Marko Noč uvodoma poudari, da Slovenija kljub demokratizaciji in vstopu v EU pravega prehoda iz postsocialističnega v sodoben model javnega zdravstva še ni naredila. Po letu obljub smo le prišli do dokumenta s 55 točkami, ki, tako Noč, marsikje naslavlja detajle, občasno spominja na spisek želja, nikakor pa ne vsebuje jasne strategije razvoja našega zdravstva v prihodnjih letih.

Mantra o javnem zdravstvu

»Obenem bo kmalu mandat nastopila tudi nova ministrica za zdravje, od katere vsi pričakujemo veliko, ne bo pa ji lahko. Tudi zato ne, ker nekateri politiki, nehote zaradi neznanja ali hote zaradi lastnih interesov, zavajajo slovensko javnost z 'mantro' o javnem zdravstvu, ne da bi državljanom jasno razložili, kaj to sploh je. O tem, da bi najprej definirali cilj, kar je pogoj za uspeh sleherne reforme, pa prav tako ni veliko slišati,« poudari Marko Noč.

V čem je torej problem 'dvoživkarstva', če zdravnik v matični ustanovi opravi vse, kar od njega pričakuje delodajalec, in dodatno dela še v prostem času? Da je zato preutrujen in 'hodi' počivat v stalno službo?

Cilj zdravstvene reforme

Cilj zdravstvene reforme? Če zboliš ali se poškoduješ, izpostavi Noč, želiš pravočasno in kakovostno zdravstveno storitev, ki je ne plačaš iz svojega žepa, marveč jo pokrije zavarovalnica, ki ji mesečno plačuješ dogovorjen prispevek. Gre za ZZZS in do konca leta še za zasebne zavarovalnice, ki jim plačujemo prostovoljno zavarovanje, ki pa je le podaljšek obveznega zavarovanja. In pri dostopnosti ne gre le za družinskega zdravnika, do koder večinoma sega domet samoimenovanih glasnikov ljudstva, temveč tudi za specialistično ambulanto in bolnišnično dejavnost.

Izvajalci

»V ZZZS zbrani prispevki davkoplačevalcev predstavljajo finančno podlago za javno zdravstvo, ki je torej definirano s plačnikom in ne izvajalcem. Izvajalci v javnem zdravstvenem sistemu namreč niso le zdravstveni zavodi v lasti države, temveč tudi zasebniki, ki imajo z ZZZS sklenjeno pogodbo za izvajanje in financiranje določenih zdravstvenih storitev. Imenujemo jih koncesionarji,« pojasni Noč.

Koncesionarji

Bolnik zato pri koncesionarju za zdravstveno storitev ne plača iz lastnega žepa, saj stroške pokrije ZZZS. Koncesionar, nadaljuje, je zato del javnega zdravstva in »koncesionarstvo« ne pomeni privatizacije, s čimer se neprestano zavaja slovensko javnost. Privatno medicino namreč izvaja zasebnik brez pogodbe z ZZZS in mora zato storitev plačati bolnik iz lastnega žepa.

'Križarska vojna' z namenom izgona koncesionarjev iz javnega sistema pod pretvezo, da gre za boj proti privatizaciji medicine in dobičkarstvu, je zato izprijena in s stališča davkoplačevalcev in bolnikov povsem nesmiselna in škodljiva.

Dobrodošel za normalno državo

S koncesionarjem v javnem sistemu ni prav nič narobe, nasprotno: za normalno državo bi moral biti zelo dobrodošel. Sam namreč poskrbi za svoje prostore in opremo, zaposli in plačuje zdravstveni kader in tako brez stroškov za državni proračun širi mrežo javnih zdravstvenih storitev. Obenem mu ZZZS za isto storitev praviloma plačuje tudi do 30 % manj kot univerzitetni bolnišnici. In če ima koncesionar izgubo ali propade, ne predstavlja dodatnega stroška za državni proračun.

Križarska vojna je izprijena

»Ob enakem ali nižjem povračilu s strani ZZZS za isto storitev pa koncesionarjev dobiček kaže na bolj racionalno zdravstveno dejavnost in ne dobičkarstva in koristoljubja, s čimer se vseskozi zavaja laično javnost. 'Križarska vojna' z namenom izgona koncesionarjev iz javnega sistema pod pretvezo, da gre za boj proti privatizaciji medicine in dobičkarstvu, je zato izprijena in s stališča davkoplačevalcev in bolnikov povsem nesmiselna in škodljiva,« opozarja Noč.

