Potem ko smo se z Alojzem Kovšco na spletni Družini pogovarjali ob koncu njegovega predsedniškega mandata, pa smo Marku Lotriču dali besedo na začetku. Spregovoril je o vlogi in pomenu Državnega sveta, ukrepih za pomoč gospodarstvu, lastni podjetniški zgodbi in pogled usmeril tudi vnaprej.

Marko Lotrič je novi predsednik Državnega sveta in dolgoletni direktor družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje iz Selc.

Je kakšen nasvet, ki vam ga je ob primopredaji dal Alojz Kovšca, predhodnik na čelu ene najpomembnejših inštitucij v državi, Državnega sveta, in bi ga bilo vredno upoštevati?

Kolega Kovšca mi je dal lepo popotnico, na mizi me je čakal list z napisom »Srečno, predsednik!« Poklical sem ga, tudi sicer se poznava iz obrtniških in podjetniških vod, bom pa še malo počakal na uradno primopredajo, saj mu je bolezen – najprej v družini in nato njega osebno – še ni dopuščala.

Empatija je razumeti milijonarja, ki je iz svoje milijarde pristal na 200 milijonih, ostalo pa izgubil, in je nesrečen. Se nam ta človek smili?

Reciva nekaj besed o Državnem svetu: zadnje čase so vse glasnejši dvomi o njegovi smiselnosti. Kako bi vi dvomljivcem zaprli usta? Zakaj je Državni svet v Sloveniji potreben?

Z besedami mojega očeta: dejanja so važna! S svojim delom, zgledom in obnašanjem bomo svetnice in svetniki dokazali, kako potreben je Državni svet. Je nekakšen blažilec in lahko glede na interese državljanov ukrepa in sprejema tudi mimo političnih zavor. Lahko tudi pripravi zakon, ki naj bi ga nato sprejeli v Državnem zboru. Zato si želim z delom in gradnjo inštitucije Državnega sveta zgraditi ugled ne zgolj v Sloveniji, temveč povsod v Evropi, zlasti tam, kjer imajo dvodomne sisteme. Takega bomo vsi prepoznali kot potrebnega. Vsak predsednik in vsak mandat mu je nekaj dodal, morda je kakšen tudi kaj odvzel, to bodo sodili drugi. Moja naloga in naloga mojih sodelavk in sodelavcev pa je zgraditi zavedanje, da je Državni svet potreben.

Marko Lotrič: Je v Sloveniji resnično kdo bogat? Ko primerjamo multinacionalke, njihov kapital, onesnaževanje, zaposlovanje otrok, izkoriščanje delovne sile – če to pogledamo, je Slovenija res raj na zemlji. FOTO: Tatjana Splichal

Kako boste vi zapeljali vodenje Državnega sveta v tem sklicu?

Vsekakor želim uvesti razpravo in posvete o določenih temah. Posvet lahko rezultira v predlogu zakona Državnemu zboru ali pa so na zaključek le povabljene vse veje oblasti, da se oblikuje širok konsenz. Kot primer dajem regionalizacijo Slovenije. V tem letu vlada napoveduje kar nekaj reform – davčno, pokojninsko, zdravstveno; to so tako temeljne vsebine, da jih je res treba sprejemati s širokim konsenzom, da potem v družbi ne pride do nasprotovanj, občutka ogroženosti ali izključenosti. Prizadeval si bom, da bodo posveti tekli z vključenostjo vseh vej oblasti, zlasti pa je Državni svet sestavljen iz interesnih skupin in lokalnih skupnosti, njihovi interesi so zelo pomembni. Državno blagajno je treba napolniti do mere, ki bo zagotavljala fleksibilno, učinkovito državo, ki bo poskrbela za vse državljanke in državljane, ne pa več od tega. In dati možnost ljudem, da s svojim denarjem delajo, investirajo po lastni pameti.

Raven in kultura dialoga v Državnem zboru iz mandata v mandat pada. Državni svet pa ostaja nekakšen branik kulturne izmenjave mnenj. S čim to zagotavlja?

