Počasi se prebijam skozi Suhadole, Moste, Komendo in druge vasi v naši komendski občini. Postale so pravo mravljišče odstranjevanja posledic potresa. Srečujem domače gasilce in druge, člane Civilne zaščite, celo več deset vojakov Slovenske vojske vzdolž ceste Moste-Mengeš v smeri proti gasilskemu domu v Mostah. Večkrat srečam policijsko vozilo, pa tudi vozilo vojaške policije. Podoba je, kot da bi bil v naši občini skorajda vesoljni potop. Zaenkrat še ne, smo ga pa delno dodobra občutili.

Prizori te dni po Sloveniji, občini Komenda: kupi uničenega v poplavah so vse večji in višji. FOTO: Jožef Pavlič

Pri čiščenju cerkve sv. Boštjana v Mostah so pomagali številni vaščani: prišli so člani Župnijske karitas Komenda, cerkveni ključarji, in celo skavti iz župnije Ljubljana-Vič.

Proti večeru, ko sem doma opravil najnujnejše in tudi, kar sem čutil, da sem dolžan narediti kot časnikar (poročati, kako je v naših vaseh in fotografirati, da bodo imeli ljudje vidni dokaz, kako so bili prizadeti, ko bodo potrkali na vrata zavarovalnice), sem se ustavil pri hiši št. 38A tik poleg razdejanega mostu prek reke Pšate v Suhadolah. Lastnika Marjan Gregorc in žena Marta me nista nahrulila, kot me je voznica mercedesa, ko sem fotografiral razdejanje v jami pri Zelenem gozdičku pri Mostah, za nekaj sekund ustavil svoje vozilo, da sem naredil posnetek, marveč zelo prijazno sprejela in mi pokazala spodnje prostore hiše, v katerih je praktično vse uničeno. Pridružil se nam je tudi Andrej Jelčič iz Stare vasi na Bizeljskem, ki je sam od sebe, ko je zvedel, kaj se je dogodilo v Suhadolah, prihitel pomagat sestri Marti Gregorc. Videli smo uničen pralni stroj, hladilno skrinjo, peč za centralno kurjavo (še sreča, da se ni prevrnila cisterna s kurilnim oljem) in drugo, kar običajno dajemo v spodnje prostore hiše. Nekaj od tega so že znosili na velik kup v bližini ekološkega otoka sredi Suhadol, kjer se je od vsega v poplavi uničenega nabralo že za več deset kamionov. Ob hiši je avtomobil znamke opel astra. Blaten zunaj in znotraj. »Verjetno bo moral na odpad,« mi reče lastnik.

Andrej Jelčič je prihitel na pomoč sestri Marti v poplavljenih Suhadolah
celo z Bizeljskega. FOTO: Jožef Pavlič

Gospa Marta in gospod Marjan, oba že priletna, sta se mi zahvalila, da sem ju obiskal, se zanimal, kako je pri njih, ju posvaril pred tatovi, ki izkoriščajo stisko ljudi, hitijo pomagat, vmes pa stikajo za denarjem in dragocenimi predmeti po stanovanjskih prostorih. Svarilo policije po televiziji je bilo umestno, saj sta bili v naših krajih dve tatvini. Prav je bilo tudi, da je bilo vseskozi na cesti policijsko vozilo, da bi policisti takoj prijeli sumljive osebe. Pred možno krajo umetnin sem že prej posvaril cerkvena ključarja v Suhadolah in v Mostah; da naj pod večer zapreta cerkvi. Zahvalila sta se mi. Marko Poglajen, ključar cerkve sv. Boštjana v Mostah (poleg njega je še Jože Ravnikar), mi je povedal, da so mu pri čiščenju cerkve pomagali številni vaščani. Prišli so člani Župnijske karitas Komenda, cerkveni ključarji, celo skavti iz župnije Ljubljana-Vič. Največ čistilcev je bilo petnajst naenkrat. Učinke njihovega dela je bilo videti povsod.

