drugega na nemški strani, pa velja ugovor splošne narave: težko si je misliti, da bi ti hodili morit po stanovanjih, ko pa so svoje nasprotnike praviloma aretirali in jih potem zaprli v Koronej ali k jezuitom ali pa jih odgnali v Rižarno, če že ne deportirali v kak drug nacistični lager.

Na kaj pa opirate svojo rekonstrukcijo, po kateri so trojni umor zakrivili slovenski komunisti iz vrst OF?

Pri določitvi storilcev sem se posebno oprl na izsledke policijske preiskave, na nekatera pričevanja in na arhivsko gradivo iz fondov Komunistične partije Slovenije, Osvobodilne fronte in njene Varnostno-obveščevalne službe. Ugotovil sem namreč, da je šlo za delo te oborožene formacije, ki je imela »posebna pooblastila« za boj proti vsakršnim nasprotnikom OF in revolucije. Našel sem poročila vosovskih obveščevalcev, ki so navdahnili zločin, ter odkril vrsto indicev in dokazov, ki dovolj trdno kažejo, kdo je sestavljal morilsko trojko, pa tudi v katerem krogu ljudi je bila sprejeta odločitev o likvidaciji. Morilci so imeli nalogo, da likvidirajo predvsem Vuka. Komunisti so se namreč bali, da bi mladi krščanskosocialni voditelj načel njihov monopol nad narodnoosvobodilnim gibanjem na Primorskem.

V raziskavi navajate vrsto časopisnih člankov iz tistega časa, ki so umor zakoncev Vuk in Draga Zajca pripisovali zakulisnim političnim dinamikam v slovenskih krogih (istega mnenja so bili tudi tedanji policijski preiskovalci). Kljub različnim nazorskim prepričanjem so si bili vsi pisci (tudi anonimni) edini v tej opredelitvi. Vse kaže torej, da je ta krvavi dogodek takoj postal sredstvo za nadaljnje obračunavanje med različnimi akterji na slovenski politični sceni v takratnem vojnem, pa tudi povojnem obdobju.

V svojem delu sistematično popišem odzive v tisku v vojnem času, medtem ko povojne zapise praviloma navajam v funkciji posameznih razlag krvavega dogodka. S pomočjo poznavalcev mi je uspelo najti tudi nekatere malo znane ali sploh neznane časopisne zabeležbe, nastale takoj po trojnem umoru. Tako mi je raziskovalec naše preteklosti Ivo Jevnikar posredoval kopijo četniško usmerjenega Slovenskega Trsta z dne 3. aprila 1944 s člankom o umoru, zgodovinar Renato Podbersič pa kopijo podobno usmerjene goriške Narodne edinosti z dne 5. aprila 1944, ki prinaša nekrolog za Stanka Vuka. Sicer pa je publicistika o tem dogodku izredno obsežna. V mnogih primerih gre za izrazito politično motivirano pisanje, naperjeno proti vsakokratnim nasprotnikom. V resnici je bilo mogoče za zločin s tehtnimi indici osumiti ljudi z različnimi političnimi predznaki, domala vse strani v državljanski vojni, ki je med drugim svetovnim spopadom divjala na Slovenskem, zlasti v t. i. Ljubljanski pokrajini. Kot sem zapisal v knjigi, ta krvavi dogodek zato tudi ponuja zrcalo, v katerem se vsaka od vpletenih strani lahko sooča s svojimi najslabšimi potezami.

Že v prvem delu uvoda navajate trditev, ki jo je prof. Jože Pirjevec zapisal v knjigi Foibe. Una storia d’Italia (Einaudi, 2009) in po kateri so trojni umor v Rossettijevi ulici zagrešili slovenski komunisti. »Komunisti so že imeli pod nadzorom Osvobodilno fronto in niso hoteli, da bi se Vuk pridružil partizanskemu gibanju, kot je nameraval, da ne bi s svojo karizmo okrepil njihovih notranjih tekmecev, ki so bili potencialno nevarni«, je zapisal Pirjevec. V nadaljevanju navajate, da ta teza prof. Pirjevca ni naletela na pozornost slovenske kulturne in zgodovinarske srenje ter niti sorodnikov umrlih. Kako si razlagate to dejstvo? Ali teža vojnih in povojnih dinamik še vedno pogojuje odkrito soočanje s to tematiko?

