Odkar je Martin Brecelj leta 2016 v Trstu izdal knjigo Anatomija političnega zločina ni nič več tako kot je bilo. Namreč, trojni umor v ulici Rossetti v Trstu 10. marca 1944, v katerem so kot osredno osebo ubili krščanskega socialista Stanka Vuka, so imeli dolga desetletja v publicistični lasti levičarji. Bolj ali manj uspešno so v javnosti vzdrževali predstavo, da je umor izvršila slovenska prodomobranska ali pročetniška stran. Z Brecljevo knjigo ne le, da smo dobili vrhunsko zgodovinopisno-detektivsko rekonstrukcijo umora, tudi z obširnimi opisi okoliščin (konteksta), ampak tudi, kako to, da se je za morilci izgubila vsa sled, zaradi česar so imeli levo usmerjeni pisci dokaj lahko delo, da so umor naprtili »desnici«.

Martin Brecelj FOTO: Ivo Žajdela

Kako povsem so odpovedali slovenski zgodovinarji

Namreč, Brecelj je s svojimi ugotovitvami porušil še tega enega res zadnjih mitov, ki je levičarjem še ostajal, umor Stanka Vuka. V »mogočno« stavbo komunističnih zločinov je dodal še eno opeko. Te opeke so drugačne, rdeče barve, in ne bele, kot titofilno kamenje na Sabotinu in po drugih pobočjih na Krasu.

Tako kot Igor Omerza glede Udbe je Martin Brecelj v primeru Stanko Vuk nazorno prikazal, kako povsem so odpovedali slovenski zgodovinarji, ki so se že zdavnaj odločili, da ne bodo obravnavali celih poglavij naše novejše zgodovine, in to ključnih, kot so komunistično nasilje, Edvard Kardelj, Udba, umor Stanka Vuka, če omenim le nekatere teme od nepregledne množice tistih, ki za te zgodovinarje obstajajo kot ne-teme, kot da ne obstajajo.

Odpravlja nekaj netočnosti iz slovenske knjige ter kasnejših zapisov

Zdaj je Martin Brecelj na povabilo italijanskega založnika napisal krajšo verzijo svoje knjige Anatomija političnega zločina. Videmska založba Gaspari editore jo je izdala pod naslovom Il triplice omicidio di via Rossetti (Trojni umor v Ulici Rossetti). Avtor jo je predstavil v Trstu 8. novembra 2024 in dejal, da italijanska knjiga nekoliko bolj strnjeno povzema dosedanje ugotovitve in hkrati odpravlja nekaj netočnosti iz slovenske knjige ter kasnejših zapisov.

Trije komunistični morilci 

Brecljev sklep ostaja isti: Vuka, njegovo ženo Danico in Draga Zajca so umorili trije pripadniki Varnostno-obveščevalne službe (VOS). Trojica morilcev je 10. marca 1944 prišla v stanovanje v Ulici Rossetti po naročilu slovenskega komunističnega vrha znotraj Osvobodilne fronte (OF), ta je bila le njihova krinka za javnost. To, da je bila Danica oblečena v plašč, čeprav tistega večera ni nameravala oditi od doma, vodi k domnevi, da so morilci sprva načrtovali odgnati zakonca Vuk nekam drugam. Toda navzočnost ljubljanskega znanca v stanovanju jim je prekrižala načrte. Morilci so bili verjetno zmedeni, ko so zagledali Draga Zajca, ki je po Brecljevi rekonstrukciji kolateralna škoda zločina, saj se je znašel ob napačnem trenutku na napačnem mestu.

Morilci so bili v Šempolaju rojeni Albert Gruden (1923–1982), Štajerec Slobodan Šumenjak (1923–1944) in Istran Vidko Hlaj (1921–1997).

Predstavitev knjige v Trstu 8. novembra 2024: avtor Martin Brecelj ter zgodovinarja Jože Pirjevec in Raoul Pupo. FOTO: Damjan /Primorski dnevnik

Komunisti so odstranjevali in uničevali vse, kar jim ni bilo po godu

Tudi Breclj meni, kot še kdo, da so se komunisti bali Vuka. Ta intelektualec se je malo pred tem vrnil iz zapora po obsodbi na drugem tržaškem procesu in je koval močno krščanskosocialno strujo znotraj OF, zato je komuniste skrbelo za njen primat znotraj partizanstva. Naj k temu dodam, da so bili komunisti tipični totalitaristi, ki so odstranjevali in uničevali vse, kar jim ni bilo po godu. Tako tudi Vuka.

»Moj sklep je, da je Martin Brecelj prišel do resnice,« je na predstavitvi knjige v Trstu dejal zgodovinar Jože Pirjevec. Italijanski zgodovinar Raoul Pupo, ki ga je Brecelj prosil za pregled knjige, pa je dejal, da v tej zgodbi, ki ima vse elemente kriminalke, manjka »kadeča se pištola«, se pravi kronski dokaz. Pupo si zato ni upal ponoviti Pirjevčevih besed, da se je Brecelj dokopal do resnice, avtorju knjige pa je priznal, da je opravil temeljito raziskovalno delo, ki čeprav ne vsebuje dokaza vseh dokazov, je vendarle »koherentno, ker se vsi indici med seboj ujemajo«.

Pupo sicer ni dodal nič izvirnega, le ugotovitev. Pravzaprav sta tu Pirjevec in Pupo manj pomembna, pomembna je Brecljeva odlična analiza dogajanja.