Vosovski umor Marka Natlačena je bil vrhunec komunistične morije, ki se je začela že več kot eno leto prej, julija 1941. Do konca tega leta so komunisti ubili vsaj 63 Slovencev. Med temi umori so bili nekateri, ki so imeli hude posledice na kasnejši razvoj dogodkov. 1. oktobra 1941 so streljali na Leona Rupnika, 13. oktobra pa še na dr. Lovra Hacina, oba sta bila ranjena, kar ju je bistveno zaznamovalo za njuno kasnejše delovanje v protirevoluciji. 4. decembra so vosovci ustrelili inž. Fanouša Emmerja, osebo, ki je aktivno organizirala nekomunistični odpor. Za komuniste, kot tipične totalitarce, je vsaka iniciativa, ki ni izhajala od njih, bila dejanje, ki so ga uničevali z zločinskim odstranjevanjem njenih nosilcev.

Stražarji, fotografirani dan pred komunističnim umorom dr. Lamberta Ehrlicha 26. maja 1942. V prvi vrsti od leve je sedmi dr. Marko Natlačen, osmi Ehrlich, deseti Franc Casar. Vse tri so umorili komunisti in vsem trem so uničili grobove.

Od leve, prvi dr. Marko Natlačen, drugi dr. Lambert Ehrlich, četrti Franc Casar 25. maja 1942. Vse tri so umorili komunisti in vsem trem so uničili grobove.

Komunistični umori in komunistične laži

20. februarja 1942 so vosovci ustrelili Avgusta Praprotnika, predsednika zveze industrialcev in enega vodilnih liberalcev. 16. marca so ubili študenta Franca Župca, člana Straže in direktorija študentske organizacije, 18. marca pa še Jaroslava Kiklja, predsednika študentske Katoliške akcije. 26. maja je vosovec ustrelil prof. Lamberta Ehrlicha, eno najvidnejših osebnosti takratne Ljubljane, isti dan pa še Iva Peršuha, visokega uradnika Vzajemne zavarovalnice in poveljnika Slovenske legije za Ljubljano. 25. avgusta je Vos ustrelila Fortunata Majdiča, uradnika na banovini, upravitelja Rokodelskega doma in Peršuhovega naslednika pri vodstvu Slovenske legije. Tako so v nekaj mesecih komunisti ustrelili tri voditelje organizacije, ki se je organizirala za odpor proti okupatorju (Emmerja, Peršuha in Majdiča). 8. oktobra so težko ranili Kazimirja Kukoviča, uradnika ljubljanske policije, ki je čez tri dni umrl. Vrhunec Vosovskih atentatov oziroma odstranjevanja notranjih političnih nasprotnikov, kar je šolski primer komunistične revolucije, je bil umor dr. Marka Natlačena.

Samo leta 1942 so komunisti in njihovi partizani ubili več sto Slovencev. Med njimi 27 »popolnih« in več kot sto »nepopolnih« družin ter 16 duhovnikov. Že leta 1941 pa so začeli ropati in požigati; požgali so kar 71 gradov. Vso to neizmerno morijo in uničevanje je spremljala izredno groba blatilna, lažniva in žaljiva propaganda, uperjena proti žrtvam revolucije.

Natlačenova hiša v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. FOTO: Ivo Žajdela

Enciklopedija Slovenije o dr. Marku Natlačenu

Dr. Marko Natlačen se je rodil leta 1886 v Mančah. Pravo je študiral na Dunaju in tam leta 1912 promoviral. Od leta 1919 je kot odvetnik delal v Ljubljani in hkrati politično deloval pri Slovenski ljudski stranki. Bil je predsednik Orla in od leta 1926 podpredsednik SLS. Pod šestojanuarsko diktaturo je deloval v kulturnih organizacijah, leta 1933 ga je jugoslovanski (srbski) režim konfiniral. Od septembra 1935 do aprila 1941 je bil ban Dravske banovine. Ob napadu na Jugoslavijo je ustanovil in vodil Narodni svet, ki si je ob neizogibnem propadu Jugoslavije prizadeval doseči čim boljši položaj Slovenije v okupacijskih razmerah. Vstopil je v konzulto (sosvet), posvetovalni organ visokega komisarja Graziolija, vendar je iz nje jeseni 1941 izstopil, zavedajoč se, da tam za svoj narod več ne more narediti nič koristnega. Enciklopedija Slovenije še omenja, da je vodil delo SLS v ilegali, sodeloval pri izdelavi slovenskega narodnega programa, spomladi imel pomembno vlogo pri ustanovitvi Slovenske zaveze in tudi pri organiziranju protirevolucije.