Ni nujno, da je prezrtju Pirjevčeve teze botrovala predvsem ideološko pogojena potlačitev, čeprav je tudi ta dejavnik v takšni ali drugačni obliki odigral pomembno vlogo. Upoštevati je treba, da se odstavek, ki ga navajate, pojavlja sredi daljše razprave o fojbah. To pa je delo, ki je posvečeno nekoliko drugačni tematiki in ki je po svoji naravi posebno namenjeno ožji strokovni javnosti. Večina slovenskih zgodovinarjev je to razpravo prebrala v slovenskem prevodu iz leta 2012, v katerem pa omenjenega odstavka ni. Zakaj je odmanjkal, ne vem natanko. Dr. Pirjevec je za članek Trpka resnica o trojnem umoru v ulici Rossetti, ki sem ga objavil 9. marca 2014 v Primorskem dnevniku, izjavil, da je hotel z navedbo tega dogodka predvsem pokazati Italijanom, kako je bila druga svetovna vojna kruta za vse. Upoštevajoč gori navedena dejstva, ni posebno čudno, da je slovenska strokovna javnost Pirjevčevo tezo prezrla. Toliko bolj je razumljivo, da njegovih ugotovitev ni opazila niti širša javnost, vključno sorodniki žrtev. Med redkimi, za katere vem, da jih je Pirjevčevo pisanje pritegnilo, je nekdanji direktor Primorskega dnevnika Bojan Brezigar. To je namreč sam zabeležil v nekem svojem časopisnem zapisu.

V uvodu knjige pišete, da bi vaše delo lahko tudi prispevalo k etičnemu očiščenju zgodovinskega spomina na dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem, »ki je kljub skoraj tričetrtstoletni razdalji še vedno potrebno«. Kako lahko postane razščiščenje umora Stanka Vuka, njegove soproge Danice Tomažič in Draga Zajca sredstvo za to očiščevalno dejanje? Zakaj – drugače rečeno – umor v Rossettijevi ul. še vedno vznemirja slovensko javnost, zlasti na Primorskem?

Vemo, da nas polpreteklost, zlasti dogajanje med drugo svetovno vojno, še vedno hudo razdvaja. Ta razdor je posebno globok v osrednji Sloveniji, kjer je bila državljanska vojna med drugim svetovnim spopadom posebno krvava. A doživljamo ga tudi na Primorskem. Prav primer trojnega umora v Rossettijevi ul. dokazuje, kako smo si tudi tu včasih narazen. Seveda je nujen pogoj, da presežemo to stanje, temeljita in pogumna raziskava naše preteklosti. V tem smislu bi tudi moje delo moglo kaj prispevati k očiščenju našega zgodovinskega spomina. Pomembno pa je, da bi v tem razkrivanju trpkih resnic nihče ne videval nujno sovražne osti. S tega vidika sem posebno zadovoljen, da je moje delo podprl ravno dr. Jože Pirjevec, predsednik komisije za zgodovino NOB Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Normalno je, da imamo različne poglede, a normalno bi moralo tudi postati, da se kljub temu med seboj pogovarjamo in sodelujemo, saj je to v skupnem interesu.

Danica Tomažič in Stanko Vuk.

Tej tematiki ste se v preteklosti posvečali kot časnikar, a tokrat je že obsežnost publikacije najbrž zahtevala drugačen znanstvenoraziskovalen pristop. Kaj bi nam lahko povedali o tem?