Ločitev le med dobro in slabo medicino

Kajti, nadaljuje, bolnika ne zanima, ali je izvajalec državna ustanova ali koncesionar, marveč le pravočasnost in kakovost storitve, plačane od zavarovalnice. »Vprašajte se, kaj vas zanima, ko greste kot kupec v trgovino? Samo to, da dobite kakovostno blago čim ceneje in ne, ali ga kupite v Sparu, Tušu ali Mercatorju … In nikakor ne, kdo je lastnik teh trgovskih verig. Sicer pa ločim le med dobro in slabo in nikakor ne med državno in zasebno ali levo in desno medicino. In za dobro medicino je kot nosilec dejavnosti ključen zdravnik, njegovo znanje, poštenost in odnos do bolnika, ne pa delovno-pravna oblika njegovega dela.«

Kaj bi bilo, če bi imeli samo eno, monopolno zavarovalnico za avtomobilska zavarovanja. Kakšna bi bila cena vašega avtomobilskega zavarovanja in kako dolgo bi čakali na morebitno popravilo vašega avtomobila?

Dvoživka

Marko Noč sebe označi kot »dvoživko«, saj je v 18 letih v enem največjih koncesionarjev v Sloveniji, Medicorju, v prostem času opravil nad 4800 posegov na srcu in ker zato v njegovi matični ustanovi, UKC Ljubljana, ni bil opravljen niti en poseg manj, si upa trditi, da je za toliko bolnikov skrajšal čakalno vrsto in tako marsikomu od čakajočih olajšal ali celo rešil življenje. In ker je Medicor za ZZZS do 30 % cenejši kot UKC Ljubljana, je tako ZZZS in s tem davkoplačevalcem prihranil tudi kar nekaj denarja.

Kronično utrujeni so tisti, ki jim je že ena služba odveč

»V čem je torej problem 'dvoživkarstva', če zdravnik v matični ustanovi opravi vse, kar od njega pričakuje delodajalec, in dodatno dela še v prostem času? Da je zato preutrujen in 'hodi' počivat v stalno službo?« se sprašuje Noč. Njegova izkušnja je drugačna, saj so po njegovem v državnih ustanovah pogosto kronično utrujeni tisti, ki jim je že ena služba odveč, pridni pa naredijo vse in še delajo v prostem času.

Nadaljnja krepitev monopola

Obljubljene vladne reforme pa vseskozi poudarjajo krepitev javnega zdravstva, vsi ukrepi pa gredo izključno v smer nadaljnje krepitve monopola državnih izvajalcev, ujetih v zakostenele in preživete organizacijske okvire, ki vodijo v strokovno stagnacijo, krčenje dejavnosti, nezadovoljstvo zaposlenih in vsakoletne finančne izgube, svari Noč, ki te negativne trende dnevno opaža tudi v UKC Ljubljana.

A verjetno je skušnjava zbrati ves davkoplačevalski denar na enem mestu (ZZZS) in kontrolirati porabo s prednostno preusmeritvijo k državnim izvajalcem, kjer prek preplačanih javnih razpisov pomemben del varno konča 'tam, kjer mora', še vedno prevelika.

Korupcija pri investicijah in nabavah

»Z žalostjo gledam javnosti dobro prikrito agonijo posameznih strok in utapljanje vse manjšega števila zdravih jeder in sposobnih posameznikov. /…/ Ob tem pa že vrabci čivkajo, kako je v investicije in nabave v zdravstvu spretno vpletena korupcija in zakaj so proračunska sredstva z možnostjo številnih aneksov bistveno bolj 'dobrodošla' kot evropska,« je brez dlake na jeziku Marko Noč.

Ukinitev novele o javnih naročilih

Tudi v času sedanje vlade, nadaljuje, je boj proti korupciji omejen na razprave o lobijih brez konkretnih imen in rezultata, ki bi se meril v prihranku ali pravnomočnih obsodbah vpletenih. Ravno nasprotno, ena prvih potez koalicije je bila ukinitev novele o javnih naročilih v zdravstvu, ki jo je sprejela prejšnja vlada in bi pomenila »začetni udarec« korupciji. Bistvo te nove je bilo uzakonitev referenčne cene z izračunom povprečna uradno pridobljenih skandinavskih in nemških cen.

