Pogovarjali smo se z Markom Puschnerjem, sodelavcem Točke osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, ki deluje v sklopu Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Pri svojem delu večino časa posveča pripravi obveščevalnih gradiv za otroke, najstnike, starše in učitelje, pripravi vsebin za spletno mesto Safe.si na temo varne rabe interneta. Redno spremlja trende pojavljanja novih tveganj na internetu, ki jim lahko podležejo mladostniki, in s predavanji na temo varne rabe interneta sodeluje na različnih konferencah in dogodkih, ki so večinoma namenjeni strokovni javnosti. Je tudi avtor priročnika o varni rabi interneta za starše z naslovom Vzgoja za internet. 

Kaj je spletno nasilje z vašega zornega kota? Kakšne oblike spletnega nasilja poznamo? 

Spletno nasilje (trpinčenje, ustrahovanje, nadlegovanje) je nasilje ene ali več oseb nad drugo osebo ali skupino prek spleta (ali interneta). V spletnem nasilju smo lahko udeleženi kot priče, žrtve ali povzročitelji. Nasilje na spletu se pojavlja v različnih oblikah, izvajajo pa ga tako mladi kot tudi starejši, vedno in v vseh oblikah pa je nedopustno.

Najboljša zaščita je preventiva, ki se mora začeti tisti trenutek, ko se otrok prvič sreča z internetom, in se nadaljuje skozi celotno odraščanje.

Med mladostniki so najpogostejše oblike spletnega nasilja, ki jih opažamo na Safe.si:

• žaljiva sporočila in žaljivi komentarji pod objavami,
• ustvarjanje lažnih profilov,
• deljenje intimnih (golih, razgaljenih) posnetkov in izsiljevanje z intimnimi posnetki,
• grožnje in izsiljevanje,
• trolanje (objavljanje žaljivih, sovražnih in izzivalnih sporočil v spletnih skupnostih in klepetih z namenom provociranja ali pritegovanja pozornosti),
• namensko izključevanje iz skupin na družabnih omrežjih in v aplikacijah za sporočanje,
• deljenje nasilnih vsebin in verižnih pisem,
• fotografiranje in snemanje ter objavljanje posnetkov brez dovoljenja,
• predelave fotografij na žaljive načine,
• kraja gesel in vdiranje v profile,
• spletno zalezovanje. 

FOTO: Unsplash

So pa mladostniki tudi žrtve nagovarjanja k pošiljanju golih posnetkov s strani neznancev, ki jim lahko v zameno obljubljajo denar. Ko pošljejo svoj prvi gol ali razgaljeni posnetek, pa jim začnejo groziti in jih izsiljevati za še več posnetkov.

Otroci in mlajši najstniki pa so lahko žrtev spletnega groominga. Gre za obliko spletnega nasilja, pri katerem starejši povzročitelj nasilja skuša z otrokom vzpostaviti stik z namenom spolne zlorabe.

Kaj preventivno lahko naredi vsak posameznik, da se izogne spletnemu nasilju? 

Ne glede na starost in spletno platformo, ki jo uporabljamo, je ključni nasvet varovanje zasebnosti in ustrezne nastavitve varnosti in zasebnosti na družabnem omrežju ali aplikaciji za sporočanje. Prav tako je pomembno, da pazimo, kaj o sebi razkrivamo, in da razumemo pomen varovanja zasebnosti in svojo zasebnost tudi varujemo.

Pri stikih z neznanci je potrebna velika previdnost, saj pri stikih prek interneta, predvsem prek družabnih omrežij in aplikacij za sporočanje, nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da je človek res tisti, za katerega se izdaja. Zaradi prevelikega zaupanja lahko hitro postanemo žrtev prevare ali druge oblike spletnega nasilja.

Tudi če smo le priče, žrtvi pomagajmo, morda z nasvetom, kaj naj naredi, morda pa s konkretnim ukrepanjem, če si žrtev ne zna pomagati.

Pri objavljanju, komentiranju in deljenju vsebin prek interneta se moramo zavedati, da internet ne pozablja. Ko nekaj objavimo, je to zelo težko odstraniti ali ustaviti širjenje; če gre za problematične vsebine, kot so denimo goli posnetki, pa se je v praksi izkazalo, da je to nemogoče. Prav tako se moramo zavedati, da ko enkrat nekaj objavimo (npr. fotografijo, videoposnetek), v resnici izgubimo nadzor nad objavljenim. Posnetek si lahko shrani vsakdo, ki ga vidi, in ga lahko nato deli kjer koli in s komer koli. Zato je ključno, da pred vsako objavo dobro premislimo, ali nam objava lahko kadar koli kakor koli škoduje.

