Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [3]

Pred 80 leti, 10. marca 1944, so trije pripadniki komunistične »varnostne službe« VOS v Trstu umorili Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in Draga Zajca. 5. oktobra 2016 je Martin Brecelj v Trstu predstavil knjigo Anatomija političnega zločina, v kateri je objavil poglobljeno raziskavo o tem zločinu, ki je 70 let buril domišljijo, »resnico« o njem pa so pisali levičarji, krivdo pa zvračali na desnico. Ob tej priložnosti sem 11. decembra 2016 v Družini z njim objavil pogovor, ki ga tu v precej daljši varianti poobjavljam.

Martin Brecelj (na sredini) med predstavitvijo knjige Anatomija političnega zločina v Trstu 5. oktobra 2016, levo Renato Podbersič ml, desno Jože Pirjevec. FOTO: Ivo Žajdela

Romansirano izmišljijo o umoru je pripeval celo Fulvio Tomizza

Umor Stanka Vuka v Trstu 10. marca 1944 je bil vse od začetka in do danes, torej celih 72 let /leta 2016/, predmet manipulacij in sprenevedanj. Prednjačili so levičarji, ki so v številnih besedilih dolžili »nasprotnike OF«, čeprav ni bilo praktično nobenih možnosti, da bi trojni umor storili ti. Kljub temu so napletali konstrukte, v katerih so okrivili in s tem očrnili osebe, ki so bile v resnici veliki narodnjaki. Znameniti pisatelj Fulvio Tomizza je o tem napisal tudi odmevni roman in z njim še dodatno prispeval k potvorjeni zgodovini. Tržačan Martin Brecelj po truda polni raziskavi ugotovil, da je odmevni zločin storila komunistična VOS. 5. oktobra 2016 je tržaška založba Mladika to izjemno raziskavo objavila v zajetni knjigi. Avtorja, ki – kako značilno za tovrstne raziskave naše nedavne zgodovine – ni zgodovinar, sem prosil za predstavitev.

Pot vaših prednikov, kot tudi vaša, je bila dolga in vijugava.

Moj oče Ivan se je leta 1948 izselil v Argentino iz političnih razlogov. Doma je bil iz Žapuž pri Ajdovščini na Vipavskem, po vojni pa se je umaknil v Gorico, ker ni hotel živeti v »ljudski republiki« Jugoslaviji. Po mirovni pogodbi iz leta 1947 pa ni hotel niti optirati za Italijo, saj je bil v njem premočan spomin na mačehovski odnos te države do Slovencev, zlasti za časa fašizma. Kot mnogi drugi se je znašel na čezoceanki na poti v Južno Ameriko. Mama Jožica Legiša iz Devina pri Trstu se mu je v Buenos Airesu pridružila čez leto in pol. Oba sta se v nove razmere kar dobro vživela. V zakonu se nas je rodilo petero otrok, oče pa je imel dokaj solidno službo in je med drugim razmeroma hitro zgradil hišo. Naša družina se je polno vključila v življenje tamkajšnje slovenske skupnosti. Do takšne mere, da sem se npr. sam naučil špansko šele v osnovni šoli. A želja po vrnitvi v domače kraje pri starših ni nikoli ugasnila. Priložnost za to se jima je ponudila, ko je mama s tremi mlajšimi otroki prišla na obisk v rojstni kraj. Leto dni pozneje smo pripluli čez ocean še oče, starejši brat Aleš in jaz. Za starša je bila vrnitev velik izziv. Z velikimi žrtvami sta vsem peterim otrokom omogočila, da smo doštudirali.

Šolali ste se v Trstu?

Po preselitvi sem najprej hodil v nižjo srednjo šolo v Nabrežini, saj sem v Argentini opravil le pet razredov osnovne šole, zadnjega kot gojenec slovenskega škofovega zavoda v Adroguéju. Študij sem nadaljeval na slovenskem klasičnem liceju, prvo leto kot gojenec Alojzijevišča v Gorici, potem pa v Trstu. Po maturi sem se vpisal na tržaško filozofsko fakulteto. Študij sem končal z odliko, vendar pozno. Tedaj sem se namreč začel spuščati v politično areno, ki me je pogoltnila za vse življenjsko obdobje. Poleg tega sem moral skrbeti za samovzdrževanje. Po raznih začasnih zaposlitvah se mi je odprla časnikarska pot pri Primorskem dnevniku, pri katerem sem nato služboval do lanskega leta /2015/. Srečo sem tudi imel, da sem si med tem ustvaril družino.