Da je dialog bolj kulturen in bližji ljudem, je ravno zasluga interesov. Ne prihaja do hudega nasprotovanja med interesnimi skupinami. Če vzamemo obrtnike, kmete, samostojne poklice, gospodarstvo, sindikate – tu je potrebna kultura dialoga. Če želimo na koncu podpisati kolektivno pogodbo, se moramo znati pogovarjati. Če si bomo zamerili že na prvem sestanku, kako bomo prišli do konca? Z vso tolerantnostjo in strpnostjo pridemo v Državni svet. Nesoglasja se večkrat krešejo prej, denimo na Ekonomsko-socialnem svetu. Mi pa imamo le en cilj: sprejeti dobro regulativo, najsi bo zakon ali uredba …

Želim si zdravja, želim si, da se preneha vojna v Evropi, in želim si, da se vrnemo v normalen čas – čas sodelovanja in povezovanja, ki ne bo posledica ne špekulacij in ne vojne.

V kakšnem primeru boste ta mandat ob zaključku ocenili za uspešen?

Osebno: če bom imel vsaj toliko podpornikov, kot jih imam danes (smeh). Sicer pa bom zelo vesel, če bo šla z mize misel o ukinitvi Državnega sveta. Delo bo usmerjeno v to, da bodo odločevalci – vlada, Državni zbor – videli, da je Državni svet kot zrak, ki nam pomaga dihati s polnimi pljuči, z obema pljučnima kriloma. Do tega bomo prišli skozi dialog. Zdaj je lepa priložnost, ker imamo veliko stvari za rešiti in smo jih že rešili ali pa skupaj sodelovali, denimo pri pripravi regulacije cene električne energije, saj smo kljub težkemu položaju v EU in nesoglasjem med državami uspeli v Sloveniji mala in srednja podjetja umestiti v regulacijo cene, za kar gre pohvala in zahvala vsem, vlada je s tem uresničila svojo napoved izpred dveh, treh mesecev. Seveda nismo bili vsak dan dobre volje …

Druga stvar: zdaj so bili prazniki, ki običajno pripeljejo ljudi skupaj. Srečali smo se dvakrat, trikrat, v kratkem bomo skupaj obiskali parlament v Avstriji; mimo protokolov se bomo lahko pogovarjali o določenih temah. Vnesti želim bolj pristen dialog, pa ne le gospodarsko razmišljanje, temveč zlasti neko zdravo razmišljanje, kako naprej.

Koliko pa je prostora za ideologijo v Državnem svetu?

Mediji so me že spraševali, čigav sem, pa se resnično drugače kot gospodarstvenik ne znam definirati. Bil sem na proslavah, bil sem na maši za domovino; zakaj? Ker sem to počel vse življenje, šel sem v Dražgoše in šel sem k maši, to me ni motilo prej in me ne moti zdaj, želim obdržati hrbtenico.

Marko Lotrič: Delo bo usmerjeno v to, da bodo odločevalci – vlada, Državni zbor – videli, da je Državni svet kot zrak, ki nam pomaga dihati s polnimi pljuči, z obema pljučnima kriloma. Do tega bomo prišli skozi dialog. FOTO: Tatjana Splichal

Ker najprej razmišljate kot gospodarstvenik, zasučiva pogovor v to smer. Kako ste slovenski podjetniki zadovoljni z državnim, vladnim odzivom na energetsko krizo in s pomočjo gospodarstvu?

Pomembno je, da smo dobili zakonodajo z regulacijo cene električne energije za mala in srednja podjetja, tak napor moramo narediti še za velika podjetja. Dobavne verige vrednosti se začnejo pri manjših, rezultirajo pa pri večjih podjetjih. Če bomo poskrbeli še zanje, bo to dobro ne le za gospodarstvo. Ta pomoč oziroma kapica so sredstva, ki jih ocenjujem v višini 800 milijonov do milijarde evrov, odvisno od cene na trgu, in to je – vsaj upam – enkratna investicija, ki jo bo gospodarstvo v vsakem primeru vrnilo. To ni nek tekoč strošek, ki ga mora vsako leto država vložiti v gospodarstvo, temveč bo gospodarstvo v nekaj letih zagotovo vrnilo z obrestmi. To je pametna politika.

