Nadaljevanje iz: Stanko Vuk, Emil Cesar, Trst, umor v ulici Rossetti [2]

Takoj po izidu knjige sem o tej nadvse poglobljeni analizi in študiji Martina Breclja napisal dva prispevka. Poglejmo najprej prvega, ki sem ga pod naslovom Resnica o umoru Stanka Vuka objavil v Demokraciji 17. novembra 2016.

Založba Mladika iz Trsta je izdala knjigo Anatomija političnega zločina, v kateri je Martin Brecelj natančno analiziral in prikazal, da so trojni umor v Trstu 10. marca 1944 storili trije vosovski morilci. Z njo bo konec 70 letnim sprenevedanjem o tem zločinu.

70 let so za umor krivili druge, da bi prikrili svoje

Brecljeva knjiga opozarja, kako so se motili, večina zavestno (tendenciozno), mnogi, ki so za trojni umor v ulici Rossetti krivili nekomunistične ljudi. Najprej sta bila to Jože Vidic, ki je v knjigi Po sledovih črne roke (1975) napisal strupen konstrukt, v katerem je s tem, ko je za umor okrivil Ernesta Jazbeca, tega naredil za še eno žrtev komunizma na Primorskem. Morda še hujši je bil »literarni zgodovinar« Emil Cesar, ki je v reviji Borec (Umolknil je trs, 2001, št. 591–593) objavil več kot 40 strani dolgo skrpucalo, iz katerega so kar vreli komunistični nesmisli. Ko jih beremo, z lahkoto razumemo, kako zločinska in lažniva je bila komunistična ideologija na Slovenskem. Leta 1986 je pisatelj Fulvio Tomizza izdal roman Mladoporočenca z ulice Rossetti, v kateri je v grobem sledil Vidičevemu konstruktu. Zaradi tega je danes ta roman zelo malo vreden. Tudi Mirana Košuto moram omeniti, saj je tudi on povsem nekritično v več besedilih glede te teme klevetal tisto politično opcijo, ki je bila žrtev komunistične revolucije.

Partijec Joža Vilfan je pokazal na Ernesta Jazbeca

Podlago za vse te konstrukte je podal po rangu drugi komunistični politik na Primorskem leta 1944, Joža Vilfan, podpredsednik PK OF za Primorsko, ki je dva tedna po umoru Stanka Vuka, 28. marca 1944, v komunističnem glasilu Kmečki glas pokazal s prstom na Ernesta Jazbeca, češ, da je nekaj pred atentatom Vuku zagrozil s smrtjo. Zdaj je Martin Brecelj z natančno analizo povsem ovrgel Vilfanov tendenciozni namig, ki je čez leta povzročil izdelave strupenih besedil proti Jazbecu. V resnici je bil Ernest Jazbec velik primorski narodnjak, ki se je – po več kot dvajsetletnem italijanskem zatiranju – boril za slovenstvo šolstvo na Primorskem leta 1944, zaradi česar so ga Nemci aretirali, poslali v taborišče Mauthausen, kjer je že po koncu vojne, 20. maja 1945, umrl (to je ena varianta, po drugi so ga po vrnitvi domov ugrabili komunisti in umorili). Ne le, da je bil žrtev nacizma, s strupenimi klevetami so ga naknadno ubili še komunisti tipa Vilfan, Vidic in Cesar.

Šokantno razkritje o komunističnih zločinih na Primorskem

Najprej, Brecljeva knjiga je izjemna analiza. Avtor ves čas gradi na treh vrstah virov: na literaturi, na pričevanjih in na arhivskih dokumentih. Prav slednji so v ospredju in moral je po več kot 70 letih po komunistični revoluciji (tudi na Primorskem) priti nezgodovinar, da se je »zakopal« v bogato arhivsko gradivo, ki je v Arhivu Slovenije, in ki se ga slovenski zgodovinarji še vedno izogibajo – ter se sprenevedajo, kot da ga ni. Brecljeva odkritja virov (partizanskih, vosovskih oziroma komunističnih dokumentov; pisem, poročil, navodil) so šokantna – tako kot je bila obelodanitev umorjenih v rudniku Huda jama leta 2009. Avtor ves čas citira iz teh komunističnih dokumentov in rekonstruira pošastno (morilsko) zgodbo o komunistični revoluciji na Primorskem, to je o zločinski strategiji komunistov, kako totalitarno zavladati tudi tam. Vse, kar se jim je zdelo za konkurenčno, so hoteli uničiti. In tudi so.

