Filozofska fakulteta je v zbirki Razprave FF izdala knjigo Marko Anton Kappus – slovenski jezuit na koncu Novega sveta. Njeni avtorji so štirje: Maja Šabec, Tomaž Nabergoj, Igor Maver, Ana Cecilia Prenz Kopušar.

Sodeloval je pri kristjani­zaciji in kolonizaciji današnje Mehike

Avtorji so si prizadevali dopolniti in nadgraditi doslej zbrano gra­divo in raziskave o jezuitu Marku Antonu Kappusu z novimi avtentičnimi dokumenti, številnimi podatki in razlagami ter tako čim bolj celostno predstaviti raziskovalcem in drugi strokovni in širši javnosti delovanje Kappusa v kontekstu procesov kristjani­zacije in kolonizacije današnje Mehike, natančneje Sonore in Spodnje Kalifornije.

Prevodi besedil, reprodukcije rokopisov in drugih avtentičnih dokumentov ter kri­tične študije, ki osvetlijo lik slovenskega jezuita iz različnih zornih kotov, odpirajo pogled v razgibano dinamiko družbenozgodovinskih procesov v zahodnem svetu na prehodu iz 17. v 18. stoletje in poskušajo približati njihovo dojemanje s perspek­tive ljudi, ki so jih sooblikovali.

Vizitator sonorskih misijonov s sedežem v Arivechiju

Marko Anton Kappus se je rodil leta 1657 v ugledni in premožni družini v Kamni Gorici pri Radovljici. Z devetnajstimi je vstopil v jezuitski red, poučeval latinščino v jezuitskih kolegijih in nato študiral teologijo v Gradcu, Bologni in Milanu.

Leta 1686 je bil posvečen v duhovnika in naslednje leto je s skupino srednjeevropskih jezuitov misijonarjev odplul v Novo Španijo, današnjo Mehiko. Tam je preživel trideset let, to je polovico življenja.

Kappus je deloval med pripadniki domorodnih ljudstev na daljnem severozahodu Sonore, sprva kot »navaden« misijonar v kraju Cucurpe ter kot sodelavec tirolskega jezuita in kartografa Eusebia Francisca Kina pri pokristjanjevanju okoliških staroselcev ter raziskovanju novih predelov in iskanju poti v Spodnjo Kalifornijo.

Nato je zasedal čedalje odgovornejše funkcije v redovni hierarhiji, zadnja leta je bil vizitator sonorskih misijonov s sedežem v Arivechiju. Umrl je leta 1717.

Zanimivi opisi tedanjega življenja v geografsko in kulturno oddaljenih krajih

Kot je v Bukli dejala soavtorica knjige hispanistka Maja Šabec je bil Kappus edini Slovenec oziroma Kranjec, ki je sodeloval v velikem pokristjanjevalskem projektu v Novi Španiji zato knjiga o njem vnaša v slovenski kulturni prostor neposreden vpogled v oddaljena obdobja mehiške in ameriške zgodovine, v delovanje jezuitskega reda in njegovo vlogo v kompleksnem procesu kolonizacije. Za bralce bodo zanimivi tudi opisi tedanjega življenja v geografsko in kulturno oddaljenih krajih.

»Vloga Evrope oziroma evropskih velesil v obdobju kolonizacije t. i. Novega sveta je seveda dodobra raziskana, manj pa je znanega o povezanosti našega prostora s temi procesi,« je spomnila Maja Šabec. Zato si avtorji monografije želijo, da bi besedila v knjigi spodbudila nadaljnje zgodovinske, sociološke, antropološke, literarne, jezikoslovne in druge raziskave, ki bodo obogatile vedenje ne le o Marku Antonu Kappusu, temveč o dejavnikih, ki nas umeščajo v skupni pretekli in sedanji čas.

Ozemlje v Mehiki, kjer je Kappus deloval. Vir: iz prispevka Maje Šabec

Izhajali so iz primarnih virov, iz Kappusovih besedil v rokopisih

Knjiga je delo štirih avtorjev. Kot pove Maja Šabec, so sledili raznovrstnosti primarnih besedil, vsako poglavje se posveča enemu sklopu ali temi, ki se med seboj smiselno dopolnjujejo. Izhajali so iz primarnih virov, torej Kappusovih besedil v rokopisih, prepisih ali starih tiskanih izdajah, jih prevedli v slovenščino (pisal je v latinščini, nemščini in španščini), analizirali in umestili v širši kontekst.

Opozarja, da je bila glavnina gradiva, ki je ohranjeno v Arhivu Slovenije in v jezuitskem arhivu v Rimu, že raziskana, ne pa še v celoti prevedena in zbrana. Španska pisma, ki jih je pošiljal nadrejenim v Mehiki in jih hranijo tamkajšnji arhivi, so bila v znanstveni literaturi evidentirana, a z izjemo dveh še neobjavljena in neprevedena.

»S pridobitvijo teh dokumentov ni bilo večjih težav, iz arhivov jih je na srečo mogoče dobiti v digitalizirani obliki. Zamudnejše je bilo njihovo transkribiranje in prevajanje manj znanega besedišča. Kappus je imel sicer zelo lepo in čitljivo pisavo, kot hispanistka pa sem občudovala tudi njegovo brezhibno znanje španščine.«

Najdena Kappusova pesnitev v 276 kronogramih Enthusiasmus

Eden od avtorjev monografije, Tomaž Nabergoj, je pred kratkim prišel do velikega odkritja »izgubljene« Kappusove pesnitve v 276 kronogramih Enthusiasmus.

Kot je za Buklo pojasnila Šabčeva, je to odkritje neprecenljivo z več vidikov. Gre za obsežno Kappusovo pesnitev v latinščini iz leta 1708, za katero so raziskovalci vedeli iz posrednih virov, a niso poznali njene vsebine, ker jim ni uspelo najti nobenega izvoda.

»Tomažu Nabergoju je trideset let po prvem srečanju s Kappusom – takrat je v Mehiškem nacionalnem arhivu v še nerazvrščenem gradivu našel eno pomembnejših Kappusovih pisem – uspel drugi veliki met, ko je v baskovski regionalni knjižnici naletel na izvod te tako dolgo pogrešane publikacije.

V skladu s časom, v katerem živimo, mu za to ni bilo treba brskati po policah in listati po starih tiskih, ampak le po spletnem brskalniku, pesnitev je namreč od nedavnega dostopna v digitalizirani obliki na spletnem portalu knjižnice.«

Kappus je imel lepo pisavo, odlomek iz zadnjega ohranjenega pisma. Vir: iz prispevka Maje Šabec

Kappus je bil mojstrski verzifikator

»Ta edinstveni dokument zapolnjuje vrzel v Kappusovi pisni zapuščini in predstavlja slovenskega jezuita v popolnoma drugih razsežnostih, kot jih izpričujejo ohranjena pisma,« pove Maja Šabec, profesorica za romanske jezike in književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti.

»Izkaže se kot mojstrski verzifikator in velik poznavalec grško-rimske mitologije in literarnega izročila. Nič manj kot literarno-umetniška in intelektualna vrednost besedila sta pomembna zgodovinski vidik in simbolno sporočilo, saj opeva dogodek, ki je bil odločilno vpet v družbenopolitična dogajanja v španskem imperiju na začetku 18. stoletja.