Marko Vozelj je pred četrt stoletja s Čuki prepeval na papeževem obisku v Postojni in Mariboru. FOTO: Tomaž Rihtar



Je nekdanji »Čuk«, rekreativni rokometaš, ljubitelj psov in predvsem pevec, ki Slovenke in Slovence navdušuje z glasbenimi solo nastopi. Višnjegorčan Marko Vozelj glasbo čuti kot svoje poslanstvo. Pravi, da je Bog zadovoljen, ko smo ljudje pomirjeni sami s seboj. S svojo kariero je Marko gotovo lahko zadovoljen, saj se ga poslušalci v že 31 letih nastopanja na odru niso naveličali.

»Bis« pri sedmih letih

Njegov prvi nastop je bil v 1. razredu, ko je za dan žena na krajevni proslavi zapel ljudsko Ena ptička priletela. »Pred 45 leti se ni zgodilo tako pogosto, da bi otroci nastopali na večernih prireditvah. A pri mojem nastopu je imela prste vmes učiteljica, ki je dejala, da 'bi bilo tega fantka fajn ponucati'. Ko sem odpel pesmico, so mi namenili bučen aplavz in me še enkrat priklicali na oder. Sam pa pri sedmih letih nisem vedel, kaj je to 'bis', in sem mislil, da je kaj narobe. Čudno sem gledal, kaj se dogaja.« Petje je nadaljeval in prepeval v mladinskem zboru v Višnji Gori, ki je že od rojstva njegov dom.


S svojo kariero je Marko gotovo lahko zadovoljen, saj se ga poslušalci v že 31 letih nastopanja na odru niso naveličali. FOTO: osebni arhiv


Kako so tričlanski Čuki dobili še enega člana

Jožeta Potrebuješa je spoznal med služenjem vojaškega roka. Marko je bil graničar, osem mesecev je delal na meji, skrbel je tudi za službenega psa. Med pavziranjem na fakulteti je sprejel povabilo Jožeta, ki je takrat vodil tričlanski bend Čuki, in se pridružil skupini kot četrti član. Če ga Jože ne bi povabil k sodelovanju, sploh ne bi začel peti na odru. Skupina je po nastopih na manjših slavjih zelo hitro prestopila na velike odre. Marko priznava, da ga je bilo na prvih večjih nastopih neizmerno strah. Šlo je namreč za veliko odgovornost, saj so zelo hitro »stopili v velike škornje«. K sreči pa so bili odlična ekipa in so se dobro znašli.



Glasba in zdravstvo – podobno poslanstvo?

Po 18 letih nastopanja s Čuki si je zaželel solo kariere. Zaradi spremenjenega urnika ima več časa tudi za družino. Sicer pa na odru tudi danes skoraj nikoli ni sam, saj mu družbo delajo Mojstri, akademsko izobraženi glasbeniki. Tako pri Čukih kot z Mojstri se na odru vedno ustvari posebna energija, ki ga napolnjuje. Pravi, da je poslanstvo glasbe podobno delu v zdravstvu: »Sploh v zadnjih letih se kot glasbenik počutim poklicanega. Dobivam ogromno lepih odzivov – moja glasba poslušalcem sicer ne olajša bolečine, a vsekakor ponuja upanje, pogum, je kot lučka na koncu tunela.«


Po 18 letih nastopanja s Čuki si je zaželel solo kariere. Zaradi spremenjenega urnika ima več časa tudi za družino. FOTO: osebni arhiv


Stavi na Božjo voljo

Sicer pa Marko vse v življenju stavi na Božjo voljo. Boga ni spoznal ob nekem edinstvenem dogodku. S pričevanjem lastnega življenja je ugotovil, da obstaja nekaj nad nami, kar nam lahko zelo pomaga. »Boga lahko nosimo v sebi. Takrat, ko smo zadovoljni s svojim življenjem, ustvarjanjem, okolico, je zadovoljen tudi Bog. Po drugi strani je pomembna tudi ponižnost – da se moramo, ko smo zadovoljni z življenjem, tega zavedati in se zahvaliti za to.«

Spomin na nastop ob papeževem obisku

Marko Vozelj je pred četrt stoletja s Čuki prepeval na papeževem obisku v Postojni in Mariboru: »Vse skupaj sem doživel na precej mladosten način; morda ne tako presunljivo globoko, kot bi to doživel zdaj, temveč kot veselje in čudenje nad nepopisno množico. Spomnim se postojnskega letališča, morja belo-rumene barve, zastav in šalov okrog vratu, s katerimi smo mahali papežu. Pred tako veliko množico nisem in verjetno tudi več ne bom nastopal. Spomnim se znamenitega stavka Janeza Pavla II.: 'Papež 'ma vas rad.' Takrat se je med prisotnimi sprostila neverjetna energija. Sodoben človek izumlja marsikaj, a to, kar lahko človek sprosti iz sebe, če je to tisto pravo, je nad vsem tem.«


Marko Vozelj na odru tudi danes skoraj nikoli ni sam, saj mu družbo delajo Mojstri, akademsko izobraženi glasbeniki. FOTO: osebni arhiv

_ _ _

*Celoten prispevek je objavljen v Naši družini (20/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNI PRISPEVKI:

Adi Smolar svet še vedno gleda skozi otroške oči

Ciganka iz opere ali pariška šansonjerka

»Ljubezen je moč in nas gor drži«

Jože Potrebuješ