Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« (Jn 17,20–26)

Mogoče je nekoliko nenavadno reči, da si »v« nekom, ponavadi rečemo, da si »z« nekom ali pa mogoče »pri« njem, ko si mu blizu, toda to je za Jezusa še vedno prešibka bližina, On za svoje učence moli takole: »da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno« (Jn 17,23).

Saj je človek poln samo, ko je nekaj »v« njem, ne pa poleg njega, ko je z nekom »eno«, torej. Ne tako, da se to dogaja samo v notranjosti, v mislih, v srcu, ne, temveč ko sta z nekom prav drug »v« drugem, kakor da sta drug drugemu dom in prebivalec, kakor da si v nekoga vsajen, kot da je nekdo padel kot seme vate. 

Ravno za to gre pri najglobljih odnosih našega življenja, biti »v«, ne samo blizu in ne samo v stiku, temveč »v« vsem tem, to je, kar nas določa in oblikuje kot ljudi, kot osebe. Iz nečesa rasti, ne na nečem, iz nečesa.

Kdo je Bog?

Zato nadaljujemo z raziskovanjem odnosa med Bogom, Jezusom in nami, zelo pomembno je premišljevati o tem odnosu, ker je temelj vseh drugih: kakršnega boga imamo, kakršnega si predstavljamo, da je, tudi kakršnega si želimo, takšni ljudje bomo, do drugih se bomo vedli tako, kakor se vede bog do nas in mi do boga, čeprav ni v resnici tak, zato je tako zelo pomembno pretresati identiteto Boga »v« nas, ker je vedno tako: »ti, Oče, v meni in jaz v tebi« in »tudi oni v naju« (Jn 17,21).

Pomembno mu je dati ime, ki pove o njem, o najinem odnosu nekaj bistvenega. Jezus mu reče Oče. Lahko bi mu rekel tudi Mati, ker ni bistveno ime, ki mu ga da, ampak kar to ime pomeni: »Oče« je za Jezusa nekdo, ki je najbližja Bližina, vsebina njegove intime, vzrok njegovega obstajanja, nekdo, iz čigar rase, v čigar trebuhu prebiva, zato bi mu lahko rekel tudi »Mati«, Jezus je popolnoma ves »v« njem. 

In kdor je tako zelo »v« njem, ga je tudi sam poln, kakor je otrok v maternici poln materinega odnosa do njega, fizično, psihično, duhovno, otrok jé, čuti in živi, kar živi mati, zato je tudi ona v njem, ne samo on v njej.

Kdo sem jaz?

Torej razumemo, zakaj je tako zelo potrebno razčistiti, gojiti pravo podobo Boga v sebi, moliti, navsezadnje, veliko moliti, ker se ga tako počasi spoznava, kakor ko se pogovarjaš s prijateljem, tako počasi razumeš, kdo je in kdo si zaradi njega ti. 

»Vanj« vstopimo takrat, kakor On postanemo in potem smo tudi drugim kakor Oče, kakor Mati ali kakor kaj drugega, tako se te stvari razširijo v svet, v vse naše odnose.

Zato vprašanje, kdo je moj Bog, odločilno razrešuje tudi vprašanje, kdo sem jaz. In to je zelo pomembno vprašanje.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (21/2022).