Bil je izjemno pomembna osebnost torej. Potem ko je vodilni predvojni politik Anton Korošec umrl le nekaj mesecev pred okupacijo Slovenije, njegov naslednik Franc Kulovec pa prvi dan nemškega napada na Jugoslavijo, med bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941, in se je njun naslednik dr. Miha Krek pred okupacijo umaknil v tujino, je med politiki doma zasedal Natlačen najvišje mesto.

Natlačenova hiša v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. Desno del spomenika talcem. FOTO: Ivo Žajdela

Josip Vidmar o »likvidaciji«

Čeprav je bil Natlačen jeseni 1942 že eno leto skoraj povsem izločen iz javnega življenja in je bil torej brez pomemb­nejšega vpliva na dogajanje, je bilo za komunistično vodstvo pomembno predvsem to, da je sploh obstajal. Ker je bil cilj revolucije priti na oblast, so »morali« prej fizično odstraniti vsakršno konkurenco. Ustreliti so ga nameravali že prej. Josip Vidmar je o tem leta 1985 zapisal (Obrazi, 485): »Živo pa se spominjam zadnje seje Izvršnega odbora /OF/ v prvih dneh maja 1942, na kateri smo med drugim razpravljali tudi o usmrtitvi Marka Natlačena. Ta primer bivšega bana je bil edini v celi vrsti likvidacij narodnih izdajalcev, ki je bil nemara zaradi Natlačenove politične važnosti predložen Izvršnemu odboru v razsodbo. /.../ Obtožno gradivo pa se meni ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil. Kardelj, ki je bil navzoč, stvari ni hotel dramatizirati in je po krajšem razgovoru predlog umaknil.«

Natlačenova hiša v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. Desno spomenik talcem. FOTO: Ivo Žajdela

Sinovo pričevanje o vosovskem umoru

Leta 1994 je starejši sin Marko Natlačen umor svojega očeta 13. oktobra 1942 opisal z naslednjimi besedami (Zaveza, št. 14, 1994): »Ta dan se je začel kot mnogi drugi. Sedel sem pri kuhinjski mizi, zajtrkoval in bral časopis. Okrog devete ure je zazvonilo pri vhodnih vatih. Katika je zapustila kuhinjo, da pogleda, kdo je prišel. Zagledala je duhovnika. Ker ga ni po­znala, kot sem izvedel kasneje, je poklicala mamo, ki je pospravljala v zgornjem nadstropju. Mami je govoril, da je kaplan dekana Tomažiča iz Trebnjega in da prinaša njegovo pismo. Pritisnila je električni gumb in mu odprla, potem pa ga peljala skozi hišna vrata v jedilnico, kjer je bil očka.

Naenkrat sem zaslišal dva udarca, kot če bi metla padla na keramični tlak v veži, trenutek kasneje pa mamino kričanje. Ko sem odprl vrata kuhinje, sem na drugem koncu veže zagledal mamo s hrbtom proti hišnim vratom z vzdignjenima rokama, kot bi hotela preprečiti izhod neznanemu duhovniku, ki je stal pred njo z naperjeno pištolo. Obrnil se je in tekel proti kuhinji, kjer sva se spoprijela. S cevjo pištole me je udaril po glavi in kri mi je zaslepila oko. Kljub temu mi je uspelo, da sem mu jo izbil iz roke. Potisnil sem ga v Katikino sobo, od koder je skočil skozi odprto okno. Videl sem ga bežati po vrtu in skočiti čez zid med našim in Bezenškovim vrtom. Na tleh v kuhinji pištola, beretta 7,5 mm, in čudež: po dveh strelih v jedilnici se je tretji naboj zataknil počez med nabojnikom in cevjo. V duhovnika preoblečeni morilec bi streljal tudi v mamo in vame!«