Kakšno je vaše delo v okviru manjšinskih organizacij na Tržaškem?

Kot sem omenil, sem manjšinski politiki posvetil vse delovno obdobje. Že v dijaških letih sem bil aktiven v slovenskih manjšinskih organizacijah, zlasti v Slovenskem kulturnem klubu v Trstu in v stranki Slovenska skupnost. V osemdesetih in devetdesetih letih pa sem se politični dejavnosti popolnoma posvetil, kolikor mi je služba pač dopuščala. To je bil čas velikih in burnih sprememb tudi v našem malem svetu. Bil sem občinski svetnik in podžupan v domači devinsko-nabrežinski občini, postal pa sem tudi politični tajnik Slovenske skupnosti, najprej v tržaški pokrajinski, potem pa na deželni ravni. Zdaj že več let nimam nobenih funkcij, če izvzamem sodelovanje pri organizaciji študijskih dnevov Društva slovenskih izobražencev Draga in kako drugo malenkost /aprila 2024 so Martina Breclja imenovali za predsednika Društva slovenskih izobražencev v Trstu/. Zadnje obdobje svojega življenja bi rad posvetil filozofskim in širšim kulturnim zanimanjem, ki se jim na svoji vijugavi življenjski poti nisem nikoli povsem odpovedal.

Kako ocenjujete položaj in vlogo Slovencev na Tržaškem danes?

Današnji položaj Slovencev v Italiji označuje nekakšen paradoks. Po eni strani se je naš zunanji status bistveno izboljšal, saj smo postali zakonsko priznana manjšina, razpolagamo s svojimi šolami, tiskom, radiem, televizijo ter z vrsto drugih ustanov in organizacij. Tudi sožitje z večinskim narodom občutno napreduje. K vsemu temu so bistveno prispevali demokratizacija in osamosvojitev Slovenije ter njen vstop v Evropsko zvezo. S tem smo tudi Slovenci, ki živimo zunaj meja slovenske države, postali bolj razpoznavni in pridobili ugled. Toda po drugi strani je naša skupnost v zadnjih časih notranje vse bolj krhka že zato, ker je vse bolj narodnostno mešana. Veren odraz tega stanja je populacija slovenskih šol v Furlaniji Julijski krajini. Večina učencev in dijakov prihaja iz narodnostno mešanih in iz italijanskih družin.

Martin Brecelj (drugi z leve) med predstavitvijo knjige Anatomija političnega zločina v Ljubljani 9. novembra 2016, levo Renato Podbersič ml., desno Alenka Puhar in Nadia Roncelli. FOTO: Ivo Žajdela

Kaj vas je pritegnilo k raziskavi skrivnostnega in razvpitega trojnega umora na ulici Rossetti 10. marca 1944?

V resnici me je ta zgodba spremljala od mladih nog. Izhajam iz političnih krogov, v katerih je svoj čas deloval Stanko Vuk. V dijaških letih sem namreč sodeloval pri tedniku Novi list, ki ga je ustanovil svak Stanka Vuka Engelbert Besednjak, ga urejal moj stric Drago Legiša in za katerega je poleg pisatelja ter publicista Franca Jeze redno pisal Stankov nečak Marko Vuk, s katerim sem prijateljeval. V tem krogu se je večkrat vnela razprava o tistem težko razumljivem zločinu, ki so ga mnogi pripisovali nasprotnikom Osvobodilne fronte. Kot znamenje tega mojega zanimanja naj omenim, da sem leta 1994, ob 50. obletnici krvavega dogodka, govoril na spominski slovesnosti, ki jo je priredila Slovenska skupnost na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu.

V zadnjih letih ste v tržaškem Primorskem dnevniku odprli razpravo o umoru, vendar so bili nekateri odzivi značilno omalovažujoči do vaših prizadevanj.

