Lazarjeva sestra

Atributi: kuhalnica, šop ključev, posodica z mazilom

Zavetnik: gostoljubnosti, gospodinj, kuharic, služkinj, delavk, peric, hišnih poslov, gostilničarjev, hotelirjev, kiparjev, slikarjev; priporočajo se ji proti krvavitvam in v smrtni uri.

Cerkve: v Sloveniji je ena cerkev sv. Marte, kapucinska cerkev, podružnica župnije Marijinega vnebovzetja v Kopru.

Med redkimi iskrenimi in požrtvovalnimi prijatelji, ki so bili Jezusu zvesti ves čas njegovega zemeljskega življenja, je bila tudi družina Marte iz Betanije. Jezus je bil pri njej in njeni sestri Mariji ter bratu Lazarju vedno dobrodošel. Njihova hiša je bila kotiček, kamor se je vedno lahko zatekel, da si odpočije in naužije pristne, nenarejene domačnosti in gostoljubja. Marta, glava družine, gospodinja, mu je vselej z veseljem in največjo pozornostjo postregla in mu tako po svoje izkazala svojo vdanost in ljubezen. Jezus to ceni, zato njegovega stavka »Marija si je izvolila najboljši del« ne gre razumeti kot kritiko Martine gospodinjske vneme in skrbi. Jezus dobro ve, da se tudi za Martino »zunanjostjo« skriva iskren namen služiti Gospodu. Želi jo le opozoriti, da je treba gostu (Bogu) ne samo postreči, pač pa mu tudi prisluhniti. Marta si je te besede dobro zapomnila, saj nas ob Lazarjevi smrti preseneti s svojo globoko vero v Jezusa, Božjega Sina, in vstajenje od mrtvih. Nič ne vemo o tem, kako se je Martino življenje, življenje njenega brata in sestre končalo. Vse, kar povedo evangelisti, je, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Legendarno izročilo pravi, da so vse tri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno odprto morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. Tu je Lazar oznanjal Kristusa in postal škof. Marta pa je s svojo deklo Marcelo zbirala ob sebi neomožena dekleta in živela z njimi v samoti v pobožnosti in deviški čistosti.

Ime: Marta izhaja iz aramejskega imena, ki pomeni »gospa, gospodinja«.

Rodila se je v času okrog Jezusovega rojstva, umrla pa okoli leta 80.

Družina: Bila naj bi najstarejša hči premožnih staršev; imela je še sestro Marijo in brata Lazarja.

Upodobitve: Upodabljajo jo kot preprosto ženo, največkrat s plaščem in ruto na glavi. Pri sebi ima različne atribute: kuhalnico, posodico z mazilom oz. blagoslovljeno vodo, šop ključev. Včasih je ob njej zmaj (ki ga je pregnala in rešila mesto Tarascon), redke pa so upodobitve, ko drži v rokah rožni venec in knjigo. 

Legenda: Malo pred smrtjo zasliši nebeško godbo in vidi, kako angeli spremljajo dušo njene sestre Marije v nebesa. Ko tudi sama zahrepeni po tem, je kmalu uslišana. Prikaže se ji Kristus in ji reče: »Pridi, preljubezniva moja! Ti si me na zemlji sprejemala v svojo hišo, jaz pa bom tebe sedaj sprejel v svoje, večno bivališče.«

Marto bi lahko imenovali tudi Jezusovo »gospodinjo«, saj se je za vedno »vpisala« med zavetnike žena, ki pozabljajo nase, da lahko požrtvovalno skrbijo za druge. Kljub navidezni graji (»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« in »Marija si je izvolila boljši del«) se je Jezus v njeni hiši gotovo dobro počutil in sprejemal njeno gostoljubje. Prav Marta je je kasneje, ob smrti brata Lazarja, izpovedala svojo vero in k Jezusu privedla tudi svojo sestro Marijo.

Izgon: Legendarno izročilo pravi, da so veliki duhovniki hkrati z Jezusom sklenili umoriti tudi Lazarja. Tako so njega in obe sestri nagnali v razmajan čoln brez vesel in jader ter jih pognali na valovito in vetrovno morje. Božja roka pa je čoln vodila skozi vse nevarnosti ter jih pripeljala do pristaniškega mesta Marseille na francoski obali. V bližini tega mesta naj bi Marta pozneje ustanovila samostan, kjer naj bi skupaj z enako mislečimi ženami v devištvu in asketskem življenju živela še trideset let.

Skupnost: Po Marti se imenujejo »sestre sv. Marte«, kongregacija, ki je bila ustanovljena leta1894 v Kanadi.

Izpoved vere: »Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27).

Zadnje besede: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo!«

Grob: V mestu Tarascon so v 12. stoletju postavili cerkev svete Marte in v njej častili njene relikvije. Tam je v veličastni kripti še danes njen sarkofag, kosti pa ni več.

Goduje: 29. julija.

Molitev: »Gospod Bog, v sveti Marti občudujemo tvojo dobroto. Ugajala ti je njena postrežljivost, sprejmi tudi našo dobro voljo v tvoji službi.« (prošnja nad darovi) 

Splet: www.themarthas.com