Mini reforma davčne zakonodaje, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem, se mi zdi zelo rokohitrska, saj ji nasprotuje vseh 13 delodajalskih organizacij, od gospodarske, obrtne in trgovinske zbornice do združenja delodajalcev in kmečke zveze. Če bi lahko predhodno opravili posvet na to temo, do tega ne bi prišlo. Zato zdaj združenja in posamezniki vlagajo vso energijo v to, kako bi to ponesrečeno in za nekatere celo protiustavno zakonodajo umaknili in počakali samo eno leto.

To ni dobro poslovno okolje, prihaja tudi do prodaje lastnih deležev podjetjem, tudi mi smo se poslužili tega. Poskrbeti moramo za razvoj podjetja. Zakaj bi hodili na banko po denar, če lahko na ta način 25 % več denarja namenimo za razvoj in raziskave. Domala ves na ta način izplačan denar bo šel za razvoj in raziskave. To mi potrjujejo tudi kolegi, je pa morda komu težko razumeti. Družinska podjetja nikoli ne bodo ogrozila samih sebe, mi le iščemo pot do tega, kako lahko čim več investiramo v razvoj podjetij. Saj ta denar ne bo pristal nekje v žepih, temveč dejansko v razvoju podjetij.

Imate občutek, da ste bili gospodarstveniki slišani, upoštevani, ste bili vključeni v dialog?

Kot sem dejal: nazadnje smo bili upoštevani pri regulaciji cene električne energije. Večinoma pa nismo bili upoštevani pri Zakonu o dohodnini.

V tem letu vlada napoveduje kar nekaj reform – davčno, pokojninsko, zdravstveno; to so tako temeljne vsebine, da jih je res treba sprejemati s širokim konsenzom, da potem v družbi ne pride do nasprotovanj, občutka ogroženosti ali izključenosti.

Je bil vsaj dialog ali so vas preprosto zaobšli?

Prehitro je šlo. Nekaj zahtev z obrtne zbornice je bilo upoštevanih, zlasti pri absolutno nenormalnih pogojih za normirance. To se je ubranilo, a je potem zmanjkalo energije, ker je bilo preveč drobnih sprememb in se zbornice niti nismo znale več braniti pred napadi na podjetništvo. To je srž nesoglasij. Če spremeniš poslovno okolje zelo na hitro, sredi leta, nimaš niti pol leta časa za prilagoditev. Kako na razmere pri nas gleda tuje poslovno okolje? Berem in se pogovarjam, da nemško podjetje ne razume pogojev, ki se lahko spremenijo tako na hitro. V tem pogledu je gospodarstvo nezadovoljno, ni bilo z roko v roki, to ni bil dialog, temveč v veliki meri vsiljena rešitev, ki sploh ni bila rešitev za gospodarstvo, saj tudi na Ekonomsko-socialnem svetu ni dobila podpore.

Kakšni so potemtakem po vašem obeti za gospodarstvo v letu 2023?

Obete moramo razdeliti na slovenske razmere in na tuje. Če je gospodarska rast, je vse bistveno lažje prenesti. Toda cena električne energije se nam je, kljub vsem subvencijam, povečala za trikrat do štirikrat. Minimalne plače se bodo dvignile za več kot 10 %. Vseh teh stroškov pa ne moremo prevaliti na končno ceno storitve. Vzemiva za primer dom za starostnike. Danes je bila tam cena 700 €, jutri pa bo 800 €. Pokazati želim, kako se bo povišana plača hitro razvodenela v teh povišanih stroških. Draginja bo udarila na vseh koncih. S povečanjem plače bomo kratkoročno rešili problem, toda le pri minimalni plači. Plače pa moramo povečati v celotnem gospodarstvu.

