Založba ZRC je izdala knjigo Marjetke Golež Kaučič Človek je najhujša zver. Živali v folklori, literaturi in kulturi. Kot je avtorica povedala na predstavitvi v Ljubljani 25. januarja 2024, je v knjigi poskušala najti presečišče med klasičnimi in sodobnimi raziskavami živali v vseh treh sklopih človekovega ustvarjanja in delovanja, ki pa niso osrediščene na človeka, temveč na žival v novih paradigmah sveta, v novi otnološki paradigmi in živalskem obratu. »Tako v folklori kot v literaturi je fokalizacija usmerjena prav v tiste reprezentacije živali, ki jih osvetljuje analitični žarek, usmerjen v središče posameznih perspektiv pogleda na žival. A ne samo to, ne gre le za ugotavljanje reprezentacij, gre tudi za analitično-kritični komentar teh reprezentacij, ki izvirajo iz resničnosti ter resničnost življenja živali skušajo predstaviti skozi nove vidike pogleda na žival; hkrati pa zavrniti vse tisto, kar v novih družbeno-političnih razmerah funkcionira le kot negativna kulturna praksa ali negativna tradicija in bi moralo biti zavrnjeno.«

Razmišlja o zoofolklori kot odsevu resničnosti

V teoretskih izhodiščih in premislekih najprej predstavlja raziskovalne in metodološke podlage, celostno je predstavila relativno novo disciplino zoofolkloristiko, ki se povezuje z različnimi vedami, med njimi s kulturno in kritično animalistiko ter kognitivno etologijo.

Knjiga je razdeljena v tri dele, kjer so naslovi (Zoopoetika I–III) kot neke vrste trikratna abstraktna tematska vodila skozi tri sklope poglavij ali zookoncepti. V prvih šestih poglavjih razmišlja o živalih v folklori (ljudskih pesmih, pripovedih), literaturi in filmu, o njihovih objektivizacijah in subjektivizacijah, o medvrstnih in čezvrstnih razmerjih, o zoofolklori kot odsevu resničnosti, a tudi o njenem preseganju (o ptici, kači, škorpijonu in psu v folklori in literaturi).

»V zoofolklori, ki je bila v preteklih raziskovanjih prezrta, sem v njeno preučevanje vpeljevala nove segmente pogledov na prezentirana živalska življenja. Zooliteratura in zoofilm pa se razodevajo kot imaginativni skok v prostore povezanosti in razločenosti živali z ljudmi, v dimenzije pomenskih in globinskih obratov njihovih ustvarjalnih reprezentacij.«

Živalske usode v pozitivnem in negativnem srečevanju z ljudmi

Nato razpravlja o miselnih prostorih posameznih ustvarjalcev, od Makarovičeve prek Šalamuna, Zajca, Strniše, Komelja, Detele v primerjavi s Coetzeejem do Badaliča, ki žariščijo živalske usode v nenehnem pozitivnem in negativnem srečevanju z ljudmi.

V zadnjih šestih poglavjih je predstavila heterogen sklop obravnav živali v družbi in kulturi, a s participacijo folklore in literature, v kateri odseva ali je v njej tudi transformirana. Prikazala je posamezne vrste živali, ki bivajo v različnih geografskih in kulturnih prostorih (golob, pes, gos, konj, prašič idr.) naseljenih s človekom, ki jih bodisi sprejema ali pa izrinja iz njih, jih uporablja in zlorablja ali zgolj tolerira. V teh poglavjih povezuje diskurze svetega, geografije živali, njihovo bivanje, delovanje, eksistiranje v urbanem, ruralnem svetu, kjer prepoznavamo njihovo delovanje in živalsko kulturo ter odseve človeške dediščine ter tradicionalnih in kulturnih praks, ki jim onemogočajo svobodno življenje.

Zaključuje pa z razpravljanji o zoo(po)etiki smrti in žalovanju. »V Finalu na koncu knjige v štirih kadencah sumiram spoznanja. Upam, da bo knjiga postala neke vrste izhodišče za nove raziskovalne usmeritve. Zoo/ekopoetika bi, tako v folklori kot v literaturi, lahko ozaveščala, imaginacija bi lahko bila prva stopnja k resnični pravičnosti za vsa bitja, ki bi vodila ljudi na poti k aktivnosti, še posebno takrat, ko je pravičnost v koliziji s tradicijo in dediščino.«

Kdo, kdo, kdo so pa to? Pesemsko izročilo z Domžalskega

Etnomuza je digitalni prostor Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, v katerem predstavljajo zvočno, rokopisno, slikovno in video gradivo, ki je vezano predvsem na ljudsko glasbeno ter plesno dediščino slovenskega prostora.

Na tej spletni strani je tudi zvočna publikacija, ki jo simbolno označuje zabavljica Kdo, kdo, kdo so pa to?, s pesemskim izročilom z Domžalskega, in je prva v nizu objav, predstavljenih v zbirki Etnofon. Pesmi sta za objavo pripravili Marija Klobčar in Urša Šivic. Izbrani naslov pa ne nakazuje mimobežnosti tega zvočnega nosilca, temveč raznolikost pesemskega izročila izbranega prostora. Pesmi, ki jih prinaša publikacija, so premišljeni nabor gradiva, v desetletjih po drugi svetovni vojni posnetega na gospodarsko razvitem območju Bistriške ravnine med Trzinom, Mengšem, Dobom in Ihanom.

Marija Klobčar je 25. januarja 2024 v Ljubljani predstavila zvočno publikacijo, ki jo simbolno označuje zabavljica Kdo, kdo, kdo so pa to?, s pesemskim izročilom z Domžalskega. FOTO: Ivo Žajdela

Življenje na tem območju je zgodovinsko bolj zaznamoval Mengeš, sredi 19. stoletja pa je zaradi industrijske izdelave slamnikov postajalo vse pomembnejše področje današnjih Domžal. Izdelovanje slamnikov, ki je kot domača obrt pred tem že zaznamovalo Ihan z okolico, je bilo naslonjeno na pletenje slamnatih kit, ta dejavnost pa je nudila izjemne priložnosti za druženja in petje. Predstavljene pesmi so tudi odmev druženj po skupnih kmečkih delih, značilnih za velike kmetije Bistriške ravnine, in petja fantov na vasi. Prehodnost izbranega prostora je razvidna iz tipološke raznolikosti gradiva, v katerem izstopajo nekatere stare balade in posebnost koledovanja, povezana s slamnikarstvom.

https://etnomuza.zrc-sazu.si/

https://etnomuza.zrc-sazu.si/etnofon/kdo-kdo-kdo-so-pa-to-pesemsko-izrocilo-z-domzalskega/

Gregor Celinšek: Zakulisje evropskih projektov

Založba ZRC je izdala knjigo Gregorja Celinška Zakulisje evropskih projektov. V njej poskuša razkriti kaj se skriva v zakulisju evropskih projektov. Knjiga odgrne zastor in razkrije nevidne projektne prakse, tihe dogovore, nepisana pravila, nenavadne obrede in skrivnostno projektno govorico. Z novega zornega kota prikaže dinamiko v projektni »družini« in predstavi načine sodelovanja in vodenja, ki pripomorejo k uspehu ali neuspehu raziskovalno-razvojnih projektov.

Ob branju bodo nekateri kritično razmislili o lastnih in tujih projektnih praksah, drugi se bodo morda počutili razkrinkani, tretji pa bodo zgolj odmahnili z roko, češ da je pa njihov projekt drugačen, boljši. V vsakem primeru pa bo knjiga bralce popeljala v projektno zakulisje in jim predstavila dejavnosti, o katerih se običajno javno ne razpravlja, a dejansko bistveno vplivajo na pridobivanje projektov ter vplivajo na njihov potek.

Morda najpomembneje pa je, da avtor te knjige nima zgolj antropološkega uvida v obravnavano temo, temveč je tudi sam projektni menedžer z dolgoletnimi izkušnjami s pridobivanjem in vodenjem projektov. Knjiga tako združuje teorijo in prakso, uporabna pa je tako za tiste, ki želijo poglobiti akademsko znanje, kot one, ki jih zanima, kako osvojiti projekt na razpisu in ga nato pripeljati do srečnega konca.

Gregor Celinšek med predstavitvijo knjige Zakulisje evropskih projektov v Ljubljani 25. januarja 2024. FOTO: Ivo Žajdela