Po volilnem neuspehu je dotedanji prvi mož stranke Marjan Podobnik pospravil kovčke in mesto predsednika na nedavnem volilnem kongresu (pred mesecem dni) prepustil političnemu analitiku in javnemu govorcu gibanja Povežimo Slovenijo Marku Balažicu.

Balažic je mlad in neobremenjen obraz, njegovi nastopi so umirjeni, preudarni, spoštljivi in odsevajo intelektualno širino. Z njim smo se za spletno Družino pogovarjali zlasti o tem, kako »rahlo upehano« SLS z mlado energijo na čelu ponovno vrniti k življenju.

Pogovarjali smo se z novim predsednikom Slovenske ljudske stranke (SLS), političnim analitikom Markom Balažicem.

V kakšni kondiciji je Slovenska ljudska stranka, na čelo katere ste sedli na nedavnem volilnem kongresu?

Stranka je rahlo upehana, kar ni nobena skrivnost. Po zadnjem porazu na parlamentarnih volitvah in že tretji zaporedni neuvrstitvi v parlament je določene stvari treba spremeniti. Točno zato sem se tudi lotil tega izziva. V SLS verjamem v potencial po eni strani tradicije, po drugi strani misli, ki jo predstavlja, in po tretji strani temelja slovenstva, ki ga je vedno držala. Če pogledamo predvojno ljudsko stranko, je formirala slovenstvo kot tako, postavljala na noge ne le slovensko gospodarstvo, temveč pomagala slehernemu človeku, s katerim se je srečala; bila zaslužna za formiranje naroda znotraj Jugoslavije; po svobodnih volitvah pa je bila nosilka plamenice, prvoustanovljena stranka oziroma gibanje slovenske pomladi in nato svoj vrhunec doživela ob združitvi s krščanskimi demokrati leta 2000. Veliko je tradicije in zgodovine, iz katere lahko črpamo. Tudi lokalna mreža je še vedno dovolj živa, še vedno so ljudje, ki gledajo na politiko z entuziazmom in si želijo vsakodnevno spreminjati stvari. To je priložnost, zaradi katere sem se tudi sam lotil tega izziva, da predvsem vrnemo optimizem, upanje ljudem; da posvetimo več energije ukvarjanju s Slovenijo kot ukvarjanju sami s seboj. Tu vidim ogromen potencial in upanje za naprej.

Če bomo dobro prešli jesenske lokalne volitve in volitve v državni svet, imamo potem dve leti časa, da se v miru pripravimo na parlamentarne volitve. Če bomo te procese pravilno peljali – znanja, izkušenj in energije je v stranki dovolj –, potem ta uspeh ne bo izostal.

Sami torej doseženo na aprilskih parlamentarnih volitvah, na katerih niste nastopili samostojno, temveč kot nosilna stranka gibanja Povežimo Slovenijo, ocenjujete kot poraz. Se da iz teh volitev vendarle potegniti tudi kaj pozitivnega?

Pozitivno je to, da smo dosegli 40.000 glasov, kar bi morda v drugih konstelacijah ali drugačnih volilnih udeležbah pomenilo ne samo 4, temveč 5 ali 6 poslancev – tako je bilo na prejšnjih volitvah. Po drugi strani pa so bile te volitve malo posebne in se je premalo zavedalo duha časa. Ocenjujem jih za »referendum proti vladi«, ki je bil seveda cepljen s korono. Če to dvoje združimo, je bil vsak, ki se je pojavil na eni strani, ki je bil bodisi vladni protagonist bodisi nekdo, ki je kakor koli sodeloval v prejšnji konstelaciji, obsojen na težji položaj oziroma imel mnogo slabše izhodišče. Tu se, žalibog, gibanje Povežimo Slovenijo v določenih trenutkih ni obnašalo najbolje. Moje prepričanje je, da če greš v novo zgodbo, nov projekt, sploh projekt povezovanja, ga moraš peljati tudi z novimi obrazi. Nekaj jih je bilo, žal pa smo zbudili nekatera napačna čustva pri volivcih ravno zato, ker se teh ljudi nismo posluževali v dovoljšni meri. Če bi to delali na pravi način, tudi rezultat ne bi izostal.