Ta zgodba se je pravzaprav začela leta 2009, ko je tržaški zgodovinar Jože Pirjevec v neki italijanski knjigi o fojbah presenetil s tezo, češ da so trojni umor v Rossettijevi ulici zagrešili slovenski komunisti iz vrst OF. Pirjevec se je skliceval na neko anonimno pričevalko, ker pa je njegove, v marsičem prelomne, ugotovitve v naši javnosti malokdo opazil, sem leta 2014, ob 70. obletnici trojnega umora, opozoril nanje z daljšim prispevkom v Primorskem dnevniku. S tem sem si nenadejano odprl pot do Pirjevčeve anonimne pričevalke, ki mi je razkrila, da je bil eden izmed morilcev Albert Gruden - Blisk, doma iz Šempolaja. To sem potem objavil v drugem prispevku v Primorskem dnevniku. Pirjevčeva teza in moja dodatna razkritja so naletela na odmeven, a tu in tam tudi skeptičen ter polemičen sprejem v tržaški javnosti. Pojavila se je zahteva po poglobitvi celotne zadeve. Moja raziskava zdaj v knjigi je poskus odgovora nanjo. Res pa je v nekaterih polemičnih reakcijah prihajal do izraza tudi predsodek do kritičnih pogledov na NOB na Primorskem.

Umor 10. marca 1944 je razmeroma zgoden politični umor na Primorskem, že to delno nakazuje na storilce.

Iz samega datuma bi v resnici težko sklepali, kdo je zagrešil ta krvavi dogodek. Lahko bi to storili tudi domobranci oziroma pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora, ki je bil ustanovljen novembra 1943 v Trstu in je začel delovati februarja 1944, nekoliko teže slovenski četniki, ki so se na Primorskem organizirano pojavili malo pozneje. Vsekakor je šlo za Slovence, saj so morilci po pričevanju vratarke govorili slovensko. Dejstvo, da se je Stanko Vuk z ženo Danico Tomažič in mogoče tudi z Ljubljančanom Dragom Zajcem odpravljal v partizane, bi na prvi pogled govorilo v prid tezi, da je bil umor delo pripadnikov ene ali druge veje protirevolucionarnega tabora. Toda tovrstne možne razlage odpovedo, kadar morajo pojasniti način, kako je bil umor izvršen. Težko si je npr. predstavljati, da bi domobranci ali kdo na nemški strani hodili morit svoje nasprotnike v mestno stanovanje, saj bi jih lahko aretirali in odgnali v zapor ali v taborišče, začenši s tržaško Rižarno. V svojem delu pa tudi pokažem, da ne veljajo obtožbe na račun četniško usmerjenega pravnika Ernesta Jazbeca, ki se v omenjenih razlagah pojavlja kot eden glavnih osumljencev. Našel sem dokumente, iz katerih izhaja, da Jazbeca 10. marca 1944 zvečer ni bilo v Trstu in da v trojni umor ni mogel biti vpleten niti posredno.

Martin Brecelj kot govornik ob 70. obletnici umora ob grobu Stanka Vuka na pokopališču v Trstu 10. marca 2014.

V knjigi Anatomija političnega zločina na presenečenje mnogih razkrivate storilce umora. Kako ste prišli do virov?

V svoji raziskavi sem skušal zbrati vse razpoložljive ustne in pisne vire o zločinu. Zaslišal sem sorodnike žrtev in druge informirane ljudi, v prvi vrsti zgodovinarje, pregledal sem pristojne arhive ter preučil obsežno literaturo. Na tej osnovi sem kritično pretresel dosedanje razlage krvavega dogodka in naposled razvil še svojo rekonstrukcijo. Pri določitvi storilcev sem se posebno oprl na izsledke preiskave, ki jo je takoj po umoru izvedla tržaška policija, na nekatera pričevanja ter na arhivske fonde Komunistične partije Slovenije, Osvobodilne fronte in njene Varnostnoobveščevalne službe (VOS).

Kaj ste glede umora odkrili? Kdo so storilci? 

Po mojih ugotovitvah moramo v tem primeru razlikovati med izvršilci, navdihovalci in naročniki zločina. Kot izhaja iz kopice indicev in dokazov, ki jih v raziskavi dokumentirano predstavim, so trojni umor izvršili trije pripadniki VOS, in sicer njen načelnik na južnem Primorskem Vidko Hlaj ter varnostnika Albert Gruden in Slobodan Šumenjak. Poleg Hlaja so krvavi dogodek navdahnili vosovski informatorji Albert Rusjan, Boris Cergolj in verjetno Bernard Šemerl, ki so v ovadbah pogreli stare zamere na račun Danice Tomažič in Stanka Vuka še iz časov, ko so sodelovali z mladim komunističnim voditeljem Pinom Tomažičem. Umor Vuka pa so naročili člani Centralne komisije VOS ali komunistični voditelji, ki so bili pristojni za nadziranje VOS na Primorskem. Še najbolj verjetno sta bila v to vpletena član Centralne komisije VOS Edo Brajnik in prvi mož KPS na Primorskem Aleš Bebler, mogoče pa tudi sama načelnica VOS Zdenka Kidrič.