Stanko Vuk je slabo poznal komuniste

Stanko Vuk je bil eden najvidnejših krščanskih socialistov na Primorskem. Potem, ko je bil v zaporu oziroma konfinaciji od leta 1940 do 11. februarja 1944, ko so ga Nemci (Friedrich Rainer) izpustili na prostost, se je odločil, da bosta z ženo Danico Tomažič odšla v partizane. Iskal je povezave, govoril o tem z drugim človekom partije na Primorskem (Joži Vilfanom) in ko bi naj odšla iz Trsta k partizanom – so ju ustrelili. Ko se je Vuk srečal z Vilfanom, mu je dal vedeti, da želi v partizanih voditi krščanskosocialno skupino, poleg tega mu je izrazil prizadetost, da so partizani umorili dva duhovnika v Cerknem (Piščanca in Slugo) in še dvanajst drugih Cerkljanov, kar da se nikakor ne sme dogajati.

Toda Vuk je bil dolga leta v zaporu, odsoten od dogajanja in še sanjalo se mu ni, s kom ima opravka – da se želi pridružiti ljudem, ki so notorični zločinci, ki imajo za seboj nepopisne zločine. Komunisti so že maja 1942 poskrbeli, da so se na »eleganten« način znebili Aleša Stanovnika, ki je bil prav tako kot Vuk krščanskosocialno usmerjen, izgrajena osebnost in prav tako kot Vuk, izšolani pravnik. Tudi Stanovnik je bil kritičen do komunističnega (revolucionarnega) nasilja in jim je bil zato velik trn v peti oziroma ovira na poti na oblast, tlakovani z zločini.

Stanko Vuk

Nevaren za komunistično monopolizacijo slovenstva

V Demokraciji sem že obširneje pisal o umoru tako Aleša Stanovnika, kot Stanka Vuka. O krivdi komunistov za smrt Aleša Stanovnika maja 1942 sem 1., 8. in 15. aprila 2004 objavil tri članke, o umoru Stanka Vuka 10. marca 1944 v Trstu pa dva, 22. in 29. aprila 2004. Članke si lahko vsak prebere na spletni strani Baze člankov: www2.scnr.si, tam v rubriko iskanja Ključne besede vpišite npr. Stanko Vuk ali Aleš Stanovnik, v rubriki Medij pa označite še Demokracija, da bo iskanje hitrejše.

Po slabih dveh letih se je zgodba z Alešem Stanovnikom ponovila. Brecelj v knjigi obširno citira iz komunističnih virov, kako so se ti »bali« vseh, ki bi jim na poti na totalitarno oblast bili ovira. Ko to beremo, in ko vemo, kako je bilo partizanstvo organizirano, to je, kako je živelo in delovalo na terenu, si je nemogoče zamisliti, da bi se med takšnimi ljudmi znašla zakonca Vuk. Zato jima je bilo treba še pred odhodom v partizane preprečiti, da bi tja prišla.

V začetku leta 1944 so imeli komunisti že zelo veliko izkušenj, kako to nevarnost odstraniti in potem za nameček krivdo naprtiti drugim (in jih z njo obremeniti) – s čimer so ubili več muh z enim zamahom. Razpolagali so z dobro organizacijo ter s predanimi in v moriji prekaljenimi ljudmi. Kot izhaja iz v knjigi predstavljene dokumentacije, atentata na zakonca Vuk niso izvršili »domači« tržaški vosovci, niti ne nosi neposredne krivde Joža Vilfan, kot smo mislili do zdaj. Vse niti je držal vrh Vosa, to je Edo Brajnik (in verjetno Zdenka Kidrič) in prav tako verjetno Aleš Bebler, prvi komunist na Primorskem.