Vsak poraz, vsaka preizkušnja da priložnost, tudi jaz se ne bi znašel v tem položaju, v katerem sem, če tega poraza ne bi bilo. Ne bi dobil priložnosti ukvarjati se s stranko, ki je bila ne samo nosilni del tega gibanja, temveč tudi njegov idejni del – znamka Povežimo Slovenijo je vendarle del SLS. Nastavki so ostali. Če se malo pošalim: idejo povezovanja, ki je zelo plemenita ideja, je najbolje udejanjil zmagovalec letošnjih parlamentarnih volitev Robert Golob, ki je povezal domala vse, kar obstaja levo od sredine. Mi smo imeli sicer rahlo drugačno idejo, želeli smo povezati ves politični spekter, toda očitno se je pokazalo, da Slovenci za to še nismo zreli oziroma nas to še čaka v prihodnosti. Sem optimist, ne vidim nobenih problemov, niti kar se stanja slovenske demokracije tiče; še Mojzes je taval 40 let s svojim ljudstvom čez puščavo, Slovenija pa je samostojna dobrih 30 let, tako da nas verjetno čaka še dosti preizkušenj.

Kongres SLS je poleg predsednik Marka Balažica izvolil tudi tri podpredsednike: dosedanjo predsednico Nove generacije (podmladka SLS) Kajo Galič, dosedanjega predsednika Kmečke zveze pri SLS Marka Ciglerja in Mihaelo Rožej. Za predsednico glavnega odbora SLS je bila izvoljena Suzana Lara Krause, dosedanja podpredsednica stranke.

Ali gibanje Povežimo Slovenijo živi naprej ali je že pokopan projekt?

Ideja vsekakor živi, je fundamentalni del SLS. Pri njej je zlasti pomembno, da vse stranke, ki so sestavljale to gibanje, opravijo domačo nalogo, ki jo morajo narediti. Nimamo težav, odprti smo za sodelovanje z vsemi deležniki, bi bilo pa priporočljivo, da določene stranke opravijo podoben proces, kot smo ga v SLS – da smo prenovili strukture in postavili novo energijo, s katero so sinergije povezovanja lahko bistveno močnejše. Projekt kot tak ni mrtev, si pa, roko na srce, težko predstavljam, da bi šli ponovno s projektom, ki je v prvem nastopu doživel poraz. Najprej je treba zgraditi deležnike. Veriga je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen, in očitno je bilo v tej verigi povezovanja kar nekaj šibkih členov, zato moramo najprej poskrbeti, da jih ne bo več, kar pomeni delo na sebi, na svojih strukturah, na motivaciji ljudi. Potem pa naprej.

Se morda spogledujete z idejo, da bi SLS pripojili katero od preostalih strank gibanja Povežimo Slovenijo?

Ideje vedno obstajajo, ne zgolj znotraj gibanja Povežimo Slovenijo, tudi malo širše je kar nekaj strank, ki niso dosegle parlamentarnega praga – 25 % vseh volivcev je glas oddalo v nič oziroma glas 25 % volivcev je šel v nič. Če odštejemo LMŠ in SAB, ki sta se pripojila Gibanju Svoboda, obstaja 20-odstotni bazen, v katerem bomo verjetno iskali sinergije. Kako se bodo odločale druge stranke, pa je na njih samih. Na določene odločitve ne morem vplivati, zelo rad pa delujem v duhu tega, kar je postavil že Demos konec 80. in v 90. letih, ko so stranke, ki so to koalicijo sestavljale, pomagale druga drugi. Če lahko določene naše izkušnje pripomorejo k temu, da se kaka od strank gibanja še bolj postavi na noge, to z veseljem storimo in lahko pomagamo z nasveti, morajo pa same narediti evalvacijo in se spraševati, v katero smer bi rade šle.