Pri časnikarskih zapisih si praviloma lahko zastavimo dokaj omejene cilje. V že omenjenem članku Trpka resnica o trojnem umoru v ulici Rossetti sem hotel predvsem predstaviti prezrto Pirjevčevo tezo, opirajočo se na izjavo anonimne pričevalke, češ da so zločin zakrivili slovenski komunisti iz vrst OF. V članku Nova razkritja o trojnem umoru v ulici Rossetti, ki sem ga objavil v Primorskem dnevniku 20. aprila 2014, pa sem zabeležil razkritje iste anonimne pričevalke, po katerem je v krvavem dogodku neposredno sodeloval Albert Gruden - Blisk, doma iz Šempolaja. Z zdajšnjo raziskavo sem si zastavil nedvomno ambicioznejše cilje. Hotel sem kolikor mogoče natančno opisati in osvetliti ta krvavi dogodek ter ga umestiti v širši zgodovinski kontekst. Kot poudarjam v prologu, sem vsekakor opravil zgodovinsko raziskavo, ne pa kriminalistično-sodne preiskave. Gre za dve v marsičem sorodni, a kljub temu bistveno različni nalogi. Pri svojem delu sem uporabil pristope in metode, ki so značilni za zgodovinarje, kakor sta zlasti zbiranje ustreznih pisnih in ustnih virov ter njihova kritična interpretacija, ne da bil pri tem vezan na postopke, ki se jih morajo držati policijski in sodni preiskovalci.

Kakšne so bile največje težave pri snovanju tega dela, ki se opira na kopico arhivskega in raznovrstnega drugega gradiva?

Raziskava je zahtevala veliko dela in torej tudi veliko časa. Z njo sem se ukvarjal dobro leto dni. Brskanje po arhivih je dokaj zamudno. Samo v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani sem bil nekaj desetkrat. Poleg tega sem obiskal sorodnike žrtev, priče in druge informirane ljudi, zlasti zgodovinarje. Z vsemi temi sogovorniki sem si tudi dopisoval. Seveda pa sem moral ne nazadnje preštudirati dokaj obsežno literaturo, kar je od mene zahtevalo dodatnega napora, saj se nikoli poprej nisem resneje ukvarjal s tem obdobjem naše preteklosti. Povrhu vsega nisem zgodovinar, po sili razmer sem postal nekakšen vršilec dolžnosti zgodovinarja. Dodam naj, da je bil to zame ne le umski, ampak tudi moralni in čustveni napor, saj je vendarle šlo za razkrivanje neprijetnih resnic o že tako srhljivi zgodbi.

»Moje raziskovalno potovanje se tu končuje, a pot, ki sem jo prehodil, se nadaljuje in mogoče celo na novo pričenja«, pišete v epilogu. Kakšne možne raziskovalne poti lahko še ubere ta primorska, za vse nas težko sprejemljiva srhljiva in boleča zgodba?

Upam, da sem v svojem delu ustrezno predstavil in osvetlil vsaj ključne vidike tega dogodka, toda marsikaj je ostalo nedorečenega in čaka na nadaljnjo obravnavo, seveda tudi v luči že doseženih rezultatov. V svoji raziskavi sem npr. naletel na zanimive prstne odtise, ki so kljub naporom ostali neuporabljeni, pa tudi na zanimivo šifrirano brzojavko, sporočilo katere je kljub trudu nekaterih strokovnjakov ostalo zakrito. Vesel bi bil, če bi moj prispevek spodbudil nove raziskave o tej tragični zgodbi, pa tudi o dogodkih, ki so z njo tako ali drugače povezani. Marsikje v svojem delu opozarjam, kaj bi bilo po mojem vredno poglobiti. Sam pa se vsaj za zdaj s tem ne nameravam več ukvarjati. Posvetil bi se rad nekaterim nekoliko drugačnim načrtom, ki jih že dolgo, predolgo zanemarjam.