Kaplan Lado Piščanc, ki so ga Beblerjevi komunisti 3. februarja 1944 umorili v Cerknem – malo pred umorom Stanka Vuka.

Pismo Aleša Beblerja, Josipa Vilfana in Franca Leskoška

Med mnogimi osupljivimi viri je Brecelj v knjigi objavil vsebino (in faksimile) na roko napisanega pisma Aleša Beblerja, Josipa Vilfana in Franca Leskoška (najvišjih partijcev takrat na Primorskem), v katerem so 29. januarja 1944 – po nemškem uničujočem napadu na partijsko šolo v Cerknem 27. januarja 1944 – v imenu Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko ukazali Pokrajinski komisiji Vos za Primorsko, da aretira in ustreli kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter nekatere druge Cerkljane. Ko je Boris Mlakar leta 2000 izdal odlično knjigo Tragedija v Cerknem pozimi 1944, v kateri je osvetlil resnico o tem partizanskem pokolu nedolžnih ljudi kot žrtvenih kozlov (»krivcev« za tragedijo ob nemškem napadu na partijsko »šolo« v Cerknem), očitno tega dokumenta ni poznal. Morda je ta dokument eden najbolj obremenjujočih za partizanstvo. Iz njega od začetka do konca veje posurovela morilska sila, ko trije najvišji komunisti zahtevajo od svoje eksekutive, da brezobzirno izkoristi priložnost in v enem zamahu ubije politične nasprotnike. Berimo.

Komunistična prvaka na Primorskem, Aleš Bebler in Ivan Bratko, naročnika umora štirinajstih Cerkljanov 3. februarja 1944 na Lajšah.

Beblerjev ukaz za pomor v Cerknem

»Pred dvemi dnevi se je v Cerknem dogodil pokolj učencev pokrajinske politične šole. Padlo jih je okoli 25, poleg tega je bilo enako število drugih žrtev (stražarjev, partizanov in civilov). Nenaden in presenetljiv napad na šolo je bil mogoč zaradi izdaje. Izdajalci so morali Nemcem točno sporočiti vse podrobnosti. Tako so Nemci jurišali šolsko poslopje natanko 5 minut po 8 uri (ob tem času se je prejšnje dni pričel pouk). Nemci so bili točno obveščeni zlasti o dostopih v cerkev in celo v zvonik, ker so nekaj minut po udaru v Cerkno že peli njihovi mitraljezi iz vrha zvonika. – Pri napadu udeleženi 'Nemci' so večinoma govorili slovensko (bela garda?).

Iz vsega tega sklepamo, da je izdajstvo zagrešila domača cerkljanska belo-plava garda. To pa iz procesa proti njej poznamo. Takrat so bili oproščeni ali ob­sojeni le na konfinacijo nekateri Cerkljani, ki so gotovo med krivci pokolja. To sta zlasti oba kaplana Piščanec in Sluga ter učiteljica Pa /Pavla Paa, op. I. Ž./.

Z izdajo šole so si ti ljudje zaslužili najostrejšo kazen. Poleg tega je trenutek, ko so prebivalcem še živo v spominu razmesarjena trupla naših učencev in učenk, silno prikladen, da se teh razbojnikov znebimo. V tem trenutku bo vsa množica razumela in odobravala tudi najbolj ostre ukre­pe.

Zato vam naročamo:

1. Odredite takojšnjo aretacijo vseh v prejšnjem procesu na konfinacijo obsojenih in tistih, ki niso bili obsojeni zaradi 'pomanjkanja dokazov'.

2. Odredite takojšnjo aretacijo vseh tistih ljudi v Cerknem, ki vam jih bo RK /Rajonski komite/ KPS označil kot belo ali plavogardistične simpatizerje, čeprav jim ni mogoče ničesar do­kazati. Nekateri taki so se prav ob napadu s svojim brezsrčnim vedenjem razkrinkali (n.pr. hči lastnice hotela Porezen, ki se je še smejala, ko so naši prenašali trupla na pokopališče; pa tudi mati ni nič boljša).

3. Aretacije je treba izvesti naglo, vse v eni noči, po možnosti že nocoj. Pošljite oziroma določite za to človeka, ki bo znal krepko in naglo organizirati te aretacije.