Spomenik talcem pred Natlačenovo hišo v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. FOTO: Ivo Žajdela

Natlačenova žena je glede streljanja talcev protestirala

»Popoldne smo odšli na Žale, kjer je očka počival v eni od kapelic. Vrnili smo se s tramvajem in izstopili pri Rdeči hiši na Poljanski cesti. Takoj na začetku Strossmayerjeve ulice, že pol v temi, nas ustavijo italijanski vojaki. Častniku razložim, kdo smo, in zahtevam, naj nam dovolijo domov. Zavrne nas, da ni mogoče. Na moje vprašanje zakaj ne, izvemo, da bodo streljali talce. Z mamo protestirava, češ da je bilo ta dan prelite že dovolj krvi, in zahtevava, da naklep opustijo. Vse zaman. Odidemo v bližnjo jožefinsko kapelico. Sredi molitve za očka in neznane talce pretrese grozovit rafal vsa okna. Smrtni molk.

Svetloba naslednjega jutra je pokazala, kaj so Italijani storili prejšnji večer: od krogel razbit jožefinski zid in mlaka krvi. S tem podlim dejanjem so oskrunili ime zavednega narodnjaka. Padel je samo zato, ker je želel, da bi Slovenci ponosno in srečno živeli v svobodi in ne v človeka nevredni tiraniji, pa naj se imenuje fašizem ali komunizem. Takrat so bili taki časi – do neke mere so še danes – da je bil vsak, ki je verjel v ista visoka načela kot moj umorjeni očka, označen kot 'sovražnik naroda'. Ob dvainpetdeseti obletnici tega umora se vprašujem: kdaj bo zmagala resnica?«

Natlačenova žena je glede streljanja talcev protestirala. Ne glede na to, krivdo za vse ubite, za Natlačena kot za ustreljene talce, nosijo komunisti. Njihovo zločinsko početje je bilo izrazito teroristično, nelegalno, nelegitimno in protinarodno.

Tine Velikonja, Umor bana Marka Natlačena, Zaveza, 14, 9. 1994

Natlačenova hiša v Ulici talcev na ljubljanskih Poljanah, kjer je komunistični morilec Franc Stadler - Pepe ubil dr. Marka Natlačena. Levo zadaj cerkev sv. Jožefa. FOTO: Ivo Žajdela

Okupator, komunisti in talci

Italijanska morilska orgija pred hišo več kot dovolj prizadete družine je bila brezumna. Italijani ( in tudi Nemci) so talce streljali predvsem zaradi dveh namenov. Prvi je bil vzpostavljanje reda, s tem da se zastrašijo zločinci. Kot vemo, komunističnih zločincev žrtve niso preveč zanimale. Nasprotno, prav so jim prišle. In drugič, s streljanjem talcev so netili še dodaten razdor med Slovenci, saj so jih s tem sprevrženo postavljali na eno stran z namenom seveda, da bi potem druga stran (komunisti) lahko nanjo kazala, češ kako je »povezana« z okupatorjem. Od vsega tega so torej imeli korist le komunisti in okupator.

Umorjeni dr. Marko Natlačen na mrtvaškem odru.

Kocbekova reakcija

Reakcija sopotnika v komunistični organizaciji »Osvobodilna fronta« (šlo je za krinko komunistov, pod njo so delovali) Edvarda Kocbeka je bila značilna: »V prvih nočnih urah je kurir iz Ljubljane prinesel vest, da so naši danes likvidirali Natlačena. Novica nas je iznenadila, priznati moram, da nas je vse prizadela. Mene ni prizadela kot moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost. Za razvoj v Ljubljani čutim dokajšnjo soodgovornost. Moram reči, da mi zadnji čas manjkajo podatki za zadosten pregled nad ljubljansko resničnostjo. Prepričan pa sem, da je naše ljubljansko predstavništvo vsestransko premislilo svojo odločitev in pravilno izbralo trenutek za to kazen. Pričakujemo podrobnejših poročil iz Ljubljane, nedvomno nam bodo razpršila nejasni občutek. Bojimo se za Kardelja, prišel je naravnost v sršenovo gnezdo.