Razlika med spletnim in klasičnim nadlegovanjem?

Spletno nadlegovanje se dogaja v internetnem okolju, običajno na družabnih omrežjih ali prek aplikacij za sporočanje. Predvsem pri mladostnikih je glavna razlika, da je spletno nadlegovanje težje odkriti, saj je bolj prikrito, omejeno na majhno število udeležencev, lahko tudi le na povzročitelja in žrtev. Žrtve pogosto ne poiščejo pomoči, ker jih je strah (npr. reakcije staršev) ali pa ne vedo, na koga naj se obrnejo. Naključnih prič, ki bi lahko videle spletno nasilje in ustrezno ukrepale, običajno ni, kar je recimo razlika od nasilja, ki se dogaja npr. v okolju šole in ga lahko pravočasno zaznajo učitelji ter ustrezno ukrepajo.

FOTO: Unsplash 

Spletno nasilje in nadlegovanje postajata naraščajoč problem v Evropski uniji, tudi v Sloveniji. Zakaj je tako? Se v Sloveniji o tem govori dovolj? 

Razlogov je vsekakor več. Ne smemo pozabiti, da je spletno nasilje pogosto prikrito in ga je težko zaznati, če ga žrtev ne prijavi. Drug zelo pereč problem pa je odzivnost družbenih omrežij na prijave nasilja. Praksa kaže, da se na prijave ne odzivajo oz. zelo redko in posledično uporabniki dobijo vtis, da je prijavljanje brez učinka. To velja predvsem za blažje oblike, kot so žaljenje, grožnje in podobno. Bolj odzivna pa so v primeru hujših oblik nasilja, ki jih recimo obravnavajo organi pregona. Sicer pa se običajno izgovarjajo na svoja pravila skupnosti, kjer pa so blažje oblike spletnega nasilja opredeljene zelo ohlapno, kar jim je potem izgovor za neukrepanje.

Da je spletno nasilje tako pereč problem, je delno zagotovo posledica dejstva, da ga je tako veliko, da ga s strani Policije niti ni mogoče vedno učinkovito preganjati, zlasti kadar gre za blažje oblike. Pri hujših oblikah pa so storilci pogosto izven EU in s tem večinoma izven dosega naših oz. evropskih organov pregona.

Na Safe.si mladostnike, starše in učitelje intenzivno osveščamo o spletnem nasilju, prav tako je na tem področju aktivna Policija in projekt Varninainternetu, ki deluje v okviru CERT. A kljub vsemu menimo, da se v javnosti in politiki premalo pozornosti posveča problematiki spletnega nasilja.

Zelo pomembno je, da starši vedo, kdaj je njihov otrok dovolj zrel za uporabo družabnih omrežij, in da upoštevajo starostne omejitve, ki jih ta omrežja in tudi aplikacije za sporočanje postavljajo.

Kako lahko starši pomagajo otrokom pri varni rabi družbenih omrežij? So starši informirani dovolj? 

Zelo pomembno je, da starši vedo, kdaj je njihov otrok dovolj zrel za uporabo družabnih omrežij, in da upoštevajo starostne omejitve, ki jih ta omrežja in tudi aplikacije za sporočanje postavljajo. Običajno je ta omejitev 13 let. Zakaj je to pomembno? Ker družabna omrežja lahko otroke, starejše od 13 let, do neke mere zaščitijo, mlajših pa ne morejo. Prav tako pa se je treba zavedati, da mlajši najstniki še niso dovolj zreli za uporabo družbenih omrežij, ki so javni prostor, poln neznancev in različnih pasti in tveganj, pred katerimi se otroci ne znajo in ne morejo zaščititi.

Prav tako je zelo pomembno, da se starši redno pogovarjajo z otrokom, kaj se mu dogaja ne le pri uporabi družabnih omrežij, temveč interneta na splošno. To omogoča vzpostavitev zaupanja med starši in otrokom ter pravočasno prepoznavanje tveganj, v katera se je otrok začel zapletati. Prav tako se bo otrok obrnil na starše po pomoč, če bo postal žrtev spletnega nasilja.