Naša naloga je, da na prihodnjih parlamentarnih volitvah ne bo edina alternativa Robertu Golobu spet Janez Janša. Moramo narediti še nekaj drugih alternativ in tukaj imamo priložnost, ta prostor obstaja.

Volilni kongres SLS je ustoličil novo, mlado energijo. Kakšna je vizija stranke, pogled naprej?

Ponovno je treba malce obuditi vrednostni temelj. SLS je bila vedno stranka, ki se je spraševala po dobrobiti posameznika in potem urejala celoten državni sistem tako, da je bila dobrobit ne le posameznika, lahko govorimo celo o človekovem dostojanstvu, najbolj izpolnjena. Vemo, kako je s talenti, vemo, koliko kdo potrebuje, da se samouresniči. Zelo zagovarjam načelo enakopravnosti, ne pa tudi enakosti, ker vsak potrebuje nekoliko drugačne pogoje, da se lahko samouresniči. In ta recept aplicirati na lokalno in državno raven je bila vedno posebna preizkušnja. Na lokalni ravni nam je vselej dobro šlo; uspeh, ki ga doživljamo na lokalnih volitvah, kaže, da znajo naši župani na lokalni ravni vsakodnevno reševati probleme, s katerimi se ljudje soočajo, pa tudi krivice, ki jih ljudje občutijo. Kako to dvigniti na državno raven, je vprašanje za milijon dolarjev. Napaka SLS v preteklosti je bila, da se je preveč zaprla le v en segment. Nedavno sem bral Rahtenovo knjigo o Antonu Korošcu. SLS je sebe že leta 1920 definirala kot stranko delavca, kmeta in obrtnika. In ni razloga, da se stranka leta 2022 definira kot stranka kmeta. Kar lahko tu ponudimo in kar je bilo že na kongresu razvidno, je, da gremo najprej v širino.

Znotraj pogovora na kongresu smo že identificirali nekaj tem in pripojili obraze znotraj stranke in iz civilne družbe okoli nje, ki se bodo ukvarjali z določenimi problemi. Odprli smo področja zdravstva, hrane, stanovanjskih problemov za mlade, investicij in regionalnega razvoja Slovenije. To je prava pot naprej za programsko konferenco, ki bo Slovencem dala vedeti, da to ni več samo klasična stranka, ki zagovarja kmečke interese, temveč stranka, ki lahko zagovarja interese vseh Slovencev. Na prvi točki je to signal, ki ga moramo dati v širšo javnost, drugi signal pa je bil že dan, da desno od sredine nismo bili vajeni novih obrazov v politiki, zdaj pa jih imamo. To je lahko tudi zanimiv poskus, kako ljudi vendarle prepričati, da smo tudi na konservativni strani zmožni samorefleksije in evalvacije napak, in se poskusiti iz tega tudi kaj naučiti.

Prejšnji in zdajšnji predsednik SLS Marjan Podobnik in Marko Balažic. FOTO: SLS

Trikrat zapored je SLS že ostala izven državnega zbora. Verjetno se strinjava, da je z vsakim novim neuspehom možnost vrnitve v parlamentarne klopi za stranko manjša in manj verjetna. Je sploh še možna?

Globoko verjamem, da ja. Imamo kar nekaj absurdov: kljub temu, da nismo v parlamentu, imamo še vedno največ županov v Sloveniji, imamo evropskega poslanca, smo ena najmočnejših sil tudi v državnem svetu. V preteklih volilnih kampanjah so bile storjene napake, ki so bile jeziček na tehtnici, da parlamentarnega statusa nismo ohranili. Če se začnemo dovolj zgodaj pripravljati, če dovolj tehtno premislimo določene korake in če ni stvari navdiha takrat, ko jih ne bi smelo biti, imamo dobre možnosti, da gremo naprej. V to verjamem, verjamem celo, da s pravilnim delom lahko dosežemo ne le parlamentarnega praga, ampak bistveno več. To je moja naloga: pogledati, ali lahko s pravilnim delom in načrtovanjem dosežemo isti ali še boljši rezultat. Te dni smo imeli srečanje izvršilnega odbora stranke in kot ena prvih strank začeli postavljati volilni štab za prihajajoče lokalne volitve. Če bomo dobro prešli jesenske lokalne volitve in volitve v državni svet, imamo potem dve leti časa, da se v miru pripravimo na parlamentarne volitve. Če bomo te procese pravilno peljali – znanja, izkušenj in energije je v stranki dovolj –, potem ta uspeh ne bo izostal.