Natlačenova likvidacija je vsekakor konec prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, okrog katerega so se zbirali vsi njeni pravoverni pristaši. Duhovščina je izgubila tistega klerikalnega veljaka, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi. Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega bi se mogla bela grda enotno zbrati. Dana je torej možnost medsebojnih trenj med njenimi manjšimi voditelji. Londonski vladi je padel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno obračati. In nazadnje je okupator izgubil tistega med slovenskimi kolaboranti, ki bi mu mogel narediti največ uslug.«

Nekoč Natlačenov grob, po skrunitvi partizanski. Komunisti so se polaščali tudi grobov tistih, ki so jih umorili.
FOTO: Ivo Žajdela

Kocbekova vloga in morala

Kocbek je tu izrazil svoj tipični povsem apologetski pristop do komunističnega terorizma. Takrat je s komunisti dobesedno tekmoval, kdo bo napisal čim več »teoretskih« razglabljanj v podporo revolucionarni moriji (danes si jih lahko vsak prebere, zbrana so v dveh obsežnih knjigah Osvobodilni spisi). Skratka, eno samo podtikanje in grozljiva preračunljivost.

Naslednji dan, 14. oktobra 1942, je zapisal: »V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za novo pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi.« Kakšno razmetavanje besed: »zakonito porajanje novega prava«, »občutek za novo pravico«, ki da se bo »razodela v tej zgodovinski dobi« (Kocbek, Zbrano delo 6, 263–265). Leta 1942 in 1943 je Kocbek pač bil v celoti soudeleženec in s tem sokrivec v največji zločinski združbi v novejši slovenski zgodovini.

Natlačenova rojstna hiša v Mančah pri Vipavi. FOTO: Ivo Žajdela

Dediči in apologija zločina 

Toda danes se bolj kot tej zlorabi besed čudimo odnosu današnjih zgodovinarjev in intelektualcev do pojava revolucije v slovenski zgodovini. Vsi molčijo, si zatiskajo oči in se delajo, da neke dobe, ki je bila nasičena z zločini in z apologijami zločinov, ni bilo. Toda molčati ob tem neizmernem zločinstvu je dajati mu legitimnost za nazaj in privolitev v to, da nas vodijo dediči zločincev, ki delo svojih očetov in starih očetov nadaljujejo z verbalnim terorjem, pri katerem zasledujejo temeljno vodilo, kako čim učinkoviteje relativizirati in razgrajevati obče civilizacijska merila za resnico in pravico.

Podobno preračunljivo je na Natlačenov umor gledal Josip Vidmar: »Toda po kasnejši likvidaciji Natlačena in po posledicah, ki jih je povzročila, sem se moral vprašati, ali sem ravnal prav takrat, ko sem za dovolj očitno stvar zahteval določnejših dokazov, ali bi takrat v maju prišlo do take italijanske morije, kakršno so s streljanjem talcev uprizorili nekaj mesecev kasneje?«

Manče pri Vipavi leta 2007. Na zelenici je bil že betonski temelj za kip dr. Marka Natlačena. Ker so se oglasili »borci NOB«, dediči komunistične morije nad Slovenci, so se politiki oportunistično umaknili in spomenika niso dovolili postaviti. FOTO: Ivo Žajdela

Kardeljeva »zelena luč«

9. oktobra 1942 je Edvard Kardelj, ki je neposredno usmerjal revolucijo, Zdenki Kidrič, voditeljici Vosa, pisal pismo in v njem za umor Natlačena prižgal zeleno luč: »Zadnjič si me vprašala radi Na/tlačena/. Razume se, da se strinjamo. Bilo bi naravnost sijajno. Ali pa kdorkoli podoben.« V istem pismu je na koncu v P. S. dodal: »Poskusite v začetku likvidirati vsaj 2-3 b./elo/ g./ardistične/ zaščitnike, da bodo ostali dobili strah.«