Kateri so bili po vašem razlogi za krut umor dveh znanih tržaških osebnosti in še zakoncev povrh?

Glavna tarča je bil Stanko Vuk. Bil je politično ambiciozen človek, ki je užival veliko podporo med krščanskimi socialci na Primorskem, tudi med duhovniki. Komunistični voditelji so se bali, da bi načel njihov politični monopol nad narodnoosvobodilnim gibanjem v pokrajini, oziroma, če tako rečem, da bi postal nekakšen primorski Aleš Stanovnik, če že ne Edvard Kocbek. Poleg tega si Vuk ni pomišljal odpirati občutljivih vprašanj, kakor je bil umor štirinajstih Cerkljanov na začetku februarja 1944, po krivem obsojenih, da so izdali Nemcem partijsko šolo v Cerknem. To pa se je križalo s komunističnim načrtom revolucionarnega prevzema oblasti. Danico Tomažič so ubili kot stransko žrtev, čeprav je res, da so ji komunisti zamerili, ker se je od njih idejno oddaljila. Tretji ubiti, Drago Zajc, se je znašel na nepravem mestu ob nepravem trenutku. Njegov nepričakovani prihod k Vukovim pa morilcev ni ustavil, ker so ti vedeli, da pri OF ni bil dobro zapisan.

Med raziskovanjem ste menda naleteli tudi na nekatere zanimive dokumente o dogodkih, ki so posredno povezani s trojnim umorom v Trstu.

Res je. Posebej bi omenil rokopisno pismo z dne 29. januarja 1944, s katerim so Aleš Bebler, Joža Vilfan in Franc Leskošek v imenu Pokrajinskega komiteja KPS ukazali Pokrajinski komisiji VOS za Primorsko, naj aretirajo in postrelijo kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter nekatere druge Cerkljane, češ da so Nemcem izdali partijsko šolo, »čeprav jim ni mogoče ničesar dokazati«, kot so dobesedno zapisali. Pismo potrjuje izsledke, do katerih se je že pred šestnajstimi leti dokopal zgodovinar Boris Mlakar v svoji knjigi Tragedija v Cerknem pozimi 1944.

Vaša knjiga bo gotovo pomembno vplivala na odnos do resnice o naši nedavni preteklosti – tudi na Tržaškem.

Upam, da sem nekaj prispeval k boljšemu razumevanju naše polpreteklosti. Zavedam se, kako je moj prispevek omejen in z mnogih vidikov nedorečen. V svoji raziskavi sem med drugim naletel na zanimive prstne odtise, ki so kljub naporom ostali neuporabljeni, pa tudi na zanimivo šifrirano brzojavko, katere sporočilo je kljub trudu nekaterih strokovnjakov ostalo zakrito. Vesel bi bil, če bi moje delo spodbudilo nove raziskave. Zame je bil to vsekakor precejšen umski, pa tudi moralni in čustveni napor. Gre namreč za razkrivanje nekaterih resnic, ki so posebno trpke na Primorskem. Želel bi, da bi v teh prizadevanjih nihče ne videval nujno sovražne osti. S tega vidika sem posebno zadovoljen, da je moje delo podprl dr. Jože Pirjevec, predsednik komisije za zgodovino Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Normalno je, da imamo različne poglede, a normalno bi moralo tudi postati, da se kljub temu med seboj pogovarjamo in sodelujemo. Mar ne gre za naš skupni zgodovinski spomin?

Ivo Žajdela, Martin Brecelj, Umor je izvršila VOS, Družina, 11. 12. 2016

Martin Brecelj na posvetu o Ernestu Jazbecu v Gorici, levo Erika Jazbar, 25. oktobra 2019. FOTO: Ivo Žajdela

Struktura mojega dokazovanja je dokaj zapletena

Do sem je segal pogovor z Martinom Brecljem. Naj tu dodam še navedbe, ki mi jih je napisal v privatnem pismu (2. januarja 2021), ki se je dotikalo Slobodana Šumenjaka oziroma prispevka o njem v Zborniku soboškega muzeja. V njih je namreč na zgoščen način nanizal podatke o storilcih trojnega zločina v ulici Rossetti v Trstu 10. marca 1944.