Tu je prostor za SLS, da pride malo več zdrave pameti v vsakodnevne politične odločitve, ne pa zgolj kazanje s prstom, kdo ne, s kom ne, zakaj ne, kako ne. Zlasti pa tega nikoli delati žaljivo ali nagajati političnim nasprotnikom, temveč to vedno početi s ponujanjem roke.

Verjetno pa se strinjava tudi, da brez povečanja števila glasov v mestnih občinah ta preboj ne bo mogoč?

To ni samo izziv za SLS, to je izziv za ves politični prostor desno od sredine. Strateška napaka je bila storjena okrog leta 2000, ko se je vsem mestnim občinam prelahko odpovedalo. Če apliciram na sedanji čas: ko vidiš t. i. civilno družbo oziroma nekoga, ki samega sebe imenuje za civilno družbo, ki ima pogum, da hodi vsepovsod po Sloveniji ali izven Ljubljane, potem veš, da je nekaj hudo narobe. Te črte je treba potegniti bistveno bližje mest, predvsem pa ne dopuščati monopolov, kjer zanje ni razlogov. Pogovori že to jesen bodo definitivno tekli tudi v smeri, kako več pozornosti nameniti temu, da se v mestnih jedrih, zlasti v mestnih občinah po Sloveniji, doseže najboljši rezultati. SLS kljub najboljšemu rezultatu po Sloveniji nima mestnega svetnika v Ljubljani, čeprav ima potenciala za pet mestnih svetnikov. Kako bomo do tega prišli, je veliko vprašanje, ki pa ni odvisno samo od mene, ampak tudi od pogovorov s potencialnimi političnimi zavezniki.

Marko Balažic: Znotraj pogovora na kongresu smo že identificirali nekaj tem in pripojili obraze znotraj stranke in iz civilne družbe okoli nje, ki se bodo ukvarjali z določenimi problemi. Odprli smo področja zdravstva, hrane, stanovanjskih problemov za mlade, investicij in regionalnega razvoja Slovenije. FOTO: SLS

S čim lahko SLS najbolj edinstveno nagovarja slovenskega volivca? V čem je dragocena za slovenski strankarski parket?

Prej sva že rekla eno o slovenski tradiciji. Ne samo, da je SLS postavljala to tradicijo pokonci, treba jo je tudi negovati naprej. Ne mislim v nacionalističnem smislu, kot se rado izkrivlja, temveč v tem, da se znaš postaviti kot tisti, ki zna upravljati z zemljo in okoljem, ki ga ima, na način, ki je vzdržen, trajen in pravičen za vse. To je naloga, ki jo je SLS v preteklosti opravljala odlično, in zaradi tega dobrega dela smo rasli vsi. Zelo me skrbi, kar se dogaja v vsakodnevni politiki, kajti domala nihče ne govori o hrani, o draginji, ki se nam obeta jeseni, in SLS je tista, ki o hrani največ ve. Vemo, koliko truda je potrebno, da se hrano pridela, kako je treba s to hrano ravnati naprej, kako je treba ravnati z okoljem. Da se tega glasu v slovenski politiki ne posluša, je zelo slabo. Sploh bodo to na svoji koži občutili tisti, ki gredo že zdaj vsak mesec v trgovino in ugotovijo, da za povprečno košarico iz meseca v mesec plačujejo 10 € več.