Cerkveni ključar Marko Poglajen je najprej poskrbel za cerkev sv. Boštjana, čeprav je imel sam škodo doma in v podjetju. FOTO: Jožef Pavlič

Marka Poglajna sem vprašal, ali bo kljub stanju, v kakršnem je cerkev, v njej maša na god sv. Roka 16. avgusta, ko somašujejo številni duhovniki, pride mnogo vernikov. Odgovoril mi je, da ne verjame, odločil pa bo župnik p. Cristian Balint. Cerkev bo treba pred tem še celovito očistiti, prezračiti in opraviti najnujnejša čistilna dela na umetninah, da bo škoda čim manjša. Danes je takšna, da se ti v srce zasmili. Ko pogledava v omaro v zakristiji, vidiva, kako so dragoceni mašni plašči blatni, jih bo treba ustrezno očistiti in zavarovati pred nadaljnjim propadanjem. Vlaga še kar naprej leze više v cerkvene zidove; kot tudi pri cerkvi v Suhadolah. Cerkveni tepih sušijo na zidcu zunaj cerkve.

Sveti Rok, kdaj boš spet pričakal romarje? Letos, 16. avgusta, na svoj
god, verjetno ne? Ali pa? FOTO: Jožef Pavlič

Ustavim se še pred Zelenim gozdičkom. Iz spodnjih prostorov, kjer je voda zalila stanovanja in avtomobile, sta pogumna reševalca pripeljala skorajda nov motor. »Ali bo še kdaj vozil?« vprašam. »Mogoče,« mi odvrne lastnik. »Najprej bom odstranil računalnik, ga dal pregledati, potem bomo pa videli.« Pogledam še globlje v parkirišče. Prej blatno jamo, kot to. Ne zdržim, umaknem se na zrak in na varno pred plini.

Utrujen, žalosten in zelo zagrenjen se vrnem domov. A tudi v tej tragediji, ki je prizadela našo občino in župnijo, je kanček veselja. Gospa Marta Gregorc mi je rekla: »Glavno je, da smo živi. Čeprav nam je povodenj uničila skoraj vse v vseh spodnjih prostorih hiše, bomo že kako, se spet postavili na noge, začeli znova.« Pogumna beseda zelo pogumne priletne ženice, ki je marsikaj okusila in spoznala v življenju. Njen plemenit obraz, nasmeh in prijazna beseda mi ostajata in zbujata upanje, da bo tako tudi z drugimi poplavljenci v naši občini.

Od oltarja sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv. Boštjana v Mostah pri Komendi je ostalo tole; drugo bodo reševali restavratorji. FOTO: Jožef Pavlič

Zmolim še očenaš za zakonca Gregorc in za 60-letnega Marka Zadrgala, ki je umrl pri odpravljanju škode po poplavah v Mostah, so ga gasilci našli na dnu greznice; pogreb bo ta petek v Komendi. Pa tudi za pogum, da obiščem še druge močno prizadete župljane, jih pokličem, se vsaj pogovorim z njimi, jim zagotovim, da čutim z njimi v veliki bolečini in stiski. Posebej z ženo, ki je po nesrečnem naključju izgubila moža, otroka pa skrbnega očeta. Te izgube ni mogoče povrniti. Tukaj odpove vsaka beseda, tolažba, upanje. Sama bo morala najti moč za to, da bo šla jutri, pojutrišnjem naprej. Mi, možje in žene, pa, da bomo bolj cenili drug drugega, si pomagali in se ljubili, dokler smo še živi.

»Žerovčova« iz Most mi pove, da so vse krave preživele visoko poplavno vodo, več teličkov pa ne.

Nastja Čeh je z gasilci PGD Sečovlje pomagala odpravljati posledice poplav v Suhadolah. Povedala je, da je bilo to zanjo nekaj samoumevnega, ko gre za človeka v veliki stiski. FOTO: Jožef Pavlič

Pokličem še podžupanjo Nado Jamšek iz Most, »Žerovčovo«, kjer imajo veliko govedi, kmetijo pa prav ob sotočju reke Pšate in potoka Tunjica. Pove mi, da so vse krave preživele visoko poplavno vodo, več teličkov pa ne. Eno od krav so našli v sosednji poplavljeni vasi Suhadole. Še živo. »Zelo smo prizadeti, saj imamo radi živali,« mi pove. Še vsa v šoku od tragedije, ki jih je doletela. »Voda nam je odplavila veliko sena v balah,« doda. In: »Oglasi se čez kakšen dan, dva. Sedaj ne morem govoriti, imamo druge skrbi.«

1/6