Tako je zapisal: Struktura mojega dokazovanja je dokaj zapletena. Šumenjakova /vosovski varnostnik Slobodan Šumenjak/ vpletenost v zločin je po mojih ugotovitvah tesno povezana z vpletenostjo nekaterih drugih vosovcev in nekaterih komunističnih voditeljev OF, in to na način, da ni mogoče obravnavati prve ločeno od druge, oziroma da vpletenost drugih povleče za seboj še Šumenjakovo. Menim, da sem vse to najbolje strnjeno prikazal v sklepu monografije v italijanščini, ki ti ga pošiljam v priponki (tekst še ni objavljen).

Cela gora indicev in vrsta posrednih dokazov

Če se omejim na materialne storilce zločina, je Šumenjakova vpletenost tesno povezana z vpletenostjo Alberta Grudna in Vidka Hlaja ter jo v veliki meri logično predpostavlja. Da je bil Gruden neposredno soudeležen v umoru, izhaja iz vrste indicev in dokazov, predvsem iz njegove izpovedi, ki jo potrjuje več pričevalcev. Eden oziroma ena izmed teh je anonimna, je pa tako verodostojna, da je prepričala tudi zgodovinarja, kakršen je Jože Pirjevec. Ostali pričevalci so duhovnik in publicist Kazimir Humar, pisatelj Alojz Rebula ter ožja krajevna Grudnova rojaka Marica Terčon in Radovan Šemec.

Za Hlajevo vpletenost je mogoče navesti vrsto posebnih razlogov, od tega da je bil organizator in šef VOS na južnem Primorskem ter edini član Pokrajinske komisije VOS na tem območju, mimo katerega bi VOS težko izvedla akcijo, kakršen je bil trojni umor v Rossettijevi ulici, do dejstva, da je podpisal poročilo-ovadbo, ki prikazuje zakonca Vuk kot nevarna elementa za OF, pa tudi poročilo-ovadbo, ki prikazuje Draga Zajca, se pravi tretjo žrtev Rossettijeve, kot politično nezanesljivega za OF.

Martin Brecelj na Dragi na Opčinah, 29. avgusta 2020. FOTO: Ivo Žajdela

V svojih spisih navajam vrsto dokumentov

A naj omenim glavne indice ter dokaze, ki po mojih ugotovitvah skupno bremenijo Grudna, Hlaja in Šumenjaka ter še posebej dvojico Hlaj in Šumenjak.

1. Hlaj, Šumenjak in Gruden so se v času zločina nahajali v Trstu in so bili tehnično zmožni izvesti trojni umor. Vsak izmed njih je že imel za seboj več likvidacij. Da je bil Šumenjak posebno gorak za fizično obračunavanje z »izdajalci«.

2. Hlaj, Šumenjak in Gruden ustrezajo opisu, ki so ga o storilcih podale vratarica v Rossettijevi ulici ter njena hči in soseda.

3. V svojih spisih navajam vrsto dokumentov, iz katerih izhaja, da v trojni umor ni bila vpletena Okrožna komisija VOS za Trst. Če je šlo za delo VOS, kot izhaja iz drugega dokaznega gradiva (poleg dokazov o Grudnovi vpletenosti v svojih delih navajam pet argumentov splošne narave v breme VOS-OF), so morali umor izvesti vosovci, ki so delovali v Trstu, a niso bili člani Okrožne komisije VOS za Trst. Hlaj, Šumenjak in Gruden ustrezajo temu pogoju. Poleg njih temu pogoju, kolikor vem, ustreza le še Boris Cergolj, ki pa ga je 8. marca aretirala italijanska policija.

Hlaj je v tem obdobju imel tesne stike z Edom Brajnikom

4. Hlaj in Šumenjak sta skupno z Borisom Cergoljem sodelovala pri vodenju centra VOS za južno Primorsko s sedežem v Trstu in sta povrh delila isto stanovanje, tako da vsako pomembnejše početje enega ni moglo biti tuje drugemu. Poleg tega sta uživala zaupanje osrednjega vodstva VOS in KPS, česar ne gre prezreti pri politično delikatni akciji, kot je bil umor zakoncev Vuk. Hlaj je v tem obdobju vseskozi dokazano imel tesne stike zlasti s članom Centralne komisije VOS Edom Brajnikom.

