Če najprej pogledamo v prve čase Cerkve – kako so na pokoro v okviru zakramenta spovedi, torej v okviru zakramenta pokore in sprave, gledali prvi kristjani?

V čisto prvih časih so še živeli tisti, ki so osebno poznali Kristusa in tudi njegove besede: priznavajte grehe drug drugemu in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati. Zato so drug drugemu priznavali grehe in si medsebojno opravičevali. Verjetno je že takrat kdo izmed njih čisto samoiniciativno naredil kakšno dejanje, ki bi ga danes lahko imenovali pokora.

A že kmalu se je pokazalo, da nekateri grehi ne prizadenejo le odnosa med dvema, ampak vso skupnost; čeprav vsak greh duhovno seveda vedno prizadene celotno skupnost. Umor recimo ni bil le zasebna zadeva, vsi so vedeli, da se je hudega nekaj zgodilo. Takrat je Cerkev začela postavljati pravilo, da morajo tisti, ki so močno prizadeli skupnost, priti k predstojniku skupnosti, škofu. Škof je sprejel njihovo izpoved greha, ugotovil, ali se kesajo, in dal odvezo v imenu skupnosti; pred odvezo pa so morali opraviti neko zunanje dejanje pokore, po katerem se je pokazalo, ali mislijo resno ali ne, z njim pa so tudi popravili škodo, kolikor se je to dalo.

A že kmalu se je pokazalo, da nekateri grehi ne prizadenejo le odnosa med dvema, ampak vso skupnost.

Pokora torej ni bila strukturirana že od Kristusa, ampak so prvi kristjani to, da je Jezus odpuščal grehe, počasi strukturirali kot zakrament z nekim obredom; to je trajalo nekaj stoletij. In pozneje se je ta struktura spet delno preoblikovala. Sveti Duh namreč v zgodovini daje vedno nove uvide, kako naj to, kar nam je razodel Kristus, razumemo v novih okoliščinah.

Če je Bog ljubezen in odpušča, zakaj je potrebna pokora? Katere milosti prinese?

Pokoro potrebuje človek, ne Bog. Pokora ni zaradi Boga. Pokora je del pomoči grešniku, ki se je spreobrnil in želi popraviti svoje življenje, ga spremeniti. In ta sprememba se mora poznati na vseh področjih – zato potrebuje tako telesna kot duševna in duhovna dejanja pokore.

Pokora je del pomoči grešniku, ki se je spreobrnil in želi popraviti svoje življenje, ga spremeniti.

Pokora ima vedno dva namena – en vidik je zadoščevanje za žalitve, ki smo jih z grehi prizadeli Bogu in ljudem. Bog ne potrebuje zadoščevanja, a z njim izrazim, da mi je res žal. Tudi moj bližnji mi recimo odpusti, a mu vseeno pokažem, da sem mu za to hvaležen. Za spoved je že samoumevno, da popravim škodo, ki sem jo naredil z grehom. Za pokoro pa naredim še malo več, kot je direktna škoda, neko zadoščevanje, tudi za Cerkev, ker sem tudi njej naredil škodo, in to izrazim z molitvijo ali kakšnim drugim dejanjem. Ampak to potrebujem jaz, ne Bog ali Cerkev. Da celostno izrazim to svoje novo stanje.

Drug namen pokore je zdravljenje časnih posledic greha, časnih kazni. Pri grehu poleg krivde poznamo še večne kazni (pogubljenje) in časne kazni. Pri spovedi Bog odpusti krivdo in večne kazni, ker tega niti človek niti občestvo ne moreta, časne posledice greha pa zakrament ne odpravi in to je naloga pokore.

Kakšno vrsto pokore lahko spovedancu danes naloži spovednik? Kaj je pri spovedi pokora in kaj nasvet?

Prav zaradi zdravljenja časnih posledic greha je prav, da se spovednik in spovedanec o pokori pogovorita. Ker ni vedno najboljša samo molitev – čeprav molitev vedno pomaga, če ni mogoče najti kaj učinkovitejšega.

Pokora mora biti takšna, da jo je spovedanec zmožen opraviti do prihodnjega obhajanja zakramenta sprave, torej ne more trajati več kot mesec dni, ker Cerkev svetuje mesečno spoved. Spovedanec jo mora biti zmožen opraviti tako moralno kot telesno – če se npr. nekdo spove greha sovraštva do sodelavca, za pokoro morda še ni zmožen dobiti naloge, naj se s tem sodelavcem začne pogovarjati, da bi tako tudi na čustveni ravni premagal sovraštvo do njega, ga pa lahko že začne v srcu blagoslavljati, ko ga vidi. Lahko pa si po posvetu doda še lastno pokoro, ko uradno pokoro opravi.

Nasvet sodi k širši obliki spovednega pogovora, duhovnega svetovanja, ne v samo spoved.

Nasvet sodi k širši obliki spovednega pogovora, duhovnega svetovanja, ne v samo spoved – ko se spovednik in spovedanec pogovarjata o stvareh, ki niso greh, so pa procesi, ki jih je treba zdraviti, ker lahko posredno vplivajo tudi na grešnost spovedanca. Recimo spovedanec za pokoro dobi tri dni tega in tega, nasvet pa je, da to podaljša, ampak zopet po posvetu, ne v neskončnost.

Pri pokori je treba upoštevati tudi, da se je v zgodovini spreminjalo družbeno okolje, fizična sposobnost ljudi; kmetje so bili bolj utrjeni, kot smo danes meščani. Če bi danes nekomu naložili pokoro, ki je bila v veljavi par stoletij nazaj, je verjetno niti opraviti ne bi mogel.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (01/2024).