Nadaljevanje iz: Narodni heroj Albert Gruden - Blisk, Sežana, spomenik zločincu [1]

»Zgodbo« Marte Terčon iz Slivnega pri Nabrežini je pod naslovom Terčonovi-Pirčevi še danes ne vedo, kje leži njihova Marta 20. novembra 2010 v Primorskem dnevniku opisal Aleš Brecelj. Ker spada k tragediji iste vasi, jo dodajam temi umora Rosande Kralj (Marta in Rosana sta bili sestrični) in njene sosede Vide Kralj ter povzemam Brecljevo pisanje.

Marica in Vida Terčon o »izginotju« sestre Marte

Prostorna domačija Terčonovih (po domače Pirčevih) v Slivnem pri Nabrežini razpolaga z enim največjih borjačev na Tržaškem Krasu. Na njem so se prirejale razne prireditve in tudi poletni nastopi Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. Člani Terčonove – Pirčeve družine so med drugo svetovno vojno in po njej doživeli marsikaj zanimivega, žal pa tudi izredno tragičnega. Na pogovor o tistih težkih časih izpred šestdesetih let sta prijazno pristali gospe Marica in Vida Terčon.

Družina Pirčevih je ob izbruhu druge svetovne vojne štela deset članov. Oče Just Terčon in mati Marjeta Kralj sta se poročila leta 1921 in rodilo se jima je osem otrok: Jelka, Marta, Ciril, Vanko, Marica, Vera, Vida in Anica. Od teh osmih otrok je živih še pet /leta 2010/.

Rosanda Kralj, Vida Kralj in Marta Terčon, tri dekleta iz Slivnega pri Nabrežini, ki so jih umorili partizani.

Udarec po hrbtu, ker je sorodnico nagovoril po slovensko

Pirčevi so bili trdna slovenska kmečka družina, ki je bila globoko verna. Oče je bil dober gospodar. V mladosti, še pod Avstro-Ogrsko, je obiskoval kmetijsko šolo v Gorici in je pridobljeno znanje s pridom uporabljal. »Nekaj zaslužka mu je v letih pred izbruhom druge svetovne vojne navrglo še prevažanje kraškega kamna iz Nabrežine v Trst, zlasti do pokopališča pri Sv. Ani. Kamen je vozil tja z volovsko vprego,« je povedala Marica Terčon.

Med fašizmom so Terčonovi postali Terzoni in vsi otroci so morali obiskovati italijansko osnovno šolo, enorazrednico, ki je bila v Slivnem. Pred vojno in med njo sta se zaradi ustrezne starosti lahko nadalje izobraževala Marta, ki je v Trstu obiskovala trgovski zavod, ter Ciril, ki je obiskoval kmetijsko šolo v Pazinu. Oba sta študij pretrgala nekoliko pred kapitulacijo Italije leta 1943 in nato sta pomagala doma na kmetiji. Fašistične oblasti Pirčevih niso neposredno nadzorovale, vendar je oče Just nekoč na kolodvoru v Trstu dobil močan udarec po hrbtu, ker je sorodnico nagovoril po slovensko.

Domačija Terčonovih v Slivnem pri Nabrežini. FOTO: Ivo Žajdela

Pri Pirčevih je stanovala učiteljica in skladateljica Breda Šček

Dokler je kolikor toliko obstajala v Slivnem slovenska šola, je pri Pirčevih stanovala učiteljica in skladateljica Breda Šček, sestra duhovnika, politika ter vsestranskega kulturnega delavca Virgila Ščeka. Frančiška Peric, prateta naših sogovornic, je bila krstna botra dr. Dorčetu Sardoču, znanemu narodno-političnemu delavcu in vidnemu članu organizacije TIGR. »Dr. Sardoč je bil zelo navezan na Slivno, svojo rojstno vas, in tudi na našo družino. Po vojni, leta 1947, je bil za birmanskega botra bratu Vanku,« je pojasnila Marica Terčon.