Govornik Martin Brecelj na spominski slovesnosti 10. marca 2024 ob 80. obletnici komunističnega umora ob grobu zakoncev Vuk na pokopališču sv. Ane v Trstu. FOTO: Ivo Jevnikar

Martin Brecelj – filozof in »vršilec dolžnosti zgodovinarja«

Martin Brecelj se je rodil leta 1953 v Buenos Airesu v Argentini, od leta 1964 živi in deluje večinoma na Tržaškem. Maturiral je na klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, iz filozofije pa je diplomiral na tržaški univerzi. Do leta 2015 je bil zaposlen kot časnikar in naposled kot urednik pri Primorskem dnevniku v Trstu, v katerem se je rad oglašal s komentarji. V mlajših letih se je udejstvoval na političnem področju. Bil je pokrajinski in nato deželni politični tajnik stranke Slovenska skupnost ter občinski svetnik in podžupan v devinsko­nabrežinski občini. V zadnjem obdobju intenzivneje goji lastna filozofska in širše kulturna zanimanja. Leta 2000 je pri Mladiki objavil svojo predelano diplomsko nalogo Rivoluzione e catarsi Il pensiero filosofico di Dušan Pirjevec. Leta 2002 je nastopil na študijskih dnevih Društva slovenskih izobražencev Draga na Opčinah s predavanjem Med Evropsko zvezo in svetovno državo. Leta 2009 je sodeloval na simpoziju o Vinku Brumnu v Središču ob Dravi, leta 2011 na simpoziju o Dušanu Pirjevcu na Univerzi v Ljubljani, leta 2012 na Forumu Tomizza v Trstu, leta 2014 na simpoziju o Alojzu Rebuli na Opčinah in še kje. Pisal je tudi o Borisu Pahorju, Carlu Michelstaedterju in o tragični smrti Ludwiga Boltzmanna leta 1906 v Devinu.

Knjiga Martina Breclja Anatomija političnega zločina.

»Molk« in lenoba zgodovinarjev

Tako je Martin Brecelj odgovarjal v pogovoru v goriškem Novem glasu 6. oktobra 2016. Na koncu je omenil, da je po sili razmer postal »nekakšen vršilec dolžnosti zgodovinarja«. To so nadvse pomembne besede. Njegova raziskava nas opozarja, kakšno delo bi »morali« opravljati naši profesionalni zgodovinarji za novejšo zgodovino, vendar se mu izogibajo, na vse možne načine, zatekajo se k temam, ki niso bistvene, bistvene pa ostajajo neraziskane in nepopisane.

Naj ponovim, kar sem zapisal v 3. in 4. nadaljevanju, da je knjiga Martina Breclja Anatomija političnega zločina nekaj najboljšega, kar se nam je po demokratizaciji Slovenije, po letu 1990, »zgodilo« na zgodovinopisnem in knjižnem področju.

Po enem letu po izidu knjige je napisal in izdal še dopolnilo Obračun leto dni po izidu knjige Anatomija političnega zločina (z odgovori na kritike), Mladika, Trst 2017. Letos pa bo Anatomija političnega zločina izšla v prevodu v italijanščini.

Robi Šabec, Martin Brecelj, Komunisti so se bali, da bi Vuk postal primorski Kocbek, Reporter, 14. 11. 2016Bojan Godeša, Sredina na Primorskem in njen odnos z vodstvom OF, Primorski dnevnik, 8. 12. 2016

Bojan Godeša, Umor Stanka Vuka je deloval kot bumerang, Primorski dnevnik, 10. 12. 2016Aljoša Fonda, Prstni odtisi iz Ul. Rossetti spet niso razkrili morilcev, Primorski dnevnik, 26. 9. 2019

Martin Brecelj, Poziv k ohranjanju spomina, Domovina, 14. 3. 2024Tino Mamić, Ljubezen med kristjanom in levičarko so uničili s trojnim umorom, Domovina, 14. 3. 2024

Matevž Čotar, Občutena slovesnost in poziv za dostojanstveno ohranitev grobnice, Novi glas, 14. 3. 2024Konec

1/15