Kardelj se je prav na dan Natlačenovega umora pretihotapil v Ljubljano. Isti dan je napisal pismo Borisu Kidriču in Francu Leskovšku: »Kakor ste že gotovo na svoje veliko veselje izvedeli, je danes naša VOS likvidirala Natlačena star./ejšega/, a mlajši je bil le lažje ranjen. Lahko si mislite, da sem prav pošteno razveseljen, ko so me nekaj ur po mojem pihodu obvestili o tem dogodku. Naš je bil preoblečen v duhovna in jo je s pomočnikom vred cel in živ pobrisal. Tudi /Kazimir/ Kukovič je v bolnici poginil do kraja, tako da ima naša VOS v kratkem času dva po­membna uspeha. Obakrat je opravil delo neki novinec, ki je pred nekaj dnevi prišel iz okolice. Novinec – toda opravil je pošteno! Izgleda da bomo v njem dobili drugega Štefana /Edo Brajnik/. V zvezi z likvidacijo Kukoviča se je sedaj 'Slovenec' spet spravil na Kardelja kot povzročitelja vsega tega zla in zlasti – da je osebno 'ukazal' Kukovičevo likvidacijo.«

Manče pri Vipavi leta 2007. Na zelenici je bil že betonski temelj za kip dr. Marka Natlačena. Ker so se oglasili »borci NOB«, dediči komunistične morije nad Slovenci, so se politiki oportunistično umaknili in spomenika niso dovolili postaviti. FOTO: Ivo Žajdela

Morilec Franc Stadler - Pepe

Kidrič in Leskošek sta mu odgovorila že 15. oktobra: »Marjeto /Zdenko Kidrič/ prav lepo pozdravi. Čestitam celotnemu VOS! Tistim, ki imajo pri tem neposredne zasluge, pa najbolj. Krasno!«

27. novembra je Kardelj pisal Leskošku, sekretarju centralnega komiteja KP. V pismu je med drugim zapisal: »Odlikujte končno tudi Dakija /Stane Semič - Daki/. Saj je zaslužil. VOS ima med drugim tudi predlog, da se odlikuje tudi Pepe /Franc Stadler - Pepe/, ki je likvidiral Natlačena (on je tudi dr. Lamberta /Ehrlicha/« (I. Ž., Zasuta usta, str. 91.)

Kardelj je tu jasno zapisal, da je dr. Lamberta Ehrlicha in dr. Marka Natlačena ubil Franc Stadler - Pepe. Zločinca Stadlerja niso nagradili samo takrat, ampak so mu za »zasluge za narod« po vojni podelili naslov »narodnega heroja«. Umrl je, obdan z obiljem privilegijev, februarja 2000. Naše pravosodje ve le za domobranca Vinka Levstika /leta 2002, v času objave tega prispevka/, pravi zločinci ga ne zanimajo.

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. FOTO: Ivo Žajdela

Hijene nad grobovih

Leta 1990 je bilo objavljeno pismo škofa dr. Stanislava Leniča. V njem je zapisal: »V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče na Žalah v spremstvu oblastnikov nemški ujet­niki s tovornjaki. Najprej so jim dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim ukazali izkopati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študenta Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja. /.../ Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani usmrtila v letu 1942. Ko so trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov odpeljali nekam proti Postojni in vrgli v nam neznano brezno.«

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. FOTO: Ivo Žajdela

Kučanov molk

Prej sem navajal pričevanje Natlačenovega sina Marka, ki ga je leta 1994 napisal v kraju Concord v Massachusettsu v ZDA. Predsedniku države Milanu Kučanu je takrat poslal pismo, v katerem ga je med drugim vprašal: »Kaj boste konkretnega ukrenili, da se čimprej ugotovi, kam so tedanji oblastniki vrgli pozemeljske ostanke mojega očeta, njegove prve žene Vide in mojih dveh bratov Vladimirja in Bogumila ...?«

Milan Kučan, vpliven politik kot je bil, je molčal in ignoriral poslano vprašanje. Samo mignil bi s prstom proti svojemu svetovalcu Zdenku Rotenju ali proti Mitji Ribičiču in Marko Natlačen bi dobil odgovor.