Mlajši najstniki še niso dovolj zreli za uporabo družbenih omrežij, ki so javni prostor, poln neznancev in različnih pasti in tveganj.
FOTO: Unsplash

Na Safe.si opažamo, da so nekateri starši dobro informirani o spletnih tveganjih, a na drugi strani so številni, ki ne poznajo pasti interneta ali pa menijo, da ne predstavlja tveganega okolja za otroka. Težava je, da se ne zavedajo, da so družbena omrežja in aplikacije za sporočanje enako odprt in javen prostor, kot je recimo ulica, le da je na njih veliko več ljudi, ki se lahko skrijejo za (lažen) plašč anonimnosti in si zato upajo bistveno več ter lažje pridejo do žrtev, predvsem otrok, ki še nimajo izkušenj in razvitih obrambnih mehanizmov.

Pogovor je zelo pomemben, saj se lahko izkaže, da je mladostnik povzročitelj v stiski, ki ima za posledico izvajanje nasilja nad drugimi.

Kako je spletno nasilje povezano s covidom-19? Ga je (bilo) med epidemijo bistveno več? 

V času epidemije covida-19, ko je šolanje potekalo na daljavo, druženje v živo pa je bilo omejeno, se je močno povečala količina spletnega nasilja, prav tako pa tudi število žrtev. Žal temu niso sledili ukrepi, ki bi spletno nasilje zamejili.

Na koga se lahko posameznik obrne, če se znajde v situaciji spletnega nasilja? 

V primeru kaznivih dejanj se je treba obrniti na Policijo. Ključno pa je, da je treba, preden se poda prijava, shraniti dokaze: pogovore, objave …, lahko tudi tako, da se naredijo posnetki zaslonov ali da se pogovori natisnejo. Dokazi so ključni za Policijo, saj lahko na številnih družbenih omrežjih in aplikacijah za sporočanje storilci izbrišejo sporočila ali objave, če zaslutijo, da so ogroženi.

Sicer pa je ključno, da se spletnega nasilja ne tolerira. Tudi če smo le priče, žrtvi pomagajmo, morda z nasvetom, kaj naj naredi, morda pa s konkretnim ukrepanjem, če si žrtev ne zna pomagati. V primeru mladostnikov lahko veliko naredi šola, saj je zelo veliko spletnega nasilja med učenci ali dijaki iste šole, zato je ključno, da mladostniki ali njihovi starši povedo učitelju oz. šoli o tem. Če učitelji oz. vodstvo šole izvedo za spletno nasilje, lahko s pogovorom ali mediacijo med udeleženci zgladijo morebiten spor in prekinejo spletno nasilje, preden se razširi ali spremeni v hujše oblike. Pogovor je zelo pomemben, saj se lahko izkaže, da je mladostnik povzročitelj v stiski, ki ima za posledico izvajanje nasilja nad drugimi.

V primeru mladostnikov lahko veliko naredi šola. FOTO: Unsplash

Kako se zaščititi pred spletnim nasiljem? 

Najboljša zaščita je preventiva, ki se mora začeti tisti trenutek, ko se otrok prvič sreča z internetom, in se nadaljuje skozi celotno odraščanje. Ključno je, da se otroke pravočasno nauči prepoznavanja spletnega nasilja in prijemov, ki omogočajo zaščito pred spletnim nasiljem. Prav tako je ključno, da razumejo, da če so priča spletnemu nasilju nad vrstnikom, naj ne bodo tiho, temveč o tem povedo nekomu od odraslih, ki bo lahko pomagal (npr. učitelju, če gre za sošolca).

Kaj svetujete vsem, ki so deležni spletnega nasilja? 

Naj ne bodo tiho. Če so žrtev blažjih oblik spletnega nasilja, naj storilce prijavijo družbenemu omrežju, nato pa blokirajo.

Če gre za hujše oblike, naj shranijo dokaze in storilce prijavijo Policiji. To je ključno, kadar gre za kazniva dejanja, kot je npr. nagovarjanje mladoletnih oseb k pošiljanju golih posnetkov, izsiljevanje …

Če imajo zaradi nasilja tudi morebiti psihološke težave (nespečnost, tesnoba …), pa naj nikar ne odlašajo z iskanjem strokovne pomoči. Pri nas je kar nekaj organizacij, ki se ukvarjajo s pomočjo žrtvam spletnega nasilja.

O spletnem nasilju si lahko preberete tudi na spletnem mestu Safe.si.