4. Aretirance je treba odpeljati iz Cerknega na bolj varen kraj, izvesti kratko in spretno preizkavo, da se dobijo kaki zanimivi podatki o zvezah, nato pa postreliti.

5. Komunike pošljite na vsak način nam v pregled preden gre med ljudi.

Smrt fašizmu – svobodo narodu!«

Morilsko komunistično pismo Aleša Beblerja, Josipa Vilfana in Franca Leskoška (najvišjih partijcev takrat na Primorskem), v katerem so 29. januarja 1944 v imenu Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko ukazali Pokrajinski komisiji Vos za Primorsko, da aretira in ustreli kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo ter nekatere druge Cerkljane.

Komunistično-»borčevsko« laganje o »belogardističnem izdajstvu« mnoga desetletja po vojni na »spomeniku« nad Cerknim. FOTO: Ivo Žajdela

Zločin in kdo so bili storilci

Stanko Vuk s svojo integriteto ni imel med takšnimi ljudmi dva meseca kasneje kaj iskati. Poskrbeli so, da med njih sploh ni prišel. S tem so v kali preprečili, da bi jim stalno delal težave, ko bi se odzival na njihovo nasilje.

Martin Brecelj je s kirurško natančnostjo, ob uporabi velike množice vosovskih in drugih dokumentov, rekonstruiral kdo in kako je izvedel trojni umor v stanovanju zakoncev Vuk v Trstu. Raziskavo je razdelil v tri poglavja, z vrsto podpoglavij, zato je knjiga tudi kljub množici podatkov zelo pregledna. V prvem Zločin, žrtve in prvi odzivi je prikazal policijsko in sodno preiskavo, podatke o vseh treh umorjenih, pogreb in prve javne odzive.

V drugem Iskanje krivcev med nasprotniki OF je osvetlil razlago (konstrukt) Jožeta Vidica, nadgradnjo njegove razlage, neosnovane obtožbe na račun Ernesta Jazbeca, krhke domneve Vidica, Tomizze in Cesarja ter nezadostna ugibanja Ravla Kodriča in drugih.

V tretjem delu Komunisti na zatožni klopi je najprej prikazal partizanske umore in Vos, podal izhodišče za iskanje krivcev, podrobno prikazal tri vosovce, ki so storili zločin (Vidka Hlaja, Alberta Grudna in Slobodana Šumenjaka ter podrobno raziskal njihovo gibanje pred in po atentatu) ter skrivnostni umik storilcev (vosovcev Hlaja in Šumenjaka) iz Trsta po 10. marcu, to je po datumu umora. Podal je domneve o vzrokih zločina in raziskal tri partijske tovariše Pina Tomažiča, ki so s svojimi dopisi pripomogli, da je Vos umorila zakonca Vuk. Osvetlil je primorske protifašiste v očeh KPS, primorske t. i. sredince in sovražni odnos vodstva partizanov do njih, prikazal dogajanje na Primorskem pozimi 1944 in Vukov stik s komunistično OF ter opisal katoliške »sredince«, ki so bili večinoma z Vukom. Na koncu je osvetlil Pokrajinski komite Vos in njenega načelnika Mira Perca, vrhovna vosovca Zdenko Kidrič in Eda Brajnika ter še partijski nadzor nad Vosom in glavno vlogo vodilnega partijca na Primorskem Aleša Beblerja. Ta je bila izrazito revolucionarna, to je uničevalna oziroma kriminalna.

Komunisti so imeli na Primorskem lahko delo

Ravnanje komunističnih revolucionarjev na Primorskem nam še bolj prikaže njihovo strategijo ter taktiko na relaciji »odpor proti okupatorju« in komunistična revolucija. Ker so bili Primorci zelo udarjeni zaradi italijanskega (fašističnega) raznarodovanja in trpinčenja, so imeli komunisti tam zelo lahko delo, saj so se Primorci množično pridružili vsakemu, ki se je boril proti fašistom oziroma za osvoboditev. Zato so komunisti (partizansko vodstvo) striktno poudarjali, da se borijo proti fašistom in za osvoboditev dežele. Vse ostalo, to je revolucionarni boj za oblast, pa so tu morali čim bolj prikriti. Niso nastopali pod imenom komunisti, ampak strogo pod maskirnim imenom Osvobodilna fronta (OF). Brecljeva raziskava in analiza v knjigi to odlično prikaže.