Neizpolnjena obljuba

»Gre za najrazvitejše evropske države z od 50 do 100 % nižjimi cenami istega medicinskega materiala. Zakaj? Ne zaradi velikosti trga, marveč zaradi resnično ničelne tolerance do korupcije, kar je pri nas žal samo neizpolnjena obljuba pred vsakimi volitvami. Tako še naprej 'živimo' z nespremenjenim zakonom o javnih naročilih, ki v svojem bistvu legalizira krajo davkoplačevalskega denarja.«

Nekateri politiki, nehote zaradi neznanja ali hote zaradi lastnih interesov, zavajajo slovensko javnost z 'mantro' o javnem zdravstvu, ne da bi državljanom jasno razložili, kaj to sploh je.

Vloga države v zdravstvu

Vloga države v zdravstvu bi morala biti zlasti regulatorna. Najprej mora vzpostaviti strokovne, prostorske in kadrovske normative za izvajanje posamezne zdravstvene dejavnosti in tako zaščititi bolnike pred »garažno« medicino. Nato bi morala državnim in zasebnim izvajalcem nediskriminatorno podeljevati dovoljenja za izvajanje posamezne dejavnosti. Tako bi se lahko vsak zasebnik enakovredno vključil v sistem javnega zdravstva, katerega kapaciteta bi se bistveno povečala, znotraj njega pa bi se vzpostavila potrebna konkurenca med izvajalci.

Kazalci kakovosti

»Država bi morala nato oblikovati preprosto sledljive in mednarodno priznane kazalce kakovosti, jih neodvisno spremljati in ob odstopanju v negativno smer dovoljenje za opravljanje posameznih storitev preklicati z namenom zaščititi svoje državljane v primeru slabih zdravstvenih praks bodisi v državnih ali zasebnih ustanovah,« pojasnjuje prof. dr. Noč.

In ZZZS?

Pa ZZZS? Po Nočevem mnenju bi morala najprej jasno doreči, katere zdravstvene storitve zavarovancu za vplačano premijo pripadajo, nato pa zasledovati cilj doseči najboljšo kakovost za čim nižjo ceno, bodisi v državni ustanovi ali pri zasebniku. Tako bi ZZZS resnično postala zavarovalnica in ne le zbiralnica obveznih davkoplačevalskih prispevkov. Pa bo ZZZS te preobrazbe zmožna sama ali bo za to potrebna konkurenca?

Za dobro medicino je kot nosilec dejavnosti ključen zdravnik, njegovo znanje, poštenost in odnos do bolnika, ne pa delovno-pravna oblika njegovega dela.

Konflikt interesa

Noč je skeptičen: »Vsaj dokler bodo v skupščini ZZZS sedeli tudi predstavniki dobaviteljev medicinskih aparatur, zdravil in pripomočkov. To predstavlja svojevrsten konflikt interesa, ki ga ne pozna noben razvit zdravstveni sistem. A o konkurenčnem zdravstvenem zavarovalništvu kdaj drugič, zaenkrat le vprašanje, kaj bi bilo, če bi imeli samo eno, monopolno zavarovalnico za avtomobilska zavarovanja. Kakšna bi bila cena vašega avtomobilskega zavarovanja in kako dolgo bi čakali na morebitno popravilo vašega avtomobila?«

Konkurenca kot rešitev

Kot zaključuje Maro Noč, bi transparenten, urejen in stabilen trg zdravstvenih storitev brez nenadnih posegov v obseg in financiranje zdravstvenih programov postal privlačen tudi za tuje bolnišnične verige, ki bi lahko v marsičem postavile ogledalo zdaj nedotakljivim državnim ustanovam in tudi zasebnim izvajalcem. In prav konkurenca je po njegovem edina pot za rešitev sedanje agonije večine državnih zdravstvenih zavodov.

Prevelika skušnjava

»A verjetno je skušnjava zbrati ves davkoplačevalski denar na enem mestu (ZZZS) in kontrolirati porabo s prednostno preusmeritvijo k državnim izvajalcem, kjer prek preplačanih javnih razpisov pomemben del varno konča 'tam, kjer mora', še vedno prevelika,« je svoj zapis v Sobotni prilogi Dela zaključil prof. dr. Marko Noč iz skupine zdravstvo.si.