Hlaj, Šumenjak in Gruden so morili že pred 10. marcem 1944

5. Hlaj, Šumenjak in Gruden so v likvidacijah med seboj sodelovali že pred 10. marcem 1944 (npr. pri umoru Danile Pecenko in Pietra Mazzonija). Zelo verjetno so med seboj sodelovali tudi v Rossettijevi ulici, saj sta Hlaj in Šumenjak v času takoj po zločinu odpotovala iz Trsta proti centrali VOS v Kočevskem rogu, gredoč po območju Okrožne komisije VOS za Istro, kjer je Gruden poveljeval Varnostni službi, o njem pa, kot rečeno, tudi na osnovi pričevanj vemo, da je sodeloval v umoru. Da sta Hlaj in Šumenjak potovala po Istri, izhaja iz pisem Šumenjaka Ivanu Grzetiču ter Franceta Branislja Miru Percu in Ivanu Grzetiču iz druge polovice marca oziroma začetka aprila 1944. V teh pismih namreč beremo, da sta Hlaj in Šumenjak ob odhodu iz Trsta pustila svoje obleke ter drugo opremo (Šumenjak tudi orožje) na območju Okrožne komisije VOS za Istro.

Zakaj sta se zadržala v Trstu natanko do dneva zločina?

6. Preden sta Hlaj in Šumenjak odpotovala v Kočevski rog, je Hlaj po navodilih Centralne komisije VOS predal vodstvo centra VOS za južno Primorsko Borisu Cergolju, Šumenjak pa varnostni sektor centra Francetu Branislju. To sta storila pred 8. marcem 1944, saj je Cergolja tistega dne aretirala italijanska policija. Kot je zabeležil Hlaj, pa sta se s Šumenjakom na Tržaškem zadržala do 10. marca. Zakaj nista odpotovala 8. marca ali prej? Zakaj sta se zadržala v Trstu natanko do dneva zločina? Zakaj njuni sodelavci v Trstu (začenši z Branisljem) tedaj niso vedeli, kje sta in kaj počenjata? Če bi sprejeli, da sta bila vpletena v trojni umor, bi imeli tudi dober odgovor na vsa ta vprašanja.

Zakaj se Hlaj in Šumenjak nista več vrnila v Trst

7. Na srečanju z Edom Brajnikom v Kočevskem rogu 13. in 14. marca je bilo sklenjeno, da Šumenjak odide v Prekmurje oziroma na Madžarsko, Hlaj pa v Renče na Vipavsko, kjer sta prevzela nove zadolžitve. Toda ta odločitev je bila sprejeta nepričakovano. Hlaj in Šumenjak sta namreč predala posle centra VOS za južno Primorsko le začasno, kot sta izrecno trdila Cergolj in Braniselj, posredno pa potrjevala tudi Hlaj ter Šumenjak v svojih poznejših pismih in poročilih. Poleg tega je ta odločitev imela hude negativne posledice za delovanje obveščevalnih in varnostnih služb OF na južnem Primorskem. Zakaj sta Hlaj in Šumenjak zapustila Trst ter svoje vodstvene zadolžitve v njem na takšen način? Še več. Zakaj se Hlaj in Šumenjak nista vrnila v Trst niti zato, da bi vzela svoje obleke in drugo osebno opremo? Če bi sprejeli, da sta bila vpletena v trojni umor, bi spet imeli dober odgovor tudi na zadnja zastavljena vprašanja.

Vse gornje trditve sem v svojih spisih natančno dokumentiral. Seveda gre za posredne dokaze, a teh je toliko ter se med seboj tako ujemajo in dopolnjujejo tudi z drugimi ugotovitvami, ki jih navajam v svojih delih, da je končna slika dokaj jasna.

Ženja Leiler, 1944. Trst. Umor. Kdo ga je zagrešil?, Delo, 10. 11. 2016Alenka Puhar, 1944. Trst. Umor. Kdo ga je zagrešil, Delo, 17. 12. 2016

Robi Šabec, Komunisti so se bali, da bi Vuk postal primorski Kocbek, Reporter, 14. 11. 2016Darka Zvonar Predan, Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina, Večer, 17. 12. 2016

Nadaljevanje v: Martin Brecelj: Stanko Vuk, Trst, umor v ulici Rossetti [5]

1/8