Če bi namenili malo več pozornosti slovenski hrani, našli način, kako jo še bolje promovirati in spravljati v vsakodnevno uporabo, bi ne le dali več motivacije kmetom, ki jo pridelujejo, temveč znižali tudi končno ceno za potrošnika. Če to seštejem: kvaliteta je vendarle tukaj, imamo kakovostno hrano in potrošnik si zasluži najboljše, kar imamo. Nima smisla, da jemo krompir iz Egipta, če ga pridelamo sami doma. Vsako leto 360 milijonov € vse državne inštitucije, javna uprava, vojska, policija, zapravijo za nakup hrane. Od tega gre zelo majhen delež za nakup slovenske hrane, načeloma kupujejo na tržnicah s celotnega sveta. Tu imamo velik potencial, da kaj spremenimo. Če bi država dvignila povpraševanje do slovenskih kmetov, bi bilo tudi kmetijstva več. Zdaj pa lahko gledamo napovedane višje katastrske dohodke, to so ukrepi, ki dolgoročno zaznamujejo, jemljejo motivacijo ali vplivajo na socialni položaj kmeta. To je velika neumnost. Tu bi se morali obnašati bolj modro.

SLS je lahko glas tega, da se sprašuje po zdravi pameti v vseh postopkih. Ne moremo ob rekordnih prilivih v slovenski proračun, rekordnih prihodkih, višati davkov, ljudem nalagati vedno novih obveznosti, jih prositi, naj potrpijo, ker se pripravlja kriza, po drugi strani pa širiti javni aparat in zaposlovati mnogo več ljudi. To bi morali zmanjšati, tu se nihče ne sprašuje po vlogi države, to vprašanje lahko odpremo tudi mi. Menim, da je ravno zdaj čas, da zmanjšamo ta aparat. Ravno zdaj, ko nam trg dela zaposluje praktično vsakogar, ki se znajde na njem, in ko je delovnih mest na voljo več, kot je prijavljenih ljudi na zavodu za zaposlovanje, je pravi čas za krčenje javne uprave.

In še: sesuva se nam zdravstvo. Kar gledamo in poslušamo od sedanje vlade, je, da bomo vse probleme rešili z dodatnimi 500 milijoni €. Jaz pa se sprašujem, zakaj bi dodatnih 500 milijonov vlagal v obstoječ sistem, za katerega že 30 let vemo, da je neučinkovit. Mi smo tisti, ki se lahko ukvarjamo z obema stranema enačbe, in na to jasno opozarjamo vsepovsod – in to bomo tudi počenjali. Tu je prostor za SLS, da pride malo več zdrave pameti v vsakodnevne politične odločitve, ne pa zgolj kazanje s prstom, kdo ne, s kom ne, zakaj ne, kako ne. Zlasti pa tega nikoli delati žaljivo ali nagajati političnim nasprotnikom, temveč to vedno početi s ponujanjem roke. Roko lahko ponudiš desetkrat, če bo enkrat sprejeta, je zame to velik uspeh.

Marko Balažic: Verjamem, da s pravilnim delom lahko dosežemo ne le parlamentarnega praga, ampak bistveno več. FOTO: Janez Porenta

Eden prvih testov za novo vodstvo stranke bodo jesenske lokalne volitve. S kakšnim rezultatom boste na njih zadovoljni?

Vedno gledam optimistično: najmanj, kar moramo storiti, je ponoviti obstoječi rezultat, če ga ne celo izboljšati. Vse procese, ki sem jih peljal, sem vedno v tej smeri. V županskem klubu imamo zdaj 41 županov, ne vidim razloga, zakaj jih ne bi imeli 42. In vse bomo naredili v smeri, da jih bo 42. Ta absurd – med 212 občinami imeti v županskem klubu 41 županov in nobenega poslanca v državnem zboru – je zelo zanimiv. Enega od razlogov lahko iščemo tudi v centralizaciji. Verjetno se je Gregorju Golobiču kar smejalo, ko je ukinil dvojno funkcijo poslanca in župana. Smo pa s tem šli na nevarno pot in tudi predlagane spremembe volilne zakonodaje s preferenčnim glasom in ukinjanjem volilnih okrajev gredo v smeri še večje centralizacije. Tu so bile določene zadeve škodljive, kar smo lahko gledali pri razvoju Slovenije zadnjih 10, 15 let, ko se je regionalni glas bistveno premalo slišal v parlamentu. In to sovpada ravno z izpadom SLS. Toda če pravilno zastavimo procese, do takih absurdov ne bi smelo več prihajati.