Kdo je umor v Trstu krmilil

Umor enega vodilnih narodnjakov na Primorskem Stanka Vuka je organiziral drugi vodilni vosovec na Primorskem Vidko Hlaj, vendar pod ukazom in potem budno spremljavo vosovske centrale na Dolenjskem oziroma Eda Brajnika in Zdenke Kidrič. Ta dva pa sta bila pod budno kontrolo – in vzpodbudo – obeh vodilnih komunistov Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja, ker pa je šlo za Primorsko, pa tudi Aleša Beblerja.

Brisanje sledi za storilci umora v ulici Rossetti

Brecelj je natančno prikazal, kako so partijci (komunisti) po zločinu »brisali sledi« za seboj oziroma skozi propagandni stroj, ki je skozi celo revolucijo igral eno ključnih vlog za uspeh, s prstom kazali na druge. Še isti mesec po atentatu je Joža Vilfan v Kmečkem glasu prst uperil na nasprotnike OF in konkretno na Ernesta Jazbeca, ki da je Vuku pred tem »zagrozil s smrtjo«, za nameček pa je PO OF za Primorsko izdal letak z naslovom Primorci, kjer so še bolj jasno okrivili »belo-plave agente« ter Jazbeca, za katerega so zapisali, da je »kupljeni hlapec okupatorja, prosluli organizator lažislovenskih šol in izdajalec«. Očitali so mu torej to, kar so sami počeli (in kar njihovi somišljeniki počnejo še danes): sodelovanje z okupatorjem in izdajstvo. Vmes pa še, da je organiziral »lažislovenske« šole. Ne, organiziral je šole za slovenske otroke, ki jih prej desetletje in pol ti niso mogli obiskovati.

Ernest Jazbec

Ernest Jazbec – žrtveni kozel

Mimogrede, Ernest Jazbec naj bi Vuku ob srečanju nekaj dni pred atentatom dejal: »Ako se bo meni kaj zgodilo, sta vidva z ženo določena za talca.« Najprej, ne vemo, v kakšnem kontekstu pogovora je Jazbec izrekel to domnevno »grožnjo«. Čisto možno, da v globokem razočaranju, potem ko se je on aktivno prizadeval za slovenstvo na Primorskem v težkih časih okupacije in komunističnega nasilja, potem pa je od dobrega znanca Vuka izvedel, da se ta odpravlja na odhod k partizanom, torej k tem nasilnežem. Čisto možno, da mu je omenjeno »grožnjo« izrekel v afektu razočaranja. Sploh pa, eno so besede, bistveno nekaj drugega pa dejanja. Potem: najprej je izrazil pogojnik, če se njemu kaj zgodi, šele potem bi lahko bila zakonca Vuk »določena« za »talca«. Izraz talec seveda ni nujno pomenila ustrelitve, ampak tudi svoj izvorni pomen. Sploh pa se je gornji Jazbečev stavek »grožnje« Vuku prenašal po liniji »rekla-kazala« in to preko oseb, ki so smrtno sovražile Jazbeca. Vendar, o Jazbecu bomo še pisali, saj si zasluži rehabilitacijo po več kot 70 letih klevetanja.

Skratka, knjiga Martina Breclja Anatomija političnega zločina je podrobna analiza in prikaz, kako so komunisti na svoji poti na oblast ubijali politične nasprotnike tudi na Primorskem, predvsem pa, kako so sovražili ter uničevali vse, ki jim niso bili povsem podrejeni ali nenevarni. Knjiga se pridružuje zdaj že skoraj nepregledni množici drugih, ki podrobno opisujejo najhujše zločinsko »gibanje« v slovenski zgodovini.

Ivo Žajdela, Resnica o umoru Stanka Vuka, Demokracija, 17. 11. 2016Nadaljevanje v: Martin Brecelj: Stanko Vuk, Trst, umor v ulici Rossetti [4]

1/9