Med četrtkovo predstavitvijo Tertulijanovih Apologetskih, polemičnih in katehetskih spisov, ki so jih v sozaložništvu s Teološko fakulteto izdali pri založbi Logos, je bilo slišati vrsto različnih oznak tega pisca teoloških spisov, sicer kartažanskega odvetnika. Markanten, brezkompromisen, sarkastičen, poredni otrok zgodnje krščanske dobe, protestant ante litteram – vsi ti in drugi pridevniki govorijo o možu in avtorju z izrazitim značajem in peresom, ki je utiral pot teologiji v latinsko govorečem svetu.

Med predstavitvijo, ki jo je dinamično vodil dr. Aleš Maver, je filolog dr. Marko Marinčič dejal, da je Tertulijan, s katerim se začenja krščanska proza v latinščini, zelo poučen za vsakogar, ki ga zanima zgodovina krščanstva in tistega časa. Cerkev je pri iskanju izraza vere morala opraviti resno teološko refleksijo in Tertulijan je po besedah dr. Mirana Špeliča to storil v latinskem okolju, vzpostavil pa je tudi novo govorico. »Kot spreobrnjenec je bil tipičen kristjan takratnega časa: rojen v poganski družini, prevzelo pa ga je mučeništvo kristjanov in zato se je odločil sprejeti novo vero. Pri pisanju je zastavil marsikakšno brazdo, po kateri je stekla teologija tistega časa,« je dejal Špelič.

Inteligentno spopadanje z nasprotniki

Če je bilo srečanje med krščanstvom in pogansko kulturo pri heleniziranih Judih, ki so že vsrkavali grško filozofijo, manj ostro, pa je bilo po Marinčičevih besedah v severni Afriki to srečanje težavno, verjetno tudi zaradi jezikovne bariere. Ta »travmatičen konflikt« med novo religijo ter rimsko državo in pogansko kulturo se odraža tudi v njegovem ekscesnem slogu. Jan Dominik Bogataj, spiritus agens slovenske izdaje, je povedal, da je Tertulijana vzljubil prav zaradi te njegove brezkompromisnosti, njegovega sloga, ki prenese toliko ironije, inteligentnega spopadanja z nasprotniki. Eden izmed njegovih znamenitih stavkov, »Kristus je sebe imenoval resnico in ne običaj«, njegovo odločnost dobro ponazarja.

Izkušnja spreobrnjenstva je po Špeličevih besedah Tertulijana zaznamovala, ni hotel ostati zmeren vernik, nekoliko ga je zaneslo med montaniste, ki niso bili povsem pravoverni, a ne do tolikšne mere, da bi ga pozneje izločili iz kanona.

Pregled Lukmanovega in Omerzovega prevoda

Slovenska izdaja spisov »krščanskega Tacita« temelji na prevodu nestorja slovenske patrologije Franca Ksaverja Lukmana, ki je za velikopotezen projekt izdaje petdesetih patrističnih del okrog sebe zbral ekipo odličnih klasičnih filologov in duhovnikov, in gimnazijskega profesorja Franca Omerze. Kot je povedal Bogataj, so za pregled in popravo tega besedila, ki je v tipkopisu čakalo na izdajo iz časa pred drugo svetovno vojno, vložili veliko filološkega dela ter se spoprijeli z vrsto tekstno-kritičnih vprašanj, pri čemer so jim bile v pomoč sodobne kritične izdaje. Že pred tem je leta 2001 Nada Pogačar tipkopis pretipkala, dr. Miran Špelič pa ga je jezikovno pregledal in popravil. Lukmanovemu in Omerzovemu prevodu je Bogataj dodal še svoj nov prevod spisa O vstajenju mesa ter napisal temeljno študijo o Tertulijanovem življenju in teološki misli.

Tako v revidiranih prevodih kot v svežem prevodu, je v spremni zapis zapisal Bogataj, se je zdelo potrebno iskati ravnotežje med ustvarjanjem avtorjevega aforističnega, retorično zelo razgibanega in bogatega sloga in pa razumljivostjo in ne preveliko obloženostjo.

Ob koncu je gostiteljica Ignacija Fridl Jarc s Slovenske matice povedala, da v njihovi založbi začenjajo z dvema knjižnicama, Gantarjevo, v kateri bodo izdajali prevode iz grškega slovstva, in Simonitijevo, v kateri bodo izhajali prevodi iz latinščini.