Marta Terčon

Sestrični Marta in Rosanda sta nosili pakete internirancem v Gonars

Naši sogovornici, ki sta bili ob izbruhu vojne stari manj kot 10 let, se dogodkov iz let 1940 in 1941, npr. samega vstopa Italije v vojno, razkosanja Kraljevine Jugoslavije in drugega tržaškega procesa, bolj bledo spominjata. Seveda pa sta vedeli, da se dogaja veliko hudega. Dobro se spominjata, da je njuna sestra Marta skupaj s sestrično Rosando Kralj in prijateljico Desanko Fabjan nosila pakete s hrano internirancem v Gonars. V spominu imata tudi dogajanje ob razpadu fašističnega režima in kapitulacije Italije septembra 1943. Tedaj so italijanski vojaki hodili mimo vasi, prihajali so tudi po poti, ki iz Šempolaja vodi v Slivno. Vaščani so marsikomu izmed njih dali nekaj hrane in celo civilno obleko, da bi se tako laže ognili Nemcem, ki so bivše zaveznike pošiljali v Hitlerjeva taborišča na prisilno delo. Ne spominjata pa se, da bi takrat v bližnji ali nekoliko v bolj oddaljeni okolici vasi prišlo do krvavega obračuna s kakim fašističnim funkcionarjem. Za tak primer pa je vedel, kot izhaja iz njegovih spominov, ki jih je izdala Mohorjeva družba, pisatelj Alojz Rebula, doma iz bližnjega Šempolaja.

Grob Marte Terčon v Slivnem pri Nabrežini je prazen ... FOTO: Ivo Žajdela

Iz domačega hleva »je šel« tisoč kilogramov težak vol

Ko so si Nemci septembra 1943 priključili Primorsko, so se s svojimi oboroženimi silami nastanili tudi v Devinu, Sesljanu in Nabrežini ter krvavo gospodarili na vsem območju, tudi v Slivnem. Upor, ki se je dvignil proti fašistom, se je še bolj razplamtel. Kot vsi vaščani so tudi Pirčevi pomagali partizanski vojski s hrano in še čim. »Takrat je iz domačega hleva šel tisoč kilogramov težak vol,« se je spominjala Vida Terčon.

V sami vasi je nastal leta 1943 odbor OF, kateremu je do 27. februarja 1944 predsedoval stric obeh sogovornic Jože Kralj, kot je to opisal njegov sin Ivo v spominih na to obdobje, objavljenih v Primorskem dnevniku 19. maja 2010. Da bi preprečili širjenje odpora, so Nemci ravno tistega dne v februarju 1944 odgnali vse moške od 16. do 60. leta starosti iz vasi in občine Devin-Nabrežina na prisilno delo v rajh.

»Med deportiranci je bil tudi naš oče. Z večino sotrpinov je bil odgnan na Bavarsko, od koder se je vrnil domov šele po koncu sovražnosti na začetku maja 1945, marsikateri drug vaščan pa je prišel v domači kraj še kasneje,« je povedala Vida Terčon.

Starša sta kljub temu, da hčerke nista mogla prenesti na domače pokopališče, njeno ime lepo napisala na grobu v Slivnem. FOTO: Ivo Žajdela

Pod noč, 30. aprila 1944, so prišli partizani ...

Ker je obstajala neka možnost, da bi očeta osmih še nepolnoletnih otrok izpustili, je Marta Terčon, ki je znala nekaj nemščine, šla kmalu po deportaciji, marca 1944, na nemško komando v Nabrežino. Tam je skušala posredovati za očeta. Ko se je s kolesom vračala domov, ji je nekaj časa sledil nemški vojak. Marta je bila namreč privlačno dekle. Vse to dogajanje pa je bilo za nekatere pristaše OF zagonetno in osumili so jo, da vohuni za okupatorje.

»Le dva meseca po tem, ko so Nemci odpeljali našega očeta, so 30. aprila 1944 prišli partizani, a tokrat ne po živila ali kaj drugega, ampak po našo 19-letno sestro Marto. Pod noč so stopili v kuhinjo, kjer smo bile z našo mamo in Marto še Vera, Vida, Anica in jaz, trije uniformirani oboroženci, nekateri drugi pa so ostali na borjaču. Ker je nekdo v soseščini začel klicati na pomoč, je ozračje postalo zelo napeto: oboroženci so zagrozili vsem prisotnim, da nas bodo pri priči ustrelili, če Marta ne pride takoj z njimi.