Stroški bodo zrasli – sicer nisem tako črnogled in napovedujem 2-odstotno letno rast, zlasti zaradi pridnosti in marljivosti sodelavk in sodelavcev ter vodstev podjetij, ki so že v preteklosti dokazala, da znamo poiskati tudi trge v tujini, zato je tako pomembna regulacija in ugodna cena energije za večja podjetja, ki so paradni konj izvoza, tudi veliko denarja pride od njih v proračun.

Ne bo lahko in samo upam, da bo prevladal razum dialoga in da ne bomo deležni hitrih odločitev v reformah, temveč res premišljene, kaj je dobro za državo in državljane. Upam, da smo se lani kaj naučili vsi, od vlade do vseh ostalih, kako posegati v osnovne postulate, kot so plača, pokojnina, zdravstvo, šolstvo … Samo dialog nas bo rešil, vedno pa je treba gledati, da ne pridemo čez rob. Sem zmeren optimist pod pogojem, da smo se v letu 2022 naučili, da z glavo skozi zid ne gre, da je treba vključiti vsa mnenja, poslušati tudi tiste, ki imajo drugačno mnenje, in pobrati ven, kar se da.

Marko Lotrič: Ne bo lahko in samo upam, da bo prevladal razum dialoga in da ne bomo deležni hitrih odločitev v reformah, temveč res premišljene, kaj je dobro za državo in državljane. FOTO: Tatjana Splichal

Ustaviva se pri enem takih perečih primerov: v smeri podjetnikov je z vrha Državnega zbora letela ena strupena puščica – glede premoženja, bogastva in bogatenja predsednika Kluba slovenskih podjetnikov (SBC) Joca Pečečnika. Mislite, da veliko Slovenk in Slovencev deli to mnenje?

Upam vsaj, da ne. Je v Sloveniji resnično kdo bogat? Ko primerjamo multinacionalke, njihov kapital, onesnaževanje, zaposlovanje otrok, izkoriščanje delovne sile – če to pogledamo, je Slovenija res raj na zemlji. Poskusimo to čuvati! Nedavno mi je kolega razlagal, kaj je empatija. Empatija je razumeti milijonarja, ki je iz svoje milijarde pristal na 200 milijonih, ostalo pa izgubil, in je nesrečen. Se nam ta človek smili? Poskušajmo se vživeti v njegovo kožo. Druga plat empatije pa je, ali se znamo vživeti v najstnico, ki zjutraj vstane in vidi mozolj na nosu. Zanjo se je podrl svet. Za oba se je podrl. Ali torej te skrajnosti znamo upoštevati?

Trdim, da v Sloveniji nimamo bogatašev, milijonarjev, ki bi si podrejali funkcije, temveč je kapital namenjen zlasti za rast podjetij, za podjetništvo in podjetnost. Ne le z gospodarstvom, temveč tudi skupaj s šolstvom in drugimi inštitucijami moramo to podjetnost in podjetništvo v Sloveniji peljati od osnovnih šol naprej. Mora pa biti podjetništvo tudi od javnih oseb spoštovano in tudi tako v javnosti komentirano.

Razočaran sem nad takim ravnanjem, nad takim komentarjem. Vsi ljudje delamo, zagotovo pa vem, kako delamo podjetniki. Zato nas boli, ko ves naš trud in skrb za družine, za vse sodelavke in sodelavce nekdo potisne čez rob, da smo kot nebodigatreba. Tu mi srce krvavi, to ni prav!

Sem zmeren optimist pod pogojem, da smo se v letu 2022 naučili, da z glavo skozi zid ne gre, da je treba vključiti vsa mnenja, poslušati tudi tiste, ki imajo drugačno mnenje, in pobrati ven, kar se da.

In podjetnost je treba tudi zadržati v Sloveniji. Kako zajeziti beg možganov? Lahko to stori le država ali so še kakšni drugi vzvodi?

Eden je zagotovo: ljubezen (smeh). Ta bo zadržala tistega, ki želi oditi, če partner ali partnerka ostane doma. Šalo na stran. Prav je, da ljudje, zlasti mladi, hodijo na izobraževanja, podiplomski študij v tujino. Vesel pa sem vsakega, ki se vrne v Slovenijo. Skrbi me odliv teh 6000, 7000 mladih talentov. Kajti kdo gre v tujino? Tisti, ki so od povprečja navzgor. Skrbi me tudi, kam odhajajo. Nič več zgolj na Zahod, temveč v Romunijo, Bolgarijo. Zakaj? Ker se tudi sedeži multinacionalk umikajo tja, ti strokovnjaki in te plače pa gredo z njimi. Davki se potem ne plačujejo v Sloveniji, vse to le zaradi enega razloga: kolikokrat so že rekli, da je kapital plaha ptica. A tako pač je. Ljudje se odzovemo tako, da se zaščitimo. Če se spečemo, roko odmaknemo. Tu pa je podobno.

Morda bi lahko k temu, da bi zadržali te ljudi, prispevali tudi z večjo povezanostjo šolstva z gospodarstvom. Če bi znali dualni sistem vajeništva prenesti na srednje, višje in visoke šole, bi bilo drugače. To nam v Sloveniji manjka. Študentke in študentje bi se avtomatsko povezali s podjetji in bi že nekaj let prej dihali z njimi skozi prakso, seminarske, diplomske in doktorske naloge. Ob meji z Avstrijo veliko študentov že v času študija najde potencialnega zaposlovalca – toda čez mejo.

Zakaj mi ne odpremo podjetij za študente? Na okrogli mizi sem imel nekoč štiri študente z münchenske tehniške univerze. Vsi so diplomirali v Sloveniji in v en glas zatrjevali, da nimajo nobenih težav s teoretičnim znanjem. Kje je razlika? Zgolj v tem, da lahko zdaj v Münchnu izberejo podjetje, v katerem bi delali; če niso zadovoljni z delodajalcem, ga lahko naslednji dan zamenjajo, poiščejo, kar jim ustreza. To je okolje, v katerem mladi uživajo pri svojem delu, ne da jim je nekaj vsiljeno.

Doseči bi morali povezanost z izobraževalnim sistemom ali nadgraditi vajeniški sistem – samo ne razumite dobesedno polovice učenja v podjetjih in polovice v šolah –, biti bi morala večja združljivost, pa tudi mi kot gospodarstvo se moramo zavedati, da je treba vlagati v mentorstva, pedagoško-andragoške tečaje in znanja sodelavcev.

Marko Lotrič, dolgoletni direktor družinskega podjetja LOTRIČ Meroslovje, z družinsko ustavo. FOTO: Janez Porenta

Dotakniva se še vašega podjetja: skozi eno (kovidno) obdobje ste prebredli, zdaj je drugo, ki ponovno ni lahko zaradi energetske krize in draginje. Kako gledate na prihodnost, je svetla?

Vsaka kriza je malo ali zelo drugačna kot prejšnje. Kovidna je bila posebna, mi smo v tem obdobju razvili postopke, ki so bili odgovor nanjo. To so bili postopki za preizkušanje in certificiranje zaščitnih mask. Dobili smo nepovratna sredstva, da smo zgradili laboratorij, ki je na zelo visokem mestu v Evropi zaradi širine ponudbe (od mikrobioloških do mehanskih testov ob izjemno dragi opremi, prek milijon evrov smo investirali v laboratorij). Postal je tudi infrastruktura za državo. Ko uvažamo maske, ne vemo, kakšne pridejo. Če podjetja vedo, da v posamezni državi obstaja laboratorij, ki lahko oceni, kaj je dobro in kaj slabo, potem v to državo povečini prihaja dober material in dobro blago.

To je bil proces nekaj let, štartali smo leta 2020 oziroma takoj po izbruhu pandemije, zdaj smo »notified body«, kar pomeni, da ministrstvo priglasi laboratorij pri Evropski komisiji, ki vse pregleda in, če vse drži, da dovoljenje. Postopek je zahteven tako za podjetje kot za ministrstvo.

Drugi razvoj pa smo storili na področju respiratorjev za umetno predihavanje pacientov. Skupaj s še petimi podjetji smo naredili respirator in je prestal teste na medicinski lutki, ki ima vgrajene vse življenjske funkcije človeka, na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Zdravniška ekipa je ocenila, da je respirator dovolj dober, da bi ga lahko uporabili v pandemskih razmerah. Naš izziv je bil, da deluje v nebolnišničnem okolju. Hvala Bogu jih ni bilo nikoli treba uporabljati, imamo pa jih tukaj in znamo jih narediti, če bo treba.

Pa pogled naprej?

Za naše podjetje še vedno napovedujem rast, tako kot je bilo doslej. Vseh dosedanjih 32 let smo ustvarjali rast in ne vem, zakaj bi bilo letos drugače, sploh ker je meroslovje in merjenje neposredno povezano z raziskavami. V času krize pa ljudje več raziskujemo, iščemo nove prijeme in takrat so, kot se je izkazalo doslej, naše storitve pomembne in potrebne. Videli bomo tudi, kako se bo razvijala avtomobilska industrija. Nekaj mi ni jasno: avtomobila nikjer ne dobiš, pa napovedujejo recesijo.

Kakor koli, rast se bo zagotovo upočasnila, še vedno pa mislim, da bomo ostali nad ničlo; ker vem, kako se je Slovenija odzvala v času kovida, v letih od 2020 in 2022, in kakšne rasti smo dosegali – ne, takih ne bomo več, smo si pa trasirali pot, kako naprej, da bo ravno ta zagon podjetnosti in podjetništva pripeljal državo naprej. Tu nam bosta, verjamem, pomagala izvozno gospodarstvo in posledično potrošnja, ker bodo plače višje, bojim pa se inflacije. Druga grožnja pa so obrestne mere. Konflikt obrestnih mer in inflacije bo zaviralec razvoja, še vedno pa mislim, da bo ta pozitiven, ker v Sloveniji vedno poskušamo pristati na nogah, tako da ne izgubljam vere v to, da bo gospodarstvo dobro delalo.

Vsakdo dobro ve, da ne sme drugega izkoriščati, da mora delati za skupno dobro in da ne gledamo na to, da mora kak dan nekdo malo počivati ali nekdo malo več delati, bistveno je, da gremo skupaj naprej.

Kako pa vi ustvarite zadovoljne (so)delavke in (so)delavce?

Podjetje sem vodil, od 30. decembra lani nisem več direktor, z zgledom, ki je osnovni pristop vodenja. Seveda je potem tudi projektno, procesno vodenje, so številke, so norme, a če je prvi del – vodenje z zgledom – pravi, potem so številke samo rezultat. Enako kot na državni ravni je tudi v podjetju pomemben pogovor, politika odprtih vrat, da se zaposleni napove, uskladimo urnik in se pogovorimo.

Ko smo v podjetju leta 2017 ob pomoči EY Slovenija pisali družinsko ustavo, so nam tudi strokovnjaki z Nizozemske, ki so prišli pomagat, dejali: kaj pa mislite, da je to drugega kot pogovor ali kot temeljni razmislek o odnosu v družini. Tu ni nobenih skrivnosti, v družini je vse normalno. Vsakdo dobro ve, da ne sme drugega izkoriščati, da mora delati za skupno dobro in da ne gledamo na to, da mora kak dan nekdo malo počivati ali nekdo malo več delati, bistveno je, da gremo skupaj naprej.

Kaj pa si najbolj želite v letu 2023?

Želim si zdravja, želim si, da se preneha vojna v Evropi, in želim si, da se vrnemo v normalen čas – čas sodelovanja in povezovanja, ki ne bo posledica ne špekulacij in ne vojne.