Predvsem pa je SLS preveč energije izgubljala z reševanjem in ukvarjanjem z notranjimi spori. Če se znotraj pričkata dva protagonista, bodo ljudje to videli, hitro zamahnili z roko in rekli: »Kaj pa je meni tega treba.« Moja priložnost je in kot kaže doslej, sem pri tem dokaj uspešen, da gordijski vozel presekam, da notranjih nesoglasij ni več, da je stranka konsolidirana in da lahko prek vsebinskih akcij postanemo dovolj močan magnet za tiste, ki razmišljajo zdravorazumsko. Obstaja ne samo bazen 20 % volivcev, ki je ostal izven parlamenta, temveč mnogo širši bazen razumnikov in ljudi, ki vidijo, kako v Sloveniji ne bi smelo biti. Naša naloga je, da na prihodnjih parlamentarnih volitvah ne bo edina alternativa Robertu Golobu spet Janez Janša. Moramo narediti še nekaj drugih alternativ in tukaj imamo priložnost, ta prostor obstaja.

Obstaja ne samo bazen 20 % volivcev, ki je ostal izven parlamenta, temveč mnogo širši bazen razumnikov in ljudi, ki vidijo, kako v Sloveniji ne bi smelo biti.

Takoj po lokalnih pa sledijo predsedniške volitve. Se bo SLS nanje podala z lastnim kandidatom ali bo podprla katerega od že obstoječih ali še prihajajočih kandidatov?

Ni skrivnost, da poteka kar nekaj pogovorov in razmislekov. Predvsem gledam na dobrobit SLS, prioriteta so vsekakor lokalne volitve, glede predsedniških pa bomo videli, kako bodo procesi tekli. Kar se je bilo mogoče naučiti od političnih strank levo od sredine, je, da kdaj ni dobro preveč hiteti. V poletnih mesecih smo bili priča inflaciji predsedniških kandidatov, moja strategija pa je, da raje počakamo in vidimo, kateri so že doslej odpadli – in, kot kaže, so nekateri že –, in lahko potem na koncu pripravimo presenečenje. Ali bo to s katerim od obstoječih ali novih kandidatov, glede tega pa tečejo resni pogovori in resne študije. Ne bodo pa predsedniške volitve SLS zaobšle.

V poletnih mesecih smo bili priča inflaciji predsedniških kandidatov, moja strategija pa je, da raje počakamo in vidimo, kateri so že doslej odpadli – in, kot kaže, so nekateri že –, in lahko potem na koncu pripravimo presenečenje.

Predsedniško kandidaturo je napovedal predsednik ene od strank v gibanju Povežimo Slovenijo Andrej Magajna. Nameravate podpreti njega? Kot možna kandidata se omenjata tudi Alojz Kovšca in dr. Ernest Petrič, oba člana ali vsaj podpornika gibanja. Imate kakšne račune v tej smeri?

Računi so vedno. Zelo smo počaščeni, da sta med šestimi, sedmimi resnimi kandidati, ki se omenjajo, dva, ki ju lahko povežejo z gibanjem Povežimo Slovenijo, kar potrjuje pravilno strategijo in tudi to, da nek renome ostaja. Kako bomo ravnali, pa je še nekoliko prehitro govoriti. Počakal bi, da se zavrtijo določeni procesi in tudi zgodijo določene napake. Spomnite se predsedniških volitev z Lojzetom Peterletom in Danilom Türkom. Peterle se je pol leta pred volitvami razglasil za zmagovalca, resda potem dosegel največji uspeh desno od sredine, zmagal v prvem krogu volitev, a bil potem v drugem krogu gladko poražen. Počakajmo. Časa je še dovolj, volitve so 23. oktobra, dotlej se bo zgodilo še marsikaj. Predvsem se bodo pa, verjamem, močno premešale karte ravno zaradi draginje in določenih stvari, ki šele prihajajo.