Marto je 27. maja 1944 umoril 16-leten fant, partizan

Sestra nas je skušala potolažiti, posebno še mamo, rekoč, da se bo kmalu vrnila, vendar si je snela zlat prstan, ki ga je prejela v dar od staršev. Tudi partizani so govorili, da bo kmalu prišla domov, saj da gre z njimi do Šempolaja ... in tako so jo odgnali,« je o dogajanju povedala Marica Terčon in dodala: »Podobno usodo je istega dne doživela vaščanka Vida Kralj, ki pa se je po dobrem letu vrnila domov. Vendar, kot je že povedal bratranec Ivo Kralj v svojih spominih, sta kasneje Vido in njegovo sestro Rosando 7. maja 1945 dva oznovca, sicer domačina, odgnala v smrt.

Marte pa ni bilo več nazaj. Pozneje smo zvedeli, da so jo odgnali v okolico Vrabč, vasi na robu Vipavske doline, kjer je skoraj štiri tedne delala za partizansko vojsko. Zahteva po njeni 'likvidaciji' je nato po vsej verjetnosti prišla iz domačih krajev.«

»Partizan, ki bi jo moral ustreliti, ni hotel tega storiti, ker je bil prepričan, da Marta ni nobena izdajalka. Zato jo je umoril 16-leten fant, in sicer 27. maja 1944,« je pojasnila Vida Terčon.

Umorjena Marta Terčon je v vaški skupnosti v Slivnem pri Nabrežini prisotna s svojo podobo. FOTO: Ivo Žajdela

V noči pred dnevom odkopa so jo »neznanci« odnesli v neznano

»Kot so nam povedali, so po umoru našo sestro na hitro zakopali v gozdu v okolici Vrabč tako, da je iz zemlje molel čevelj. Po prizadevanju krajevnega župnika in dobrih domačinov so napravili konec tej sramoti s tem, da so jo krščansko pokopali na bližnjem pokopališču. To se je zgodilo še med vojno. Po vojni, leta 1947, smo sorodniki, zlasti po prizadevanjih očeta in mame, ugotovili kraj groba ter določili dan odkopa in pokopa na domačem slivenskem pokopališču,« je povedala Marica Terčon in nadaljevala: »Danes ima naša Marta na družinski grobnici na slivenskem pokopališču vklesano ime, ob njem je tudi slika, le da njenega trupla ni v grobu. Marta spet leži neznano kje na gmajni. Zgodilo se je nekaj res neverjetnega, več kot zločinskega. V noči pred dnevom načrtovanega odkopa in prenosa v domači kraj so neznanci oskrunili grob in odnesli njene posmrtne ostanke v neznano. Vsa poizvedovanja o njeni dokončni usodi niso do današnjega dne, torej tudi po demokratizaciji Slovenije, privedla do nobenih rezultatov.«

Spominska plošča v Slivnem pri Nabrežini z imeni Rosande Kralj, Vide Kralj in Marte Terčon, ki so jih umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

»Zgodba« Marte Terčon je marsikoga pretresla

Po vsem povedanem pa bi bilo primerno še omeniti, da sta bila Ciril in Vanko Terčon, brata naših sogovornic, eden pri partizanih, drugi pa pri Narodni zaščiti. Marica Terčon je bila od leta 1954 do 1981 hišna pomočnica pri gospe Emi Colja Tomažič. To je celih 27 let in gotovo je z materjo Pina in Danice Tomažič vzpostavila globok človeški odnos. O tem je nekaj povedala v intervjuju v zvezi z odkritjem spominske plošče na pročelju vile Tomažičevih, ki je izšel v Primorskem dnevniku 1. oktobra 2010. Zelo verjetno bi iz njenih spominov na to obdobje nastala dolga zgodba, ki pa bi presegala medvojni okvir tega razgovora.

 »Zgodba« Marte Terčon je marsikoga pretresla. Tako je tudi znani pesnik in misijonar na Japonskem pater Vladimir Kos, ko je v Katoliškem glasu prebral krajši zapis ob 50. obletnici njenega umora, posvetil temu kraškemu dekletu ganljivo pesem, ki jo je omenjeni tednik objavil 9. junija 1994.

Več kot dvajset let demokracije v Sloveniji je moralo preteči, da so 1. decembra 2013 na cerkev v Slivnem pri Nabrežini postavili spominsko ploščo z imeni Rosande Kralj, Vide Kralj in Marte Terčon, ki so jih umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje v: Albert Gruden - Blisk, družina Gustinčič, Suhorje, Brkini [3]

1/8