Ostane nam varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek /leta 2002/. Tu ga javno pozivam in mu postavljam vprašanje. Kdaj bo zastavil svojo vplivno besedo in zahteval od odgovornih odgovore na številna vprašanja? Eno od tu postavljenih je: kdo in kdaj je po vojni izkopaval grobove in grobišča: Natlačenovega, Ehrlichovega, Župčevega, grobišče na Orlovem vrhu, kje je grob ubitega Leona Rupnika, Narteja Velikonje in drugih »obsojencev« na smrt na povojnih montiranih procesih, kje so zakopali ubite žrtve dachauskih procesov? Naj ta javni poziv razume kot naše pričakovanje, da bo ukrepal. To je namreč njegova služba. Pripis 21 let (2023) kasneje: »Seveda« ni bilo nikakršne reakcije, Hanžek je bil tipični levičar, ki so ga njegovi postavili na pomembno funkcijo.

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Nagovor Mirka Kovača, ki si je najbolj prizadeval za postavitev kipa. FOTO: Ivo Žajdela

Morilci, roparji, skrunilci

Natlačenovim, ki so se ob koncu vojne umaknili pred »osvoboditelji«, so hišo zaplenili in vanjo vselili tuje ljudi. Pred leti jim je bila hiša vrnjena, vendar so jo prodali sedanjim stanovalcem.

Dr. Marko Natlačen je bil med obema vojnama eden najpomembnejših slovenskih politikov, od leta 1935 do 1941 celo kot ban najpomembnejši. Kako to, da je v Sloveniji danes tako, kot da ga nikoli ne bi bilo? V Natlačenov grob, ki so ga komunisti po vojni izpraznili, so pokopali svojo borko Slavko Pintar, ki naj bi bila padla, kot piše na nagrobniku, 29. 9. 1943. Ne le da so komunisti prekrili Slovenijo s svojimi ljudmi, potem ko so z genocidom ubili druge, so praznili še grobove in vanje polagali svoje predstavnike. Ubijali in kradli so na genocidni in kataklizmični način, kradli so tudi grobove.

Leta 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Nagovor Antona Drobniča, predsednika Nove Slovenske zaveze; desno stoji Mirko Kovač, sedi Tine Velikonja. FOTO: Ivo Žajdela

Blagoslovitev »praznega« Natlačenovega groba

9. junija 2005 je nadškof Alojz Uran na novem delu ljubljanskih Žal blagoslovil nov nagrobnik na »praznem« grobu Natlačenove družine. Na nagrobniku so poleg predvojnega slovenskega bana dr. Marka Natlačena, ki ga 13. oktobra 1942 umoril v duhovnika preoblečeni vosovec, napisani tudi njegova žena in sinova, ki sta umrla takoj po rojstvu. Novi grob je »prazen« zato, ker so komunisti po vojni iz Natlačenovega groba izkopali njihove posmrtne ostanke in jih odpeljali v neznano. Natlačenov sin Tone je med drugim prebral pismo brata, ki se dogodka ni mogel udeležiti: med drugim tudi trpke besede, kako so bili njegovi večletni napori, da bi izvedel, kam so odpeljali posmrtne ostanke staršev in bratov, neuspešni. Pisal je celo nekdanjemu predsedniku Milanu Kučanu, vendar ni dobil odgovora. »Meni in bratu ni preostalo nič drugega, kot da izpolniva najino dolžnost in postaviva ta simbolični grob kot spomin na ljubega očeta, poštenjaka in velikega Slovenca.«

Leta 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Nagovor Justina Stanovnika, urednika Zaveze. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2007 je bila v Logu pri Vipavi spominska prireditev

13. oktobra 2007 je preteklo že 65 let, ko je komunistični atentator v Ljubljani ubil dr. Marka Natlačena, takrat najvišjega slovenskega politika (pred vojno je bil ban Dravske banovine). V ta namen so želeli v Mančah pri Vipavi postaviti doprsni kip, na vabilu za prireditev pa je pisalo, da bodo nastopili župan Vipave Ivan Princes, minister Andrej Bajuk in poslanka Eva Irgl, vendar je vipavski župan odkritje spomenika odpovedal, že prej pa sta svoj nastop odpovedala oba politika. Slovesnost so odpovedali zaradi javne gonje borcev.

Pred odkritjem spomenika je bila napovedana tudi maša v božjepotni cerkvi Marije, tolažnice žalostnih, v Logu pri Vipavi. Ta ni bila odpovedana. Ob somaševanju sedmih duhovnikov jo je daroval mons. Franc Pivk, ki je v pridigi govoril o resnicah, kot jih predstavlja Sveto pismo. Dejal je, da so Kajni vedno navzoči in da kdor krivično ubija, tudi laže.

Nagovor Justina Stanovnika, urednika Zaveze, v Logu pri Vipavi v spomin na dr. Marka Natlačena. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so se preoblačili v NOB, Natlačenov morilec v duhovnika

Po maši je bil pred cerkvijo – ob Natlačenovem kipu – kulturni program, ki ga je povezoval Mirko Kovač, pobudnik prireditve. Najprej je Justin Stanovnik govoril o tem, zakaj so komunisti na začetku vojne ubili Natlačena. Komunisti so med vojno veliko ubijali, je dejal. To je bil način, kako se človek zaveže neki ideji in skupnosti – z ubojem človeka. S tem so hoteli tudi pokazati, da so nad vsem, da so pripravljeni absolutno na vse. Ob teh umorih so bili ljudje presunjeni. Natlačen je bil, je poudaril Stanovnik, prvi človek slovenske politike. Predstavljal je določeno slovensko kulturo. Z njegovim umorom so komunisti pokazali, da bodo s to kulturo obračunali.

Natlačena so ubili komunisti, ki so bili preoblečeni. Preoblačili so se v NOB, Natlačenov morilec pa je bil preoblečen v duhovnika. Natlačen je bil kot ban predsednik slovenske republike. Ob tem se je Stanovnik vprašal, kako to, da na tej slovesnosti ni nobenega slovenskega politika. Zakaj ni predsedniških kandidatov? Odgovoril je: »Ker nam v vseh svojih predvolilnih nastopih govorijo: Jaz nisem nič!« Spomnil je še na eno značilnost današnje Slovenije, v kateri je dvoje vrst znamenj: mučeniška in zločinska. Kdo se bo polastil Slovenije, se je vprašal, ali bo to zemlja zločincev ali zemlja mučenikov?

13. oktobra 2007, ko politiki niso pustili postaviti Natlačenovega kipa v rojstnih Mančah, so ga pobudniki postavitve postavili ob cerkvi v Logu pri Vipavi, ob njem pa se je odvil bogat spominski program. Natlačenovi sorodniki; v zadnji vrsti drugi z desne Mirko kovač. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so s svojim sovraštvom segli celo globoko v grobove

 Anton Drobnič, predsednik Nove Slovenske zaveze, je dejal, da je predsednik zveze borcev Janez Stanovnik povedal, da je Natlačena za kolaboracionista obsodil narod. Kateri narod, se je vprašal. Spomnil je na odlok z dne 16. septembra 1941, s katerim so se komunisti polastili naroda. Narod so oni (partija). In ta »narod« je prepovedal drugemu delu naroda, da se spomni svojega voditelja. Prepovedali so, da opravimo svoje dejanje spomina in ljubezni. Dosegli so, da so se politiki ustrašili. Celo tisti, ki so nasledniki bana Natlačena. Spomnil je tudi na besede Janeza Stanovnika, da naj sovraštvo ne seže preko groba, in k temu dodal, da so leta 1946 komunisti s svojim sovraštvom segli celo globoko v grobove, ko so izkopali kosti dr. Marka Natlačena, njegove žene in dveh sinov in jih uničili. »Danes hočejo uničiti tudi spomin nanj,« je poudaril Anton Drobnič. Marta J. Kunaver je povedala spominski utrinek na Marka Natlačena, Natlačenov pranečak Ivan Jamšek pa je prebral svojo pesem. Zapel je moški zbor iz Vipave.

Ta prispevek sem objavil 10. oktobra 2002 v Demokraciji, za to objavo (2023) sem ga dopolnil v zadnjem delu.

Kip dr. Marka Natlačena so nazadnje postavili v Ljubljani, ob farnih spominskih ploščah na Žalah. S tem se je vsaj delno izpolnila želja Mirka Kovača, ki si je zelo prizadeval za Natlačenovo rehabilitacijo. FOTO: Ivo Žajdela