Sveta Marjeta Marija Alakok, redovnica in mistikinja, goduje 16. oktobra

V burgundski provinci na Francoskem se je 22. julija 1647 rodila žena, ki si jo je Bog izbral za svoje orodje, da postane glasnica in neutrudna misijonarka širjenja češčenja Jezusovega srca. S tem je bil, to lahko brez pretiravanja trdimo, zadan usodni udarec hladnemu janzenizmu, ki je vernika (pre)dolgo časa zapiral v temačni svet, mu jemal svetlobo in veselje nad odrešenostjo. Marjeta Marija je po dokaj težkem otroštvu vstopila v samostan salezijank v mestecu Paray-le-Monialu, ki je zaradi njenih videnj kasneje postal eden vodilnih romarskih krajev. V štirih najpomembnejših videnjih, vseh je bilo veliko več, ji je Jezus zaupal, kakšno naj bo češčenje in posvetitev njegovemu presvetemu srcu. Kljub mnogim nasprotovanjem in obtožbam je v svojem prizadevanju in izpolnjevanju naročila ostala trdna, tako da se je ta pobožnost razširila po vsej Evropi.

»Jezus, dovoli mi, da stopim v tvoje srce kakor v šolo. V tej šoli naj se naučim vede čiste ljubezni. Moj dobri Učenik, naj pozorno poslušam tvoj glas, ki mi pravi: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste pravi dušni mir.«

»Moje božje srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu. Čeprav si brezno nevrednosti in neznanja, sem te izbral za to poslanstvo, da bo tako bolj očitno, da je vse od mene.«

»Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samo nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu srcu, da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem zakramentu.«

»Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti, in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev božjemu srcu … Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo srce častil in se mu posvetil.«

»Božje srce je neskončno morje darov, v katere naj vsi stiskani potopijo svoje težave. Neskončno morje radosti, v kateri takoj utone naša žalost; morje ponižnosti, v kateri se razblini naš napuh; morje usmiljenja do vseh bednih in morje ljubezni, v kateri se izgubi vsa naša nebogljenost ...«

»Iz Jezusovega srca namreč neprestano kipijo trije božanski vrelci: prvi je usmiljenje do grešnikov, ki so skesanega in spokornega duha. Drugi je ljubezen, ki želi osvežiti vse, ki se trudijo in omagujejo v raznih stiskah, predvsem one, ki težijo po popolnosti. Iz tretjega pa kipita luč in ljubezen božjim prijateljem, ki so že